Roman lani umrlega Aleksandra Soženicina iz leta 1973 so prepovedali sovjetski cenzorji, "že" leta 1989 pa je takratni predsednik Gorbačov pisateljev (kot del perestrojke oziroma reform za posodobitev in delno liberalizacijo Sovjetske zveze) opus umaknil z ruskega "indexa librorum prohibitorum".

Nedavno odločitev o priporočilu knjige dijakom so na ministrstvu v sredo obrazložili s tem, da delo Solženicina sodi v "vitalno zgodovinsko in kulturno dediščino v sklopu ruske zgodovine 20. stoletja". Odločitev so sprejeli kljub poskusom rehabilitacije nekaterih Stalinovih potez v zadnjih desetih letih.

Roman, zaradi katerega je moral zapustiti domovino
Solženicinova vdova Natalija je še julija letos izjavila, da bi morali Arhipelag Gulag vključiti v obvezno branje v šolah, četudi ne celotni, precej obsežni različici. Po nekaterih ocenah je v mreži stalinističnih zaporniških in delovnih taborišč umrlo več kot milijon Rusov. Solženicin je gulag prvič izkusil v letih 1945-1953, ko so ga zaprli zaradi žaljivega komentarja v pismu prijatelju, vojaškemu častniku glede Stalinove vojne proti nacistom, v katerem je Stalina označil kot "tistega z zalizci". Arhipelag Gulag je napisal na podlagi svojih lastnih izkušenj in s pomočjo pričevanj 227 nekdanjih zapornikov. V knjigi je razčlenil izvor te krute institucije in 'zasluge' zanjo pripisal samemu začetniku sovjetske države Leninu, ki sicer v zgodovini velja za manj krutega in norega oblastnika kot Stalin.

Roman je bil tudi povod za pisateljev pobeg na Zahod; prvi, ki mu je zatočišče ponudil, je bil nemški pisatelj Heinrich Böll, ki je v Nemčiji podobno kot Solženicin v Sovjetski zvezi obračunaval s polpreteklo zgodovino svojega naroda kot tudi s političnimi deviaciji, značilnimi za obdobje po drugi svetovni vojni.

Rehabilitacija
Solženicin, ki mu je Sovjetska zveza tudi odvzela državljanstvo, si je drugi dom ustvaril v Vermontu v ZDA, kjer je ostal vse do svoje zmagoslavne vrnitve v domovino leta 1994. Vrnitev se je torej zgodila natančno dvajset let po tem, ko je Solženicin s štiriletno zamudo prejel leta 1970 podeljeno mu Nobelovo nagrado za književnost.