A vendarle je bila, vsaj v naših krajih, razmeroma "nevidna", domača javnost jo je ob romanu Leta, poslovenjenem pred petnajstimi leti, spoznala predvsem z ekranizacijo Dogodka, s katero je režiserka Audrey Diwan osvojila beneškega zlatega leva.

Dogodek je tudi osrednja zgodba pričujočega avtofikcijskega kvarteta, zbirke kratkih zgodb ali novel, ki jih je avtorica objavljala od leta 1990 do 2022. Popisuje vsem dobro znane tegobe mlade ženske, ki v novovalovski Franciji z začetka šestdesetih let s sošolcem nehote zanosi. Tedanja družba je splav kriminalizirala, avtoričina romantična simpatija se je "diskretno" umaknila, zato mladenki ne preostane drugega kot križev pot do ilegalnega splava, med katerim se naposluša moralizatorskih pridig zdravnikov in okolice.

Abortus je nasploh ponavljajoči se motiv štirih zgodb; enkrat se neka druga junakinja zgolj spominja procesne agonije, drugič celo obišče "mesto zločina", kjer ji je v neugledni četrti mazačka opravila splav in vstavila kateter. Več kot očitno je šlo za centralni dogodek in travmatično izkušnjo pisateljičine mladosti, o kateri pa Ernaux piše neprizadeto. V tem je lepota njene proze, ob kateri zavrača definicijo avtofikcije; zanima jo resničnost človeške izkušnje v kateri koli formi, v intervjujih večkrat spomni, da njeno pisanje ni ne biografija ne fikcija, "morda mešanica literature, sociologije in zgodovine". Predvsem pa njeno pisanje preteklim dogodkom odvzame vso sentimentalnost, saj piše nevtralno, brez olepševanja ali liričnega spominjanja na pretekle čase. Njen slog je pust, a vseeno ne povsem brez čustev.

Če je Dogodek najbolj znana zgodba, sta Gola strast in še posebej Okupacija nemara najboljši. V prvi piše o razmerju s poročenim moškim, očetu dveh otrok iz vzhodne Evrope, v Okupaciji pa o ženski, ki po šestih letih pusti svojega moškega, a kmalu zatem postane noro ljubosumna, ko si Bivši omisli novo dekle, katere identitete ji noče razkriti. V tej zgodbi Ernaux prevzame očitno ulični, občasno celo obscen jezik, kar jo približa obsesivnim junakinjam oziroma "estetiki gnusa" Elfirede Jelinek, čeprav njene protagonistke prej pripadajo delavskemu razredu kot (dunajskemu) malomeščanstvu.

Gola strast je po drugi strani tako oropana čustev, da še komajda spominja na klasično dojemanje literature, zgodba nima klasične naracije, niti ne govori toliko o ženski in njenem poročenem ljubimcu (o nobenem ne izvemo prav veliko), pač pa o njuni strasti in obsedenosti z drugo osebo. Ali kot pravi sama, "pisanje o strastnem razmerju nima ničesar skupnega s strastnim razmerjem". Svoje strasti Annie Ernaux noče pojasnjevati, to bi namreč pomenilo, da jo, kot trdi sama, dojema kot motnjo, za katero bi se morala opravičevati.