V nasprotju s splošnim prepričanjem morda najbolj osovražena knjiga v zgodovini dandanes v Nemčiji ni prepovedana - le avtorske pravice zanjo ima v lasti bavarska državna oblast, ki jih je v denacifikaciji prevzela osrednji nacistični založbi Eher-Verlag. Kot lastniki pravic v preteklosti pač niso dovolili tiskanja, da ne bi s tem navdihovali desničarskih skrajnežev. Zdaj trdijo, da hrvaška založba Croatia knjiga ustreznih pravic za natis ni pridobila, in napovedujejo tožbo.

Furlan za MMC: Slovenci nismo nič na boljšem
Ker imamo od leta 2006 na voljo tudi slovenski prevod zloglasne knjige, nas je zanimalo, ali je celjska založba Mavrica, ki je Moj boj izdala, za razliko od Hrvatov našla skupni jezik z bavarskimi oblastmi. "Nikakor ne," je bil nedvoumni odgovor direktorja založbe in prevajalca sporne knjige Marjana Furlana. "Zavedamo se, da je naša izdaja nezakonita."

Pa jih ni strah tožbe? "Ah, kakšna tožba neki! Če se bodo pritožili, bomo knjigo pač umaknili iz prodaje," pravi Furlan. Za prevod se je odločil, ker je bila knjiga na našem tržišču pred tem dostopna v angleški, hrvaški in (v kakem antikvariatu) izvirni različici, zato ni videl razloga, da ne bi bila tudi v slovenščini. Odločili so se za "butično" naklado tristotih izvodov in temu primerno ceno (okrog 50 evrov), ki je medtem že pošla in lani izšla v novih tristotih izvodih.

O tem, da zanimanje za knjigo pri nas obstaja, priča že najpreprostejša statistika: v Knjižnici Otona Župančiča v Ljubljani imajo na primer 9 izvodov (v hrvaščini in slovenščini), ki so bili samo v letu 2007 vsega skupaj izposojeni 56-krat.

Draž nedosegljivega
Hitlerjevega Mein Kampfa od konca 2. svetovne vojne v Nemčiji ne tiskajo več (že obstoječe izvode je dovoljeno prodajati), a že leta 2015, ko bo minilo 70 let od avtorjeve smrti, bodo avtorske pravice postale splošna last; knjigo bo lahko tiskal kdor koli, tudi neonacisti.

Prav zato je ugledni münchenski zgodovinar Horst Möller lani začel boj za vnovično izdajo knjige - kot vnaprejšnjo obrambo proti skrajnim desničarjem, ki bi besedilo zlorabili za lastno propagando. Möller meni, da bi bilo treba Hitlerjevo "remek" delo izdati v obliki akademske študije, z obširnimi opombami in spremno študijo. "Dokler Mein Kampf ne bo dostopen v pazljivo komentirani izdaji, ne bo konca prostodušnim ugibanjem o tem, kaj vse sploh v knjigi je," je Möller verjetno pravilno ugotovil v intervjuju za nemški Frankfurter Allgemeine Zeitung. "Akademska izdaja lahko mitu naredi konec."

Tema je te dni (znova) aktualna tudi zato, ker je v sredo minilo 75-let od Hitlerjevega prevzema oblasti v Nemčiji. Cele knjižnice bi se dalo napolniti z ugibanji, kako je falirani umetnik uspel v pogon spravniti vojno mašinerijo, ki je v naslednjih letih povzročila smrt 60 milijonov ljudi.

Napisano za zapahi
Knjiga, ki jo je Hitler napisal v zaporu (leta 1923 je tam zaradi poskusa prevzema oblasti z državnim udarom preždel devet mesecev), je izšla v dveh delih: prvi, ki ga je Hitler naslovil Eine Abrechnung (Obračun), je izšel julija 1925, drugi (Die Nazionalsozialistische Bewegung) pa leta 1926. V obeh je seveda natančno razložil svoj svetovni nazor in nacistično ideologijo, vse skupaj pa prepletel z anekdotami iz lastnega življenja in s tiradami o "judovski zaroti".

Neberljivo dolgovezenje
Prve kritike niso bile nič kaj spodbudne, pravzaprav so bile kar žaljive. Po poročanju nemškega časopisa Der Spiegel je eden izmed kritikov knjigo preimenoval v Mein Krampf (Moj krč), časopis Frankfurter Zeitung pa je celo opozoril, da knjiga duhovno ni povsem nesporna. Čez nekaj let so pisci seveda obrnili ploščo in programskemu spisu začeli peti hvalnice. Do leta 1938 je bilo prodanih že več kot pet milijonov izvodov.

Ni sicer razloga za ponos, a velja omeniti, da se Hitler v Mojem boju bežno ustavi tudi pri Ljubljani: "Z razvojem Budimpešte v veliko mesto je Dunaj prvikrat dobil tekmeca, katerega naloga ni bila več združevanje celotne monarhije, ampak bolj krepitev njenega dela. V kratkem je temu primeru sledila še Praga, nato Lvov, Ljubljana. (...) Z dvigovanjem teh nekdaj provincialnih mest v glavna mesta posameznih narodov in dežel so nastajala tudi središča za njihovo vse bolj samostojno kulturno življenje. Šele s tem so narodno politični nagoni dobili svoje duhovne osnove in poglobljenost. Moral se je približevati čas, ko so ločevalne sile posameznih narodov prerasle skupne interese, kar je pomenilo konec Avstrije."

Ana Jurc