Literarni zgodovinarji so že nekaj časa vedeli, da se prošnja za prost čas z delovnega mesta nanaša na avtorja Canterburyjskih zgodb, ki se je 12 let preživljal kot nadzornik v londonski carinski upravi. Doslej je veljalo, da je prošnjo na Chaucerjevo zahtevo in v njegovem imenu izpolnil eden od nižjih uradnikov – zdaj pa eden od vodilnih akademikov s področja argumentira, da je besedilo spisal in kralju Rihardu II v odobritev poslal Chaucer sam. "To je edini ohranjeni primer njegovega rokopisa," trdi kanadski zgodovinar Richard Green.
Če smo torej res dobili prvi primerek Chaucerjeve pisave, je to priložnost, da o njem zvemo ogromno novega, je prepričan Green. "Obstaja še ogromno dokumentacije iz srednjega veka, ki je ni še nihče preučeval. Če bomo identificirali pisavo, potem lahko upam, da jo bomo prepoznali tudi v drugih dokumentih."
"Viktorijanski snobizem" stroko popeljal na napačno pot
Dokument, o katerem teče beseda, je shranjen v britanskem Narodnem arhivu in je stroki znan že 150 let. Za odmor v službi prosi "Geffray Chaucer", kar je tudi črkovanje, ki ga je Chaucer uporabljal na svojem osebnem pečatu. Razlog, zakaj dokumenta do zdaj nihče ni pravilno identificiral, je deloma "viktorijanski snobizem" na račun neformalne narave dokumenta, saj je ta "kratek, brezbrižno napisan in uporablja samo preproste besede", kot povzema britanski Guardian.
"Pravo vprašanje je: zakaj bi ta dokument sploh napisal kdo drug? Dolgo časa so sklepali, da gospod višjega kova ne bi spisal nečesa, kar je na ravni običajnega pisarja ... Viktorijanci so sklenili, da ni zelo verjetno, da bi Chaucer to napisal sam, in ljudje so od takrat naprej pristajali na ta zaključek."
Nadziral je pošteno pobiranje davka na volno
Chaucer je bil med letoma 1374 in 1386 kraljevi nadzornik, kar pomeni, da je nadziral plačila carine za izvoženo in uvoženo volno ter drugih dobrin. (V poznem srednjem veku je angleška krona pobirala davek tudi za izvoz volne.) V vsakem pristaniškem mestu, tudi Londonu, sta ta davek pobirala dva uradnika, tretji, nadzornik, pa je bil imenovan zato, da kralj ne bi bil ogoljufan.
Zakaj bi "najel odvetnika za interno okrožnico"?
Dokument je zapisan na tankem kosu pergamenta (27 krat 7 centimetrov) in v francoščini, ki je bila takrat glavni jezik birokracije. Vlagatelj prošnje bi rad dovoljenje, da imenuje svojega namestnika za čas, ko bo odsoten. Green v prid svoje teze navaja podatek, da Chaucer ni imel pomočnikov in da je sam urejal svojo papirologijo. "Najeti poklicnega pisarja za tak dokument bi bilo tako, kot če bi danes najel odvetnika za pisanje interne okrožnice v podjetju."
Napisano – a z levo roko
Čeprav je bil Chaucer nekoč tako razjarjen nad površnostjo nekega pisarja, da mu je zagrozil s prekletstvom, ki mu bo prineslo garje, pisec pričujočega dokumenta ne izkazuje pedantnosti, ki bi jo od njega morda pričakovali. Zapis je "neformalen v tonu in površen v izvedbi".
Richard Green bo svoje ugotovitve objavil v zborniku Chaucer Review pod okriljem Državne univerze Pensilvanije. V študiji med drugim zapiše: "Kumulativni dokazi so jasni. Morda je Chaucer že vnaprej vedel, da bo njegova prošnja odobrena, a je kljub temu moral narediti pisno vlogo, ki jo je nato moral podpisati kralj. Vsi indici kažejo, da je to dejansko dokument, ki ga je predložil, in da ga je tudi lastnoročno napisal."
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje