Igralka je bila ena izmed številnih vedoželjnih ljudi, ki so skoraj v celoti zapolnili predavalnico Filozofske fakultete, da bi si pobliže ogledali več kot 150 let stare liste, na katerih je France Prešeren zapisal dve svoji pesmi - Slovo od mladosti in Dohtar. Dve do zdaj neevidentirani različici Prešernovih rokopisov pesmi, na katere je v ZDA naletel lektor slovenskega jezika na državni univerzi v Clevelandu Luka Zibelnik, so predstavili javnosti, preden se čez nekaj dni vračata v Cleveland. Tam jih bodo razstavili v Slovenskem muzeju in arhivu, kjer bodo za to priložnost uredili posebno Prešernovo sobo, skorajda svetišče, se je pošalil Zibelnik.

Vse, kar je povezano s Prešernom, dobi status relikvije
"Slovenci mitiziramo Franceta Prešerna, za Slovence je car, kot bi danes rekli mladi," je na predstavitvi odkritja dejal Miran Hladnik z ljubljanske Filozofske fakultete. Kot pravi, je Prešeren eden izmed slovenskih mitov, vse, kar je povezano z njim, dobi status relikvije, zlasti avtentični rokopisi. Skoraj mitološki status našega največjega pesnika je potrdila tudi številčna udeležba predstavitve rokopisov, zaradi katere so dogodek iz manjše predavalnice morali prestaviti v večjo. Rokopisa so razstavili v stekleno vitrino, pred katero so se gnetli številni navdušenci, da bi si pobliže ogledali eno takšnih literarnih "relikvij".

"Ko gledam njegov rokopis, kako skrbno je vse to zapisal, in pomislim na današnji čas, ko čečkamo ali sploh več ne pišemo, se zavem te pisave in njegovega zbranega pisanja. Danes ne znamo več tako pisati," je po ogledu rokopisa za MMC še dejala Ivanka Mežan. "Zame je to res praznik. Čeprav je to že izrabljena beseda, ampak počutim se praznično. Človek izgubi upanje, pa pride Prešeren."

Rokopisa sta dobro ohranjena
Signirana rokopisa sta dobro ohranjena, je dejal Zibelnik, le ob prepogibu se lista slabše držita skupaj. Medtem ko je Slovo od mladosti še v bohoričici, je pesem Dohtar Prešeren zapisal že v gajici. Rokopisa sta pomembni najdbi tudi zato, ker potrjujeta Prešernovo navado nenehnega piljenja in popravljanja pesmi. Po Hladnikovih besedah se je vedno vračal na ista mesta in se boril z istimi izrazi. Tudi zato je mogoče novo odkriti različici tako natančno umestiti med obstoječe. Prav tako pa lahko na podlagi tega stroka izključi možnost ponaredka.

Na podlagi teh odstopanj je mogoče Slovo od mladosti postaviti v čas pred objavo v prvi Kranjski čbelici 1830, Dohtar pa je iz časa po objavi v 4. zvezku Kranjske čbelice 1833 in pred cenzurnimi rokopisi Poezij iz leta 1846. Več o časovni umestitvi bo povedala tudi inovativna metoda spektralne analize, s katero bodo potrdili tudi njuno pristnost. V Ljubljani bodo izdelali tudi kopiji rokopisa.

Kot smo poročali, je lastnik rokopisov ameriški Slovenec Evgen Favetti, ki je o dragocenosti obvestil slovenski konzulat v Clevelandu, generalni konzul Andrej Gregor Rode pa je novico posredoval Zibelniku, ki prostovoljno dela tudi v Slovenskem muzeju in arhivu. Po srečanju z Zibelnikom, ki je, kot pravi, tresočih rok potegnil rokopisa iz map in takoj navdušen spoznal, da so bile vse skrbi, da gre za ponaredek ali faksimile, odveč, se je Favetti odločil, da ju podari tamkajšnjemu Slovenskemu muzeju in arhivom v Clevelandu. Za dobro ohranjenost rokopisov je zaslužna tudi njegova družina, ki se je dobro zavedala vrednosti obeh del in ju dolga leta skrbno hranila.

V Favettijevo družino sta rokopisa prišla v tridesetih letih 20. stoletja, ko ju je Evgenov oče prejel v dar od knjigarnarja, založnika in zbiratelja Janeza Dolžana, pri katerem se je zaposlil, potem ko je zaradi italijanske okupacije Primorske zbežal v Ljubljano. V petdesetih letih se je z družino preselil v ZDA, rokopisa pa vzel s seboj.

Pesem namesto plačila
Pot do knjigarnarja Dolžana ni povsem znana. Morda sta bila rokopisa nekoč v rokah skrbnika Levstikove zapuščine Emila Gutmana. Levstikova zapuščina je vsebovala Čopove, Kastelčeve, Prešernove in druge rokopise, katerih glavnino je Gutman iz Gorice leta 1904 izročil ljubljanski študijski knjižnici, danes Narodni in univerzitetni knjižnici. Druga možnost pa je, da je Prešeren zapisal pesmi za priložnostno darilo in sta se ohranili v lasti dedičev obdarovanca, dokler se ni eden izmed njih odločil za prodajo antikvarju Dolžanu. Takšna darila so bila tisti čas dovolj običajna, je pojasnil Hladnik. "Pesnik je v zameno za to ali ono uslugo podaril pesem. Drugega ni bilo in rokopis je bila reč, ki je bila pogosto dana v poklon," pojasnjuje.

Hladnik je ob tej priložnosti pohvalil Favettijevo gesto in izrazil željo, da bo tudi morebitnim drugim lastnikom takšnih rokopisov za vzgled. Opozoril je na pomen takšne dediščine, saj gre za javno kulturno lastnino "in mi smo javnost, ki to lastnino potrebuje".