Alojz Ihan, ki bo gost ponedeljkove oddaje Profil na TV SLO 1, poudarja, da je strah pred smrtjo postal glavni motivator našega časa. Tako v knjigi Čas nesmrtnosti odpira zanimiva vprašanja o smrti in nesmrtnosti ter se loteva teme zamrzovanja in shranjevanja umrlih do časa, ko naj bi jih bilo mogoče z napredno medicinsko tehnologijo oživiti.

Beseda bo tekla o strahu pred smrtjo, ki je lasten zahodni civilizaciji, česar pa za vzhodno ni mogoče reči. Kdo je pripravljen postaviti na kocko vse, tudi lastno življenje? Velikan nemške klasične filozofije, Hegel, je v sloviti dialektiki gospodarja in hlapca poudaril, da lahko gospodar postane le nekdo, ki upa tvegati tudi golo življenje. Tisti torej, ki se ni ustrašil absolutnega gospodarja, smrti, v spopadu je upal tvegati naravno substancialnost svojega življenja in si pridobil simbolni mandat gospostva.

Medtem se je, nasprotno, hlapec ustrašil boja na smrt in nazadnje sprejel vlogo, ki pritiče strahopetcu: izgubil je možnost gospodovanja. Da bi torej zavest dokazala drugi zavesti, da je zavest, mora pokazati, da ni privezana na življenje, privezana na telo. Če gospodar nakaže sposobnost prekinitve te privezanosti, pa hlapcu to nikakor ne uspe: hlapec ostane hlapec svojega telesa, zavozlan z življenjem, pogreznjen vanj.

Prav v tem pogledu je naša, zahodna civilizacija hlapčevska in prav v tem pogledu nas Vzhod nenehno zasužnjuje. In v kontekstu pripravljenosti stopiti v Smrt je boj Zahoda z islamskimi fundamentalisti strukturno vselej že izgubljen boj. Znano je, da vsaka ideologija temelji na koščku realnega: bodisi na pripravljenosti na skrajno žrtvovanje bodisi na strahu pred smrtjo. Nemožnost medsebojnega razumevanja je notranja, vpisana v strukturo.

Pred današnjo oddajo Profil si lahko dva odgovora Alojza Ihana preberete spodaj.

Na Zahodu se smrt vse bolj umika pogledu, ljudje umirajo v bolnišnicah, v domovih za ostarele. Za kaj gre?
Ja, po eni strani je to praktično. Danes živimo zelo individualizirano, živimo v stanovanjih, ki so namenjena navadno za par, eno družino, ne za več generacij. Zaradi tega imamo tudi druge vidike življenja nekako v celicah. To pomeni, da ko kdo umre, se ga po natančni proceduri nekam odpelje. Otrók se pravzaprav niti ne vključuje v to poslavljanje, zaradi tega našega praktičnega individualizma. Po drugi strani pa je seveda smrt danes uporabljena tudi za družbeno strašenje. Zaradi tega ni zaželeno, da bi smrt srečevali kot osebno izkušnjo, ampak jo moramo srečevati kot družbeno grožnjo. In to ni ista smrt.

Prvi del knjige predstavlja t. i. junaški del. Razgrnete izjemno zanimivo poanto podaljševanja življenja, morda večnega življenja. Spregovorite o fundaciji za podaljševanje življenja Alcor, ki je bila ustanovljena v sedemdesetih ...
Ker sem zdravnik, naravoslovec, me veselijo te junaške raziskovalne zgodbe. In eno od teh, o zamrzovanju na smrt bolnih ljudi, sem nadrobno opisal. Hkrati tudi vse tehnične težave in pravne zanke, ki so v zvezi s tem. Torej, ta fundacija Alcor je ena od teh, ki ponuja storitve zamrzovanja ljudem, ki se pač odločijo, da se bodo dali ob smrti zamrzniti. Za četrt milijona dolarjev si človek nekako kupi mesto v bazenu s tekočim dušikom in seveda vse postopke, kako ga bodo ob smrti transportirali, zamrznili po najboljših možnih tehničnih postopkih. Kupi si seveda na neki način tudi garancijo (kolikor je je mogoče dati), da bodo ta tekoči dušik, v katerem bo plaval, obnavljali toliko časa, da bo nekoč, ko bo znana tehnologija, kako človeka spet odmrzniti iz tekočega dušika, da ga bodo takrat vzeli ven, mu zamenjali tiste stvari, ki mu manjkajo, da bi danes še živel, in bi na ta način živel naprej.