"Človeštvo je veliko zanimivejše kot ti atributi, ki jih tako ali tako uporabljamo samo zato, da bi se izognili tragediji svojega bivanja," je prepričana.

V okviru festivala Mesto žensk je Ljubljano obiskala Constance Debré, pisateljica, ki je najprej francosko, potem pa še mednarodno literarno sceno pretresla z minimalističnimi, izčiščenimi deli avtofikcije, v katerih popisuje dramatične prelomnice v svojem življenju: po štiridesetem letu se je odločila za radikalen rez. Pustila je stabilno odvetniško službo in moža ter izpovedala svoje erotično zanimanje za ženske. Obrila si je glavo, si omislila kup tetovaž in se otresla večine svoje materialne lastnine. V njeno življenje vstopajo in iz njega izstopajo najrazličnejše ljubimke; enkrat se jih naveliča ona, drugič se epizoda konča s strtim srcem ali dvema. Edini skupni imenovalec vseh teh raziskovanj so nestalnost, nepredvidljivost in večno iskanje nečesa onkraj zlahka obvladljivih kategorij užitka, osebne rasti ali sreče. (Tudi seksualno prebujenje namreč ni zacelilo praznine.) Posledično se ni več pripravljena zadovoljiti z ličnimi zgodbami in srečnimi konci, ki bi utrjevali naše ustaljene predstave o svetu.

V slovenščini sta izšli dve njeni deli: Play boy, ki ga je za založbo Škuc prevedel Iztok Ilc, ter Love Me Tender, prevod Eve Mahkovic, ki ga je izdala založba No!Press. Oba prevoda sta izšla letos. (Sklepni del te trilogije predstavlja še neprevedeni roman Nom, Ime.)

"Debré je politično nekorektna, arogantna, s skorajda že nastopaško razčiščenimi protislovji, prezirljivo nastrojena do svoje družine in hkrati ponosna na aristokratsko in visokomeščansko poreklo s kar nekaj zvenečimi imeni," je o pisateljičini drži zapisal Ilc.

Love me tender se natančneje posveča travmatični sodni bitki za skrbništvo, v kateri je pisateljičin nekdanji mož sodišče prepričal, da je mama, ki kar naenkrat zavrača meščanske vrednote in udobje, za otroka škodljiv vpliv. To jo potisne v pekel nadzorovanih obiskov, odtujenosti od sina in neskončnih birokratskih postopkov. Brez kakršne koli sentimentalnosti ali moraliziranja piše o svoji izgubi in preživetvenih metodah, ki ji pomagajo vztrajati brez varnostne mreže. Iz njenega pisanja, ki jo je vrglo na družbeno margino, veje prezir do novodobnega materializma, ki vrednoti družbeni status, komodificira pa človeške odnose, tudi materinstvo in ljubezen. Na neizprosen način nastavi zrcalo družbenim konvencijam družine, kariere in zakonske zveze.

Prav teh dneh nastaja tudi ekranizacija romana Love Me Tender: celovečerec režira Francozinja Anna Cazenave Cambet, glavni vlogi v njem pa imata Vicky Krieps in Antoine Reinartz (spomnite se ga iz Anatomije padca). Debré namerava filmski ekipi prepustiti vso kreativno svobodo, je povedala na nedavnem literarnem večeru v Ljubljani, češ da zgodba ne pripada več njej.

Več o odnosu med literaturo in življenjem, o ljubezni, materinstvu in grškem mitu pa več v spodnjem intervjuju.

Za žanr knjig, ki jih pišete, danes radi uporabljamo termin avtofikcija, ampak v resnici obstaja že od nekdaj. Ljudi so vedno zanimale povezave med pisateljevim življenjem in pisanjem.

To je njihova napaka.

Zakaj je za vas pomembno pisati o lastnem življenju? Vam pomaga do boljšega razumevanja sebe?

Ne, niti najmanjšega zanimanja "zase" nimam. Ne verjamem v idejo "sebe". To, kar je v življenju zanimivo – vsaj v mojem življenju – je delo, je to, kar človek počne. In jaz trenutno pišem knjige. Pri knjigah gre za vprašanje sloga, za ideje, ki niso eksplicitno izražene, a jih lahko bralci vseeno začutijo iz tega, kako so stavki oblikovani. Po mojem ni "zgodba" knjige niti malo pomembna. Prav tako ni pomembno, ali je ali pa ni povezana z osebnim življenjem avtorja. Jasno, da sem uporabila svoje življenje, ker je bila to tema, ki sem jo imela pri roki. To bralcev ne bi smelo zanimati. Edino, kar šteje, je to, kar je v knjigi, ne pa tisto, kar je zunaj nje. Če se jim zdi, da je v tej knjigi nekaj živega, nekaj, kar jih nagovarja, kar jih pripravi do razmisleka ali do čustev … No, to pa je zanimivo. Seveda sem jaz tista, ki je to strukturo zanje postavila, ampak to je pa tudi vse.

To strukturo gradite z izjemno konciznim, neokrašenim slogom izražanja. Vaši stavki so kratki, besedišče obvladljivo. Predstavljate tako rekoč diametralno nasprotje baročno okrancljani literaturi. Morate vsak rokopis namerno klestiti in prečiščevati, da pridete do njegove končne oblike?

V življenju ni ničesar naravnega, ravno to je pri človeštvu najbolj zanimivo. Kulturna bitja smo, ne pa naravna. Jezik je najbolj umeten med kulturnimi konstrukti, še posebej, ko je uporabljen v knjigi, kjer je avtor o njem lahko razmišljal. Obdelujemo in pilimo ga v nedogled. V prvi vrsti gre za jezik; vse moje ideje so utelešene v slogu, ki ga uporabljam. Naj torej odgovorim: seveda je šlo za zavestno odločitev. Na koncu pa ti umetno seveda preide v naravo – tudi pri tem, kako hodiš, kako se oblačiš …

V vsaki knjigi se ne moreš ponavljati in ubirati istega pristopa, ampak ideja preciznosti, neposrednosti, distanciranosti – celo hladnosti, če hočete – je pri meni vedno prisotna. Moj okus je seveda pomagalo graditi to, da sem odvetnica. V Franciji je pravniški jezik točno tak, hladen, kar mi je všeč in hočem poustvariti. Všeč mi je protislovje tega, da zelo polarizirajoče, pereče teme ubesedim na hladen način.

V romanu Play boy pišete o svojem (nekdanjem) poklicu odvetnice. "Rada imam krivce, pedofile, tatove, posiljevalce, napadalce, morilce. Ne znam pa braniti nedolžnih in žrtev."

Ljudje po navadi ne ubijajo ali zagrešijo drugih zločinov, če za tem ni zgodovine nasilja ali okoliščin, ki so jim onemogočile normalno življenje. Nihče se zjutraj ne zbudi in reče: "Ne vem, ali naj danes pišem knjigo ali pa morda koga umorim." Take stvari zagrešijo ljudje, ki so izgubljeni.

V svojem prejšnjem življenju sem branila ljudi, ki so bili obtoženi zločinov. Po navadi so bili krivi – nisem jih branila zato, ker bi hotela dokazati, da so nedolžni. Ne gre za to, da braniš nedolžnost, ki se morda skriva za obtožbami. Gre za to, da braniš človeka, ne glede na to, kaj je naredil. To je vse, kar mora odvetnik narediti. Pa ne samo odvetnik, v resnici vsako človeško bitje. Na obeh stvareh, ki sem jih v življenju počela, torej pisanju knjig in pravu, je nekaj elementarnega – ne gre za to, ali je nekaj dobro ali slabo. Tvoj pristop ne sme biti odvisen od tega. Tudi zdravnik neguje bolnika ne glede na to, ali bo ta preživel ali ne. Včasih ljudje umrejo, ampak vseeno je treba kaj ukreniti. Z odvetniki je isto. To je starodavna praksa, morda naravna … Vidite, pa sva spet pri prepletu naravnega in umetnega.

Morda ste z vprašanjem namigovali na to, da me zanimajo ekstremne pozicije v življenju, kar je res. Ampak pri tem ne gre za kakšno željo po provokaciji per se. Zanima me, kako daleč lahko gremo, kako daleč nas lahko življenje prižene. Ko uporabljam prvo osebo, jo zato, ker se počutim povezano z vsako človeško izkušnjo. Po mojem sta literatura in poklic odvetnika na nek način povezana. V svoji stari službi sem čutila enako radovednost, kot jo čutim pri branju Dostojevskega ali Conrada. Na eni strani je "običajno" življenje, ki ga do neke mere izkusimo vsi ljudje v sodobnih mestih, na drugi strani pa so skrajne situacije. Mene zanimajo te druge situacije.

Kako gledate na oceno, da so vaše knjige transgresivne? Ste bralca namerno skušali spoprijeti z njegovimi globoko zasidranimi predpostavkami o življenju in odnosih? Ali kdaj pišete z recepcijo vaših del v mislih?

Verjamem, da to, da ubesediš neke vrste resnico o človeškem življenju, lahko obvelja za transgresivno – ampak to ni zaradi stvari, ki jih jaz napišem, ampak zato, ker ljudje določenih stvari preprosto nočejo slišati. Zato jih lahko ubesedimo samo v knjigah. Kadar bereš dobro literaturo, na primer stare klasike, kot sta Shakespeare in Dostojevski, je to včasih skoraj nevzdržna izkušnja. Pa se še vedno vračamo k njim. Kako naj se izrazim? Če knjiga nikogar ne zmoti, je to samo po sebi problem. To je v resnici še najmanj, kar lahko kot pisatelj narediš: če si si že vzel prostor in moč, da nastopiš s svojo knjigo, moraš tvegati vsaj to, da te bodo obsojali.

Mene osebno ni iz neznanega razloga še nihče oklofutal na ulici, ampak najbrž komu ni všeč moja knjiga. Vsaj upam, da je tako. Ni pa bilo kakšnih izgredov ali česa podobnega. Morda naslednjič! (Smeh.)

Samo na podlagi sinopsisa bi Love me tender lahko popredalčkali med romane o ženskem opolnomočenju: protagonistka najde svoj pravi jaz, stopi iz zakona z moškim ter iz odvetniške kariere ter se poda na pot pisateljice, ki ima svobodna razmerja z ženskami.

Od daleč in na prvi pogled je knjiga morda res videti tako, ker so ljudje na take zgodbe dandanes navajeni. Ampak jaz se z njimi na noben način ne identificiram. Jasno, da je glavna junakinja podobna meni, da je bila dolga leta poročena z moškim, z njim vzgajala otroka, potem pa so se stvari … zgodile. Ne pravim pa, da je to, kako živim zdaj, boljše in bolj smiselno od tistega prej. Celo življenje sem skušala samo čim bolj jasno videti svet in s svojimi dejanji slediti tem predstavam o svetu. Love me tender ima zelo klasično zasnovo, zgledovala sem se po Odiseji. Junakinja gre skozi težke preizkušnje in vsaka od njih jo lahko stane življenja (vsaj na simbolični ravni). Ampak ravno te prepreke, ki so mu preprečevale vrnitev nazaj domov, so iz Odiseja naredile to, kar je – in sprožile nastanek prvega romana v zgodovini.

Podobno je z mojo knjigo; junakinja, ki je seveda oblikovana po meni, ampak to ni pomembno, bo prestala izjemno težko preizkušnjo boja za skrbništvo nad svojim sinom. Knjiga opazuje, kako se bo odzvala ne samo na bolečino, ampak tudi na predstave, ki jih ima družba o njej kot materi, ki je izgubila skrbništvo, o tem, kako bi morala ravnati ipd. V vsaki situaciji mora razmišljati z lastno glavo, ker se ne more nasloniti na vero, na parametre klasične buržujske morale, v katero ne verjamem. Ne morem pa se identificirati niti z nasprotnim stališčem, da je homoseksualnost osvoboditev, da je patriarhat grozen, bla, bla, bla … Ne verjamem v vse to.

Protagonistka, v nasprotju s klasičnimi parametri žanra, ne išče sreče ali samoizpolnitve. Zelo dosledna je v tem, da se sistematično odpoveduje materialnemu obdobju, da se postopoma otresa predmetov, ki so jo prej opredeljevali. Tako v čustvenem kot v materialnem življenju stremi k manj. Zakaj je to luščenje pomembno?

V sedemdesetih smo se zelo zavedali pasti materializma in tega, kako nas lahko preveč stvari obremenjuje. Pozneje je to zavedanje izginilo in zdaj smo ujeti. Ne pravim, da bi morali živeti kot puščavniki, ampak po drugi strani pa tudi ne odkrivam ničesar novega. V vsaki civilizaciji so obstajali posamezniki, ki so živeli brez vsega, ker so verjeli, da jim bo to pomagalo do globljega uvida. Jasno, da se bo v tej izjemno potrošniški družbi kdo počutil ujetega in se poskušal osvoboditi, se iz objekta spremeniti v subjekt. Ali res potrebujem deset parov hlač, stole, dišeče sveče? Nihče ne potrebuje dišečih sveč.

V resnici niti ne mislim, da je šlo v romanu za tako filozofsko odločitev. Če v življenju sprejmeš določene odločitve in se odločiš za določeno pot, imaš pač manj klinčevega denarja. Majhnega stanovanja nima samo iz estetskega užitka, ampak zato, ker nima izbire. Na tej točki ima človek tri možnosti: lahko skleneš, da ne moreš preživeti v tako krhkem stanju, in se vrneš v svoje staro življenje, k pravni karieri. Sama imam seveda srečo, ker sem imela to možnost, ki je mnogi ljudje nimajo. Ne trdim torej, da sem v enakem položaju kot reveži, ki se ne morejo opreti na primer na svojo izobrazbo. Druga možnost je, da trpiš in preklinjaš svoje težko življenje. Tretja možnost pa je, da si dopoveš, da ti ni mar za materialne stvari. S časom to postane lažje. Nietzsche je temu rekel rekli amor fati (ljubezen do usode, op. n.) – poskušaj se sprijazniti s tem, kar prihaja, in iz situacije potegni, kar lahko. Nihče ni žrtev svojega lastnega življenja.

Na literarno pot ste se podali brez kakršnih koli zagotovil, da se bo obnesla, dolgo ste morali shajati praktično brez prihodkov. Vseeno pa je to na nek način revščina z varnostno mrežo: vaš dedek je bil predsednik vlade, vaša mama aristokratinja, oče ugleden novinar. Vaše ime v Franciji nekaj pomeni.

Visoki status je bolj psihološka kategorija kot kar koli drugega – denarja ni bilo. Ko sem morala dolge mesece živeti s po desetimi evri na dan, ni bilo nikogar več, ki bi rekel: "Pridi, lahko živiš pri meni, lahko ti pomagam.« Lahko pa sem se oprla na svojo notranjo strukturo, tako na svojo izobrazbo kot temperament (vsak član moje družine ne bi zmogel iti po tej poti). V Franciji imamo dolgo tradicijo aristokratov, ki so končali brez prebite pare, pa jim to ni bilo kaj prida mar. Stare aristokratske vrednote so antiteza buržoaznim vrednotam. Čast je duhovna kategorija, nobene zveze nima s premoženjem ali udobjem. Biti srečen pomeni narediti, kar pač moraš narediti.

V imenu svobode?

Ne, sploh ne! Kaj je svoboda? Gre za to, da opravljaš svoje delo in imaš pri tem določeno držo. Potrebuješ pogum, inteligenco in iskrenost.

To se zdi kot recept za samotarsko življenje.

Ne poskušam sestavljati priročnika za življenje, predpisovati navodil drugim. Pravila postavljam samo zase. Nikoli nisem bila popolnoma sama. Je pa res, da je pisateljski poklic poseben – zapiraš se v svojo sobo, po navadi zato, ker nisi popolnoma sproščen v svetu. Ampak na koncu svoje delo vendarle pošlješ v svet. Čudaški odnos je, to je res, ampak ni popolna osamljenost. Rada imam samoto, rada imam meniški način življenja – ampak seveda je protislovje v tem, da se potem zapletam v odnose.

"Ljubiti žensko obenem pomeni tudi prezirati jo," zapišete v romanu Play boy. "Razumela sem nasilje moških." In na nekem drugem mestu, o poželenju: "Razumem tiste, ki hodijo h kurbam. Razumem celo posiljevalce." Iztrgane iz konteksta te izjave delujejo morda šokantno; sama jih dojemam poskus pripovedovalke, da bi žensko videla od zunaj, kot objekt, kot jo pogosto vidijo moški.

Če sem pri Love me tender izhajala iz odiseje, pa sem pri Play boyu pred očmi imela Izpovedi Sv. Avguština. Zanimal me je trenutek spreobrnitve, zanimali so me narativi okrog tega, da je nekdo spremenil smer in se zdaj ozira nazaj k svetu. Za Sv. Avguština je bil veliki preklop spreobrnitev v krščanstvo, za pripovedovalko v Play boyu je spreobrnitev seksualne narave. Ampak ne gre za to. En korak in kar naenkrat vidiš svet kot nov, in zato je vse spet zanimivo.

V knjigi pripovedovalka v zgodnjih štiridesetih postane homoseksualka. Njene zveze z ženskami niso lahke – zveza z žensko je pač zveza z drugim človekom in zveze so težka stvar, ne glede na spolno usmerjenost. Sovražim zgodbe, kjer je heteroseksualnost prikazana kot pekel, homoseksualnost pa kot odrešitev, čisti paradiž. Lepo vas prosim! Zveze so vedno vice. (Smeh.) Zgodba o "coming out" se mi je zdela bolj zanimiva na tak način. Zveze torej šepajo in so mučne in kar naenkrat se zaloti, kako na svojo ljubimko od zunaj gleda, češ "oh, ženska je in ženske so pač takšne-in-drugačne". Ob tem se seveda zaveda, da je tudi sama ženska, da ima skrajno mizogine prebliske; to se mi je zdelo tako zanimivo, da sem hotela vključiti v knjigo.

Seveda jo lahko obsodimo, ampak ne gre za to. Nekateri ljudje so na svetu, da bi podajali sodbe, drugi pa zato, da bi skušali razumeti, kaj se dogaja. Mislim, da kot odvetnica in pisateljica spadam bolj v to drugo skupino. Seveda je to, da gledaš na ženske kot celoto z jezo in odporom, povezano s strahom – ampak pomembno je razumeti nekaj, kar se potencialno dogaja polovici človeštva.

Rekli ste že, da vas ne zanimajo vprašanja identitete. Ne marate se definirati na podlagi spola, spolne usmerjenosti, družbenega razreda. Je literatura tisto, kar lahko seže onkraj arbitrarnih kategorij in spregovori o univerzalni človeški izkušnji?

Za spol in spolno usmerjenost to drži, za družbeni razred pa se ne morem izogniti temu, kar pač sem. Moja osebna zgodba je mešanica različnih dejavnikov, moj dedek je bil predsednik vlade, moj oče novinar in mama aristokratinja, ki je umrla, ko sem bila še otrok. To je res, tega ne morem zanikati. Načeloma pa ne verjamem v identiteto, v identificiranje samega sebe z določenimi kategorijami, to je dolgočasno. Verjamem v to, kar počnemo, ne v to, kar smo.

Literatura je naš skupni imenovalec, je tisto, kar nam omogoča navezati stik, tudi, če v resničnem življenju včasih nismo zmožni komunicirati z okolico. Morda nisem moški, niti Rusinja in prav tako nisem živela v 19. stoletju, ampak ko berem Dostojevskega, vem, o čem govori. Literatura je dokaz, da identiteta ne obstaja na tak način, kot govorimo o njej. Bližje so mi posamezne strani Shakespeara ali pa Virginie Woolf kot pa na primer ženska, ki se identificira kot lezbijka in naj bi mi zato bila podobna. Človeštvo je veliko bolj zanimivo kot ti atributi, ki jih tako ali tako uporabljamo samo zato, da bi se izognili tragediji svojega bivanja. Veliko težje je preprosto reči, da je človek nekaj desetletij izgubljen v svetu, potem pa umre. Kaj o tem lahko sploh rečeš?

Veliko pišete o spolnosti, predvsem o neobvezujočih zvezah. Zakaj je za vas kot pisateljico to zanimiva tema? Subvertiranje pričakovanj v zvezi z monogamnimi zvezami in pričakovanji okrog odnosov? "Pogosto rečem ne, včasih rečem ja," pišete. Kontradikcija hkratne izjemne bližine in razdalje med ljubimcema?

Seks je nekaj, kar vsi počnemo, zato je o njem zanimivo pisati. Očitno je o spolnosti težko govoriti kot o vsaki drugi dejavnosti, zato se okrog nje spleta ogromno različnih narativov – recimo, ljubezen ali pa strast. Zanimivo je bilo pisati o spolnosti, ker je tako zelo prepletena s strahom. Ni se lahko razgaliti pred nekom, ki je prav tako gol, in potem obstajajo pričakovanja, da boš počel določene stvari. "Kaj sploh počnem?" si včasih misliš. Nikoli ne veš, kako bo, vedno moraš sprejeti tveganje. Hkrati si lahko nekomu zelo blizu in zelo oddaljen od njega ali nje.

"Samo za seks in ljubezen gre," zapišete v sklepu Play boya. "Nič novega. Nič, kar spremeni življenje." V ljubezni ne vidite presežne dimenzije človeškega življenja?

Hotela sem reči samo to, da odnosi z ženskami niso nič drugačni kot odnosi z moškimi – vedno gre za vprašanja seksa, ista vprašanja kot prej. Ista vprašanja v zvezi z užitkom, bolečino in ljubeznijo se ji zastavljajo kot prej. Ljubezen … Ne, ne bom izjavljala neumnih reči o ljubezni. Ne vemo, kaj je ljubezen. Lahko je izjemno sebična, po navadi je. Včasih ljudje rečejo, da te ljubijo, in je to šele začetek vseh težav. (Smeh.) Zelo čistunska sem glede uporabe sentimentalnih besed. Jasno, da se vse moje knjige vrtijo okrog čustev, ampak tega ne maram ubesediti. To je zelo zasebno. Ampak lahko pa začutite v mojem pisanju.

Dvajset let ste preživeli v zvezi z moškim, s katerim sta bila, kot pravite, temeljno skladna. Šele ko smo bili trije, ni več šlo, zapišete. Zakaj vam materinstvo ni več dovolilo nadaljevati statusa quo?

Ne vem, ne spominjam se. To je bilo pred dvajsetimi leti. Spomnim pa se, da ji je materinstvo dalo moč za določene odločitve. Ko imaš otroka, mu moraš z jezikom pojasniti svet – takrat ne moreš lagati, ne o svetu in ne o sami sebi.

Materinstvo praviloma dojemamo kot sinonim za nesebično ljubezen in razdajanje. Vi pišete o tem, da je ljubezen med materjo in sinom taka kot druge vrste ljubezni. "Ne vem, zakaj se v tej ljubezni ne smemo raziti. Ne vem, za kaj mi za ljubezen ne sme postati vseeno, enkrat za vselej vseeno." Za očete je bolj običajno, da otroku dajo prostor in svobodo za odraščanje, materinske ljubezni pa ne povezujemo ravno z distanco. Vam pa se zdi pomembna?

Tudi materinska ljubezen, vsaka ljubezen, je v svoji biti lahko nekaj zelo nasilnega – ljudje v imenu ljubezni izvajajo nasilje nad drugimi ljudmi, tudi najmlajšimi. Neverjetno je, da ljudje o materinstvu govorijo kot o nečem čudovitem in svetem. Ljubezen je nasilna in za ženske tudi zelo težka; ne gre za to, da uživajo v tem, da so pritlehne in okrutne – tako kot vsi morilci niso okrutni in zlobni ljudje. Vsak se trudi po svojih najboljših močeh. Ženske imajo že tisočletja nad glavo moralno in etično breme pričakovanj, ki jih imajo ljudje od mater. Moja obsesija, pri vseh oblikah ljubezni, je vprašanje distance. Treba je spoštovati prostor in svobodo drugega človeka, tudi če je to otrok, in še posebej, če gre za moj lastni prostor. Ne rinite vame, dajte mi prostor, da diham, astmatičarka sem! (Smeh.) Hočem, da ljudje v odnosu z mano svobodno dihajo, ne glede na to, ali sem v tem odnosu mama, ljubimka ali kaj tretjega.

Za epigraf romana Love me tender uporabite citat iz Oresteje. "Oče lahko brez matere rodi." Zakaj Oresteja? Konec koncev je v antičnem mitu Orest tisti lik, ki umori lastno mater.

Miti so starodavne zgodbe – v njih niso relevantna vprašanja patriarhata, vprašanja tega, kako je svet grozen do žensk. Ne, gre za vsesplošno vojno, za nasilje, ki ga izvajamo eden nad drugim, nasilje znotraj družine, ki je staro toliko kot človeštvo. Vseh teh kontradikcij nismo kot vrsta nikoli razrešili, pa še kar živimo, nekako shajamo. Koljemo se in pobijamo, ampak vse bo še v redu. Kdor ne more shajati s to mislijo, bolje, da sploh ne hodi iz svoje sobe, da se ne druži z ljudmi in definitivno bolje, da nima otrok. Jasno, da mora sin ubiti mater – ne pravim pa, da mora mati ubiti otroka.

Osrednja tema romana Love me tender je bitka za skrbništvo za pripovedovalkinega sina. Šokantno je videti, kako jo lahko nekdanji mož obstruira in oblati, in to s pomočjo pravosodnega sistema. Na podlagi knjig, ki jih je imela doma, in na podlagi ljudi, s katerimi se je družila, skuša mož ustvariti sliko slabe mame, ki je morda kriva celo zlorabe otroka. Bi bile posledice manj usodne, če bi odvrgla samo eno vlogo v svojem življenju, ne pa vseh? Če bi se samo razkrila kot lezbijka, ne pa za nameček še pustila svoje kariere? Taka popolna zavrnitev buržujske eksistence ni mogla ostati nekaznovana.

Tako je. Ne bom se strinjala s stvarmi, ki so jih govorili o meni, ampak veste kaj? Sodniki so človeška bitja. Včasih so neumni, včasih so leni – po navadi so leni. Samo za to gre. Služenje pravici? Lepo vas prosim, ves čas počnejo sranje. Problematično je, da imajo tako veliko moč: v družbi naj bi zastopali pravičnost in dobroto, ampak kako bi lahko vedeli več kot drugi ljudje? Napake delajo, tako kot vsi. Pet minut imajo na razpolago, da ocenijo situacijo – v knjigi nikoli ne izvemo, kaj se je sodniku pletlo po glavi, ampak dejstvo je, da mama ni imela nobenega denarja, da je obrnila svoje življenje na glavo in da ni imela stabilnosti, kar je potencialno lahko nevarno za otroka. Ne pravim, da imajo prav, razumem pa, zakaj so se morda zmotili. Bila sem odvetnica, tako da vem, kako nevarno se je znajti pred sodnikom; to je začetek konca. Zato se pa nisem hotela ukvarjati z družinskim pravom, preveč srce parajoče je, ne samo za odrasle, ampak tudi za otroke.

Na koncu romana pripovedovalka po letih sodnih bitk, ki še vedno niso obrodile sadov, v odnosu do sina pride do nekakšne pomiritve. "Doumela sem, da je žalovanja za mojim sinom konec. Počutim se dobro. (…) Spomini na življenje z njim že zdaj izginjajo. Mogoče so še vedno nekje, ampak me od njih več ne stiska za grlo." Materinsko ljubezen se da torej "preboleti" kot vsako romantično zvezo?

Meni se zdi, da je konec bolj odprt. Odnos med dvema osebama je nekaj, kar traja v nedogled, še posebej med družinskimi člani. V nekem trenutku se morda pretrga, ampak nikoli ne veš, kaj bo v prihodnosti. Do takrat pa pač narediš, kar moraš, da preživiš, in upaš, da se bodo stvari morda postavile nazaj na svoje mesto. Če verjameš, da smo ljudje močni in lahko prestanemo težke stvari – in jaz to verjamem – ti drugega ne preostane. In seveda je treba vedeti, da ima druga stran tudi svobodno voljo. Otrok bo odrasel, lahko se bo sam odločil in sooblikoval svoj odnos z materjo.

Romani Play Boy, Love me tender in Nom (Ime) tvorijo nekakšno med seboj prepleteno trilogijo avtofikcije. Lani je izšel še vaš roman Offenses, v katerem se od prvoosebne obrnete k tretjeosebni pripovedi, k zgodbi mladega moža, ki je umoril starko. Kakšen premik pomeni to za vaše pisanje, za fokus zanimanja?

V mojih očeh ne gre za veliko spremembo, še vedno so prisotne vse moje obsesije s svetlimi in temnimi platmi človeškega obstoja, s tragedijo življenja, podano prek skrajno banalne situacije. Morda se bralcem zdi, da je četrta knjiga zelo drugačna, ker v njej ni lika "mene", ampak meni se ne. Lik "mene" je na neki točki postal preveč prisoten in hotela sem se odmakniti od njega.

Zanimal me je arhetipski lik morilca, ampak v aktualni situaciji, kot nekakšen novodobni Raskolnikov. Ničesar novega nisem izumila. Seveda sem tudi tokrat uporabila zgodbo iz svojega življenja, s to razliko, da se to pač ni dogajalo meni. Bolj zanimivo je, če ne kuhaš vsakič po istem receptu.

Kaj pišem trenutno? Ne vem še čisto natančno, ampak bolj je povezano z linijo, ki sem jo razvijala v romanu Offences. Bom videla, oblika mi še ni povsem jasna.