Dušan Merc – se zdi – je človek, ki ne beži pred težkimi nalogami. Po izobrazbi literarni komparativist je bil več kot 30 let ravnatelj OŠ Prule. Na tem slej ko prej nehvaležnem delovnem mestu se je uveljavil kot eden najbolj tehtnih in tudi najbolj izpostavljenih kritikov tako šolskih politik, ki so jih bolj ali malo umno vpeljevale različne vlade, kot tudi bolj ali manj deplasiranih pričakovanj, ki ga do našega vzgojno-izobraževalnega sistema goji najširša javnost.

Pripravljenost naliti čistega vina in govoriti brez dlake na jeziku bi mu utegnila priti prav
tudi zdaj, ko v zahtevnih razmerah prevzema vodenje Društva slovenskih pisateljev. Kako se bo lotil reševanja položaja pisateljskega stanovskega združenja, ki je, po vsem sodeč, zašlo v finančno in upravno krizo, obenem pa se spopada z upadom zaupanja, je Goran Dekleva govoril z avtorjem 14 romanov, treh zbirk kratke proze in zbirke esejev.

Kako težka je pravzaprav kriza, s katero se spopada DSP?

Glede na to, da sem zdaj stopil v prostor, kjer imajo vsi sodelujoči močen imaginarni svet, bi mnogi rekli, da je kriza strašna, grozna, katastrofalna. Jaz pa mislim, ker sem pač postal predsednik in ker imam izkušnje z vodenjem šole in sistemom, da kriza sicer je, ampak taka, kot je, je vedno prisotna. To ni nič posebnega. Vedno je denarja premalo in vedno so problemi v odnosih med ljudmi. Ampak mislim, da nihče v društvu ni na noben način zloben, nihče ni zoper društvo, nihče ni zoper nekoga izrecno.

Proračun je vedno premajhen in nikoli dovolj dober, tudi domači proračuni so premajhni. Kriza sicer je, ampak to ni kriza na programski ravni, niti na drugih nivojih. Ampak je trenutno to res, da je račun društva bolj prazen, kar je tudi običajno. Mislim, da sem vstopil v trenutek, ko bom samo tehnično uredil društvo, da bo bolje funkcioniralo, in če bo tehnično boljše funkcioniralo, se bo to poznalo tudi na računu.

Nekaj je tehnično reševanje, nekaj drugega pa je to, da morajo biti člani nekako polno angažirani v delovanju društva. V zadnjih letih smo lahko videli, da se velik del članstva pravzaprav umika iz debate, angažmaja.

Mislim, da ne. Naši člani so angažirani. Pri nastopu take funkcije, kot je predsedniška, si vsak med njimi predstavlja, da bo izpolnil točno tisto, kar je njegova predstava o tem, kako bi morala zadeva teči. Ampak pogoj, brez katerega ni mogoče delovati, so ravno te tehnikalije. To je pogoj, na katerem stojijo tudi vsi drugi proračuni. Šele ko so te tehnikalije urejene, ko so urejene poti komunikacije, so možne razprave. Ampak te razprave so med člani društva, v posameznih odborih in na občnem zboru in so normalen del društvenega življenja. Program, ki teče, je tudi stvar tehničnih stvari in mora biti urejen, zato da je natančen pregled, kako funkcionira, in verjetno je potrebna tudi natančna evalvacija, kaj je bilo prav in kaj ne in kakšna je bila moč tega, kar smo naredili. To je pomembno. Predstave o tem, ali je to bilo ali ne, so različne.

Eden zelo pomembnih pokazateljev je odmev medijev. Nikakor ne odmev teh parcialnih mnenj po raznih portalih, ki v celoti sicer dajo sliko, temveč so pomembni kvalificirani odzivi novinarskih kolegov, konec koncev so to kolegi in so tudi sami pisatelji. To je za nas pomembno. Morda manjka tudi merjenje odzivnosti za posamezen dogodek.

Pred nami sta Pranger in Stritarjeva nagrada, jutri je prva novinarska konferenca za Vilenico (intervju je bil posnet v torek). In jasno je, da je delovanje društva kot nekega podsistema v kulturni sferi zelo pomembno v slovenski družbi. Zato je pomembno, da tehnično stvari tečejo brezhibno.

Ko je Aksinja Kermauner odstopila, so istočasno odstopile tudi štiri kolegice iz pisarne. Kaj to pomeni za festival Pranger, Vilenico, Jenkovo nagrado, ki jo boste podelili jeseni?

Sam moram razumeti stanje vse zaposlenih – tako kot sem razumel na šoli, razumem zdaj tukaj. Tukaj gre najprej za zadovoljevanje elementarnih potreb, ki jih imamo vsi ljudje, to je ta varnost, ali sem varen na delovnem mestu in ali dobivam dovolj. Na tem svetu so vsi prepričani, v zadnjem času pa so zdravniki očitno najbolj glasni, da ne dobijo dovolj. Ne dobijo dovolj tudi direktorji raznih uprav. To je kot popevka, stalnica, ki mene zelo moti. Najprej za mene obstajajo zadovoljstva, ki izvirajo iz dela samega.

Če se vrnem na odpoved sodelavk. Očitno se sodelavke niso počutile dovolj varne. Res je, da z njimi ni bila podpisana pogodba, da so delale prekarno. Moram pa povedati, da gre za visoko kvalificirano delo, to ni preprosto. Videl sem razpise in pridobivanje sredstev je zelo zapleteno in zahtevno. Zaničevanje tega dela je grda manira, ki si je ne smeš dovoliti. Torej, te kolegice so odstopile in so zahtevale zadovoljitev teh elementarnih pogojev. Pri tem jih razumem. To urejam. Zato ker Vilenica je sama po sebi naša reprezentančna manifestacija moči, absorpcije slovenske kulture drugih kultur. To je pomembno. Da mi v tem srednjeevropskem in tudi globalnejšem okolju vplivamo in se vzdigujemo za tisto, kar je pomembno za nas: da smo prepoznavni, da strokovno vemo, kaj se dogaja pri sosedih in dlje, da je programski del izjemno pomemben in odmevnost v tujini.

To je tisti del, ki ga kot predsednik moram podpreti in bom podprl tudi kolegice, ki so v to že vse vložile. Septembra sledi še izvedba festivala in ta festival mora teči brezhibno in tudi bo. Verjamem vanje. Za naslednja tri leta programskega obdobja, kot sem poučen, bo pa znova treba iti na novo, ampak to, kar so kolegice naredile, bomo spoštovali. In popolnoma razumem jih, da hočejo biti za svoje delo plačane.

Ko govoriva o odmevanju delovanja DSP-ja v nekem širšem prostoru, tako
strokovnem kakor v širši javnosti, se mi zdi zanimiv primer. Pred nekaj leti je bil na Vilenici nagrajen madžarski avtor Lazslo Krasznahorkai. Ko je prejel nagrado, ni bilo v slovenščino prevedeno nobeno njegovo delo. Takrat so se pojavile diskvalifikacije, češ, kako lahko nagradimo pisatelja, ki še ni znan pri nas. Naslednje leto pa je prejel eno najprestižnejših literarnih nagrad, manbooker prize.

Mogoče mu je pa Vilenica pri tem pomagala.

O tem sem hotel govoriti. Očitno ne gre samo za tehnične rešitve, temveč mogoče tudi za boljše komuniciranje z javnostjo, da predstavite svoje delo na način, da bo bolje razumljeno.

Mislim, da je tu pomemben delež založb in prevajalskih struktur. Oba poznava primer Herte Muller, bila je naša gostja, bila je prevajana, kar pomeni, da jo je naš strokovni del predhodno
identificiral, podobno kot Madžara, kot pomembno avtorico. Ljudje, ki znajo, ki zmorejo, so temelj tega društva, tako kot tudi tisti slovenski literati, ki so ustvarjalni in ki so na jezikovnih in strukturnih ravneh svojega ustvarjanja pomembni. To je ta oklep, ki je intelektualna moč tega prostora, in tu so tudi vsi ostali, ki participirajo pri tem, in država. Že kot ravnatelj sem dobro vedel, da država in občina kot ustanoviteljica zelo dobro izpolnjujeta vse materialne pogoje za obstoj neke strukture. Pri DSP-ju je treba biti pošten in povedati, da je država skozi vsa leta skozi JAK in druge strukture DSP in druga društva vzdrževala na neki ravni – in morajo delovati. Eden takih prodorov slovenske umetnosti je zdaj v Pragi, to je izjemen dosežek. Vsi ti, ki participirajo, pa niso neposredno vezani na društvo, imajo svoj pomen, ki se izkazuje na Vilenici in drugje. Slovenska knjiga, slovenski roman, literatura je v dobri kondiciji v primerjavi s svetom. Menda se prevede ena knjiga na teden. Ta globalni svet je tako velik, da smo takoj neprepoznavni, ampak upam, da bo neki slovenski avtor, mogoče je že kdo na poti, postal strukturno prepoznan, ne da so to individualni prodori, ampak sistemski prodori.

Društvo lahko tu ponudi neko infrastrukturno pomoč.

Ja, in svoje člane spodbuja. Ampak oni imajo notranjo motivacijo, ki je zelo velika. Društvo je samo eden od podpornih instrumentov. Ne vem, v kakšni pripravi je slovenski nastop na Frankfurtskem sejmu. Upam, da bomo skreirali dva, tri avtorje, ki bodo tam lahko dominantno nastopili. Naš aparat funkcionira, ministrstvo in podsistemi delujejo.

Če je finančna podpora znosna, če na ravni nekega delovanja aparata stvari bolj ali manj funkcionirajo – kaj je potem narobe, zakaj škriplje?

Mi imamo večno ta občutek, pri vseh stvareh, to je naša zla usoda. Enostavno ne zastopamo tega – pa nisem zagovornik tega, da bi bili samovšečni – ampak smo permanentno v krču, v nekem strahu, kaj se bo zgodilo. Pri državi, ki je skreirana, ki je gospodarsko močna glede na svojo velikost, nas ne sme biti strah. Enako velja, da nas ne bi smelo biti strah, da ne bi mogli promovirati dobrih slovenskih avtorjev. DSP mora stati za svojimi avtorji. Verjamem v te avtorje.

Ko razmišljamo o DSP-ju v zadnjih 10, 15 letih, ne moremo mimo tega, da se je društvo javno eksponiralo, ko je prišlo do ukinjanja mninistrstva za kulturo kot samostojnega resorja, da je bilo ostro pozicionirano zoper politiko varčevanja, ki je bila implementirana. To so pozicije, ki so najbrž politične. Del javnosti si misli, da so literati, naj se ukvarjajo s tem in ne politiko. Mislite, da je zaradi takšnega angažmaja društvo utrpelo škodo, kar zadeva javni ugled.

Ne, mislim, da je ravno nasprotno. Ministrstvo za kulturo je v naši strukturni zasnovi nujno in se mu ne moremo odreči. Lahko ga nimajo velike države z velikimi potenciali. Mi pa potrebujemo neko trdno ogrodje za slovensko bit. Ni tako enostavno, da bi rekli, da ga na primer Nemčija ali Anglija nima. Tudi v prejšnjem sistemu smo to imeli in smo se lahko na nekaj naslonili.

Druga stvar je angažma pri nasprotovanju varčevanju. V pregledu stroškov, ki jih država daje za kulturo, je res potrebno varčevanje, a znotraj teh struktur je to drobiž. Največji porabnik proračuna je ministrstvo za delo, potem pride ministrstvo za šolstvo, sledijo druga ministrstva. Večji problem, ki ga vidim zdaj, je, da prosijo, da bi prišli na raven financiranja v letu 2007. To pomeni, da si želimo 12 let nazaj v razrezu stroškov. To pa je problem. Če vzamemo kumulativno, je leto 2007 s tistim, kar je prav, in bi šli v procente, kot so danes, bi normalno živeli. Tako pa je res problem. Tako si prizadeva JAK, da bi prišli vsaj na tisto leto. In mislim, da bi bilo pošteno od politikov, od ministra in drugih politikov, ki imajo izjemne izjave o ne vem čem, recimo ob odprtju jesenskega sejma knjige, a niti ena od obljub ni bila realizirana. Te obljube, ki jih trosijo, so kot obljube otrokom, ki jim nikoli ne izpolniš tistega, kar si jim obljubil.

V perspektivi navadnega državljana so te številke enormne. Dovolilo se je pravzaprav, da se javno mnenje oblikuje na podlagi "mojega" osebnega proračuna. Ko gre za temeljne stvari, je potrebno društvo slovenskih pisateljev. In stroški, na katerih živi, so takšni, kot so, in jaz bom s tem prišel skozi, toda v nekih daljnih pogledih, ko bomo izpolnili vse tehnične osnove in ko bomo funkcionirali kakovostno, bodo stvari tudi računsko bolje. Še enkrat poudarjam: to, da se demagoško pojavlja oz. če bereš portale, je lumpenproletarsko, češ da so pisatelji lenuhi, pa kaj to mene briga.

Moram reči, da je tu popustil tudi šolski sistem in vrednote v šolskem sistemu. Neverjetno je, ko gledam, kako naši ljudje na kvizih, ki so po televiziji, nič ne znajo. To je šokantno. In šokantno je, da imajo mnogi visoke akademske nazive, ne vejo pa najbolj elementarnih stvari. Tako ena političarka z doktorskim nazivom, ne vem od kod, ni vedela, ali Rinža teče
skozi Kočevje ali Dravograd. Elementarno neznanje v Sloveniji je šokantno.

In tako je tudi v slovenski literaturi.

O slovenskem šolskem sistemu bova spregovorila kmalu. Prej pa še eno vprašanje o DSP-ju. Tako v časopisih kot na televiziji smo slišali, da bi društvo storilo dobro, ko bi monetiziralo svoje nepremičnine.

Dejstvo je, da lastnina prinaša velike skrbi. In če ne prinaša vsaj samopreživetja in še brez dobička, je pa le kamen okoli vratu. DSP je na materialnem področju premožno, ker ima nepremičnine. A te nepremičnine ne funkcionirajo tako, da bi prinašale dobiček, ampak prinašajo izgubo in probleme. Čim ni denarja, se na to "nacepajo" še drugi problemi. To je
vprašanje strateških usmeritev in tudi moči društva, da prepriča oz. pridobi sodelovanje takih ustanov in takih pogledov na uporabo teh nepremičnin, ki bodo društvu zagotavljale navadne tehnične storitve, ki jih mora opravljati za slovenske pisatelje. To vprašanje je zelo težko, ker imajo člani različna mnenja. Pogosto slišim: 'To je naše. To je društvena lastnina.' Tako da ta sintagma je ustrezna, toda s tem bomo morali storiti nekaj takega, da bo to "naše" še bolj "naše", sicer je vprašanje, ali to potrebujemo.

Če to materialno plat učvrstimo, potem pridobimo razlog in smo lahko zadovoljni, da je. To je moj tihi načrt, da to uredim. Koliko bom imel podpore na občnih zborih za kakršnekoli spremembe, je pa drugo. Ampak to bo stvar razprave na upravnem odboru, na občnih odborih, tam se bo odločalo. Če se bo članstvo odločilo, da bo imelo kamen okoli vratu brez sprememb, potem bo Dušan Merc odstopil. Ne morem privoliti v nekatere poenostavljene trditve o lastnini kar tako. To danes ni več mogoče. Ta lastnina je bila podarjena s strani republike in je bila temelj za ustavo leta 1990. S temi materialnimi stvarmi, če bomo postavili društvo v kondicijo, se bo lahko spet uprlo politiki. Kar zadeva nepremičnine, nikakor ne bom rušil materialnega temelja društva, toda spremeniti bo treba marsikaj, da bo to funkcioniralo. To je zdaj razprava z ekonomisti.

Mogoče smo vas povabili nekoliko zgodaj v studio, nismo vam dali 100 dni. Še boljše bo čez leto. Ko ste bili ravnatelj, ste bili znani po tem, da brez dlake na jeziku vstopite v polemiko. Je to pristop h komuniciranju, ki bo obrodil sadove tudi v DSP-ju?

V tistem trenutku, ko bom strokovno kompetenten, ja. Moj upor zoper elemente in zoper devetletko in zoper strokovne rešitve je temeljil na moji strokovnosti. Nikoli nisem izjavil stvari, ki ne bi bile strokovno podprte. In ki se ne bi izkazale kot točne, kar bi zdaj nekateri težko priznali. Mnogo stvari sem napovedal kot izjemno slabe in so se izkazale za slabe. Tudi zdaj je mnogo stvari slabih, a sem zunaj tega sistema. Vidim pa, da v tako centraliziran in pedagoško uničujoč sistem, ki se še bolj razvija v napačno smer, ne bom več stopil.

Je pa res, da ta kulturna pokrajina, ne samo pisateljsko individualno delo ali literarnoteoretična stroka, na tem ne more temeljiti moje delovanje kot predsednika DSP-ja, lahko pa temelji na pogledu na strukture, ki obvladujejo ta sistem. A potrebujem pol leta, če ne leto, da bom lahko strokovno argumentirano spregovoril o kakšni stvari, če bom mislil, da je treba. Zaenkrat ne morem. Zaenkrat sem pravzaprav navdušen, kako so strukture pokrite, kako funkcionirajo, sicer ne vem, ampak dejansko mehanizmi razdeljevanja denarja so takšni, kot so. So vedno krivični, niso pošteni, ne morejo biti. Kriteriji o literarni uspešnosti ne morejo biti pošteni, ne morejo imeti nekih absolutnih vrednosti. Verjetno se bom vedel v skladu s tem, kakršen pač sem. Ne vem, kako bo to zgledalo, če bo sploh zgledalo. Moja pravica je, da pišem romane, eseje, kar pa počnem kot predsednik društva, je pa drugače. Strokovno še nisem dovolj poučen. Moja stvar je zaenkrat tehnikalija. Imamo pa avtorje, ki so zelo sposobni produciranja velikih idej, a ne funkcionirajo v realnem svetu. Tu je velik prepad med tem, kar si želimo in kar je možno. Moja osebnostna struktura je malce uporniška in malce zlobna včasih (smeh).

Ko smo pri vašem jeziku brez dlake, se bom za hip osredotočil na vprašanje slovenske javnosti v luči vzgojno-izobraževalnega sistema in pričakovanj, ki jih gojimo do njega. Vedno znova ste poudarjali, da drsimo v območje ignorance. Zakaj se zdi, da valorizacija vedenja, znanja skozi leta nenehno upada?

To je lahko tudi navidezno. To lahko ni res. Odkar pomnim, vsi govorijo 'Ko smo mi hodili šolo, je bilo to pa to ...' V resnici se ni veliko spremenilo, generično bistvo šolstva ostaja enako. Otroci, ki so stari sedem ali deset let, imajo vsi zelo enake lastnosti, kot so jih imeli pred 30, 50 leti. Ni razlike. Glede odnosa do učiteljstva je enako. Učiteljstvo je samo krivo, če ni spoštovano, to je njihov problem, zakaj pa ne uveljavijo tega, imajo vse instrumente, samo govorijo, da jih nimajo, ampak to terja njihov napor.

Mislim, da je šolski sistem dober, a da je podlegel mnogo parcialnim idejam, ki jih lahko zastopa sindikat, zbornica ... Vsi mislijo, kako bi nekaj moralo biti. Največja napaka sistema je centralizacija, da je tako do minute natančno kot železniška postaja ne ustvarja nobene kreativnosti. Sit sem šolstva v teh njihovih velikih govorancah, belih knjigah, ki so v resnici žalne knjige. Ne bom o tem.

Zdaj sem znotraj kulture. Moram reči, da je toleranca javne agencije za knjigo za karkoli si nekdo izmisli velika in da je to dobro. Vsi govorijo, da je premalo denarja, to razumem. Nikjer ga ni veliko. Zdaj sem ugotovil, da po neki strani nimam prav, zelo sem se upiral nagradam, nominacijam ... Vsi participirajo. Zdaj sem izvedel, da je to pomembno pri konkuriranju za literarne štipendije.

Enkrat sem bil član žirije za desetnico. Najprej sem imel konflikt, kaj je sploh otroška literatura. 10 avtorjev je bilo, vse sem poznal in nisem sodil o njihovih knjigah, v njihovih pogledih sem videl tako otožnost, žalost, milo prošnjo. Tako me je prizadelo, da sem rekel, da ne bom sodeloval pri tem. Ne potrebujem potrditve svoje osebnosti z odločanjem o takih stvareh. Se bo kakšna od teh knjig čez leta izkazala kot ena najlepših knjig in je komisija ustrelila kozla. Osebno pri tem cirkusu literarnih nagrad ne bom sodeloval, ne kot avtor ne kot predsednik. Mi nismo športna organizacija, da bomo tekmovali. Tukaj je nagrada samo manifestacija za kakovost, v resnici pa to ni vrednotenje.

A ni lahko nagrada na primer dobro priporočilo laičnim bralcem?

Lahko je, ampak ugotovil sem, da ni več. Razumem, da kot avtor sodeluješ, da pomagaš založbi, da te lažje prodaja. Ampak tega ni več. Literarna nagrada nima tržnega učinka. Lahko se motim, a osebno res nisem za to. Kot predsednik bom korekten, kot avtor pa ne bom. Če mi želite dati nagrado, v redu, sicer pa ne.

Kako najdete ob dolgoletnem ravnateljevanju, zdaj pa predsedovanje, ne le čas, ampak tudi energijo za nekaj tako polnega in zahtevnega, kot je pisanje literature?

To je zame romantična predstava o literaturi. Mogoče je moj ego tako naravnan, da potrebuje ta boj, vse te nastope, jezo. V intimnem prostoru svojega ustvarjanja si pa svoboden. Vsi imamo različne ustvarjalne strukture v sebi in notranjo motivacijo. Pisatelj po moji oceni živi od notranje motivacije. Sem poslušal Florjana Lipuša, ko je bil nominiran za kresnika. Izjemno točno je povedal, njegov roman je struktura, ki je njegova, jo berite ali ne. Ni v moji naturi, da bi se nekomu vsiljeval kot avtor. Ko sem bil ravnatelj, se niti enkrat nisem skliceval na to, da sem pisatelj. Nekateri tega sploh vedeli niso.

Količina časa je v bistvu laž. Čas ni količina. Če eno uro prej vstaneš, ima dan pač 25 ur. Z veliko lahkoto ustvarjam. Mogoče bi me društvo malo ustavilo, da ne bi produkcija, ki je že skoraj polucija, šla predaleč. Kot predsednik društva ne mislim biti pisateljska veličina, to ni moja naloga, to nima nobene zveze z društvom. Jaz sem lahko pisateljska veličina, če si upam, pa tudi doma nisem. Lahko pa sem notranja, a to nikogar ne briga. Ampak ni avtorja, ki ne bi verjel v svoje delo, vsaj malo. Če ne verjameš, ne moreš delati. Elfriede Jelinek poroča o tem, koliko je zase in za druge veličina. Kaže se kot zelo razklana osebnost in je točno to: na eni strani je zelo jezna na svoje založnike, intimno pa dvomi o svojem ustvarjalnem potencialu na trenutke, kar je tudi normalno.

Nobelovka Elfriede Jelinek je tudi pogosto jezna na svoje sodržavljane. Zdaj vas kot pisatelja sprašujem – je nujno, da je pisatelj jezen?

Stalno, ogorčen, jezen, nergaški na eni strani. Na drugi strani pa tudi nasprotno temu. Ampak literatura ne more biti sama glorija in ne obratno. Jeza, ogorčenje, nasprotovanje, literatura je pogled na svet z druge strani. Da prikazuje svet drugačen, da zahteva, da je svet drugačen. V bistvu pa ne sme uspeti, ker v tistem trenutku si diktator.