To vsaj velja za javno knjižnico finskega mesta Ylivieska, kamor se skupaj z Mojim bojem vračajo tudi drugi nacionalsocialistični propagandni spisi in protisovjetska literatura. Vsa ta dela so iz knjižnice poleti 1945 izgnali z odlokom vodje okrožja tega mesta Laurija Savonena, in sicer na podlagi sklepa s sporazumom o premirju ustanovljene zavezniške nadzorne komisije. Ravno Savonenov sin Erki je bil tisti, ki je pred nekaj leti napovedal vrnitev nekoč prepovedanih knjig, kar je utemeljil z njihovim zgodovinskim pomenom in velikim zanimanjem za njihovo izposojo.

Po Stalingradu niso več brali Mojega boja
Knjiga, v kateri Hitler predstavlja svoje življenje in predstavlja svoj politični vzpon ter potek generiranja svojih nazorov, je bila v mestu Ylivieska zadnjič izposojena za božič leta 1942. Po nemškem porazu v krvavi in dolgotrajni bitki v Stalingradu pa je knjiga menda obležala na knjižničnih policah in zanjo se menda ni več zanimal prav nihče. To sicer kar nekoliko preseneča, saj se Moj boj po berljivosti precej razlikuje od večine drugih političnoprogramskih knjig. Kleč njegove moči za zavajanje ljudi na politična stranpota namreč v veliki meri temelji ravno na tudi ne preveč ukemu bralcu prilagojenemu ubeseditvenemu slogu, ki ustvarja vtis skoraj povsem neškodljivega prvoosebnega izpovednega besedila.

O ideologiji in državi, malo pa tudi o lepoti in arhitekturi
Šele v drugem delu knjige, kjer Hitler med drugim piše o organizaciji stranke, nujnem spopadanju nemškega ljudstva z vsem, kar diši po 'rdečkarski zalegi', o državi, ki je nujno utemeljena na krvi, in drugih z vodenjem politike povezanih temah, knjiga dobi bolj strogo ideološki značaj. Pa še tedaj se v pisanje vpletajo 'kratkočasni' pasaži o arhitekturi (Poleg glasbe je to zame kraljica umetnosti.) in lepoti (Grški ideal lepote je nesmrten zato, ker gre za čudovito povezavo med izjemno telesno lepoto ter bleščečim duhom in najplemenitejšo dušo.). Hitler je sebe vendar vedno razumeval predvsem kot ustvarjalnega umetnika, ki je, kot sta med drugim zatrjevala tudi vplivna kulturna teoretika tako imenovanega obdobja protonacizma, Julius Langbehn (njegova knjiga Rembrandt als Erzieher (Rembrandt kot vzgojitelj) je bila velika uspešnica) in Moeller van den Bruck, ideal nemškega človeka oziroma človeka, ki je sposoben zanetiti nov vzpon nemške kulture in naroda.

Moj boj pa se ne le vrača na police javne knjižnice, pač pa bo tudi del razstave, organizirane ob tej knjižnični 'reformi'. Na razstavi bo na ogled deset pred 63 leti zaplenjenih knjig. Poleg Mojega boja bosta predstavljeni še dve nacistični propagandni deli ter sedem protisovjetsko opredeljenih knjig. Knjige bodo opremili s podatki o poteh in spominih ujetnikov iz sovjetskih zaporov ter jih nato spravili v krajevni arhiv mesta Ylivieska.