Vznika in potaplja se, s tem pa razkriva dvojno lepoto: lepoto spomina, oddaljenosti, nedosegljivosti in lepoto, v kateri je čas zastal in jo pesnik z dejavno voljo oživlja v svetu čudes otroštva ter prepoznava skrivne robove svojega otroštva.

Poezija v tej zbirki je svojevrstna glasba zlogov, ritma in reminiscenc poetičnih podob, ki se dvigajo z dna vodnjaka kakor violina, ki se sveti iz sna: "Nekoč nek deček vrže violino / v domači vodnjak, preveč ga teži, / da mora čeznjo vleči obraz ..." Zdi se, da prav ta izkušnja naredi iz dečka pesnika, izgubljeni, zavrženi predmet postane neuslišano hrepenenje po čistosti, lepoti, besedi, izrazu-izrekanju. Neopisljiva privrženost stvarem, ki so se odmaknile in v nekakšnem saltu mortale zaživele svoje življenje, kamor pa lahko sežeš samo v tišini poezije in spominjanja.

Vse to je izvor in hkrati gibalna točka poezije Bojana Sedmaka, ki se v zbirki Violina v vodnjaku v koncentričnih krogih širi skozi eter in vodo, kot slišna in vidna podoba. Okusno oblikovana knjiga s sliko Ota Rimeleja na ovitku likovno še poudarja prav to svetlikajoče se nedosegljivo kot skrivnost pesniškega prebivanja, kot skrivnost poezije same.

Središče in polnost te poezije je spomin, tako rekoč glavni junak, ki odigra svojo vlogo do konca. Nenehno se vrača, oživlja, zabrisuje, predstavlja, izmika podobe otroštva, kar naprej kliče iz globokega vodnjaka, nepričakovano se pojavlja, trka na vrata, da bi se pesnik spominjal, da bi ta spomin opredmetil, občutil z vsemi svojimi čutili, ki jih prevzame beseda imenovanja in nato verz, kot bi želel pesnik postaviti šotor iz besed, da bi za okni deževalo manj žalostno. Ali če povemo s pesnikovimi besedami v pesmi Vonj, spomin, beseda: "... pogoltna usta spomina z lakoto // po dotikih rok otrok, podanih / v iskrenju tipov, tonov in likov, / da človek samo čuti in se čudi // in použiva, kaj vse počnejo čuti, / med njimi najbolj vonj, kralj spomina / in njegova kraljica beseda."

Vznemirljivost te poezije je v nekakšni vegasti razvezanosti, nikoli se ne spozabi in ne pozabi na dvom, na distanco do tega, o čemer ravno teče beseda – spomin se izmika preverjenim in naučenim resnicam, postavlja jih pod vprašaj, posmehuje se celo vrhovni avtoriteti smrti, da bi ta ostala nekaj najbolj banalno sprejemljivega, človek pa bi se obrnil k ljubezni, živi tvornosti življenja, ki je močnejša sila in premaga smrt.

Celovitost zbirke Bojana Sedmaka Violina v vodnjaku izhaja prav iz pesnikovega pristopa in načina raznolikosti v postopku, dinamičnosti razvrščenih pesmi. Ves čas imamo občutek, da nihamo nad praznino, da valujemo, celo padamo in se spet dvigamo, kot letalo, ki zaide v turbulenco, poleg tega se zdi, da okruški besed trgajo pesem, v bistvu pa jo ogolijo do beline najbolj vsakdanjega dogodka. Raznovrstnost disonantnih obratov, kot bi se poganjal naprej, obstal, se obrnil, spet šel naprej … nekakšna sunkovitost, zgoščenost in razrahljanost uprizarjajo zarotitveni ples Sedmakove poezije in delce spomina povezujejo v kristale besed, nizajo prizore na ogrlici, v katerih odseva pozabljeni svet.

Nekakšna zastrta melanholija (kot vonj spomina) se dviga iz Sedmakove poezije, pa tudi za obzorje smrti se potegne, se ozira, ko nas vse objame z dlanjo, zajame in se tudi spomin konča, vedno znova v raztopljenem bivajočem snu – zato, da bi nekje drugje ponovno pognala ta vsepričujoča življenjska sila.

Ko izbira besedo za verz in verz za dogodek v pesmi, napoveduje: brez anekdot drugačno življenje, z drugačno izkušnjo: "... zarasli z jezikavimi izmišljijami // se važno otepamo z dozorelostjo / in stikamo za založenimi slepili, / da bi zjecljali, zakaj smo postali, // kar smo, in kako smo ostali pred/ iztekom trajanja globoko v sebi / samo malo večji otroci."

Ko pesnik nabira vse te kamenčke spomina, tke mrežo pesmi, fluida; tam, kjer se nitke stikajo, počiva na besedi, za katero se zdi, da je edina tolažnica minljivosti. Pesnik nas zaprede v samosvoj ritem besed, v nenasilno raztezanje in krčenje pomena, igrivo sprehajajoč se in preskakujoč višine, pa tudi nižine pesmi, s tem pa odpira podobe pesniškega občutja, prostore, ki so navadni, oprijemljivi, vsakdanji, hkrati pa na trenutke temni, z vtisnjenimi pečati nedosegljivega, izmikajočega se. Tega se pesnik zaveda z rahlo otožnostjo, strmenjem v nedoločeno, neimenovano. Ali če rečemo še drugače: zre v nič, v tisto nepredvidljivo, neznano točko obstajanja, ki je že neobstajanje. Smrt je opredmetena, violina na dnu vodnjaka je nekakšno metaforično stopnjevanje, ki ga v sebi nosi pesnik že od otroštva – in tako se sklene krog od nezavednega hrepenenja do zavesti o lastni končnosti. Toda metafora violine na dnu vodnjaka bo ostala, saj govorimo o duši telesa, odsevala bo v človeških očeh, zvenela kot vedno prisotni obstoj besede.

In medtem ko zajema prvič, drugič, tretjič iz vodnjaka to skrivnostno luč in spoznava njeno magično govorico, skozi spomin univerzalne poti spoznava smisel človekove usode na zemlji, ki je vpeta v usodo vseh živih bitij in jo lahko doume in zapiše samo na pesniški način. Pesniška zbirka Bojana Sedmaka Violina v vodnjaku nas usmerja v prepoznavanje lastnega spomina, prepuščajoč se mu, sanjajoč v notranjem zrenju, na tem potovanju, ki se nikoli ne konča, ki nima cilja, ima pa ščepec bistrine in modrost potovanja, ki gre v vse smeri in prek vseh časov.

Iz oddaje S knjižnega trga.