Kaj je to "Evropa"? Je to celina, globalna kultura, ogromna civilizacija, stanje bivanja, planetarni imperialni načrt, grda kolonialna zmes, v svoji zadnji knjigi "Evropa in njene sence", izdani pri založbi Pluto Press, sprašuje Hamid Dabashi, profesor iranskih študij in primerjalne književnosti na ameriški Univerzi Columbia. Na kratko je odgovor, ki ga ponuja, večplasten: "Da, Evropa je imperializem, kolonializem, militarizem, osvajanje in rasizem. Da, Evropa pomeni znanost, tehnologijo, umetnost, arhitekturo, književnost in poezijo, sočasno s tistimi grdimi usmeritvami. Evropa je dobro, Evropa je zlo." Kot v uvodu piše avtor, skuša v knjigi razmišljati "o svetu onkraj Evrope, po Evropi, ne proti Evropi, ampak kljub Evropi".

Kljub ostrim kritikam Evrope Dabashi ni "evrofobičen". "Evrofobija je najhujša oblika evrocentrizma," piše. Za avtorja sta Evropa in Zahod "zmotna fantazija, lažna zavest, v celoti na uslugo imperialni hegemoniji". Cilj pa ni beg pred tem, ampak to "razstaviti in preseči", pri čemer so za Dabashija postkolonialni kritiki, ki so "fetišistično obsedeni z Zahodom", ovira, tako kot tisti, ki to imperialno hegemonijo spodbujajo in jo slavijo. Evropa pa ni zgolj Evropa. Je mati metafore našega časa, imenovane Zahod. Zahod (the West) pa ni nič brez Drugih (The Rest), tako materialno kot metaforično. Prvega je poudarjal Frantz Fanon, ki je pisal, da je "Evropa dobesedno stvaritev tretjega sveta", pri čemer je mislil na zlato, nafto, les, svilo, bombaž in druge materiale iz Latinske Amerike, Kitajske in Afrike, ki so "Evropo napihnili prek vseh meja". Bogastva, ki zdaj "dušijo" Evropo, so nakradena od nerazvitih ljudstev, je v delu Wretched of the Earth (1961) pisal Fanon.

Kot poudarja Dabashi, pa ima izraz "Evropa je stvaritev tretjega sveta" še močnejši metaforični vidik. Tretji svet je bil namreč ključen za razvoj ideje Evrope in z njo mita Zahoda. Brez Drugih Zahod ni poznal sebe ali vedel, kaj bi sam s seboj. "Če bi se mi, svet, umaknili, bi se 'Zahod' stopil. Mi smo bili metaforična surovina, s katero se je Evropa izmislila. Od Egipčanov in Perzijcev do Kitajcev in Indijcev, mi smo bili civilizacijski Drugi Zahodnemu sebi, evropski identiteti," piše Dabashi. Evropa (Zahod) namreč obstaja kot negacija, kot opustitev, pomanjkanje: Evropa je to, kar njeni Drugi niso. Zahod izgine, če mu odvzameš njegov Vzhod (Orient). Evropa je bolj negacija kot afirmacija.

Evropa in njeni ameriški, izraelski ali avstralski podaljški so se zmeraj videli bele. Pod Ameriko niso mislili na staroselska ljudstva ali afriške sužnje in nebelske priseljence. Vselej je šlo le za bele naseljence, tako kot v Izraelu na račun avtohtonih Palestincev ali v Avstraliji, kjer staroselci niso upoštevanja vredni. Enako velja za Kanado. Kot piše Dabashi, je izum Evrope kot civilizacijske kategorije enako izumu "belih ljudi" kot normativne mere naše človečnosti, ta izum pa mora biti obrnjen. Sovražnost zoper muslimane v ZDA (kot ideološkem podaljšku Evrope) je del sovražnosti do Afroameričanov in Latinskoameričanov, vse te sovražnosti pa izvirajo iz "mitskega epicentra 'belih ljudi'".

Dabashi je pisal knjigo tudi v kontekstu vse ostrejše radikalizacije zahodne desnice kot odziv na prihod beguncev, muslimanov, absolutnih Drugih. Ta obnova rasizma, fašizma in ideje belske nadvlade tako v Evropi kot ZDA pa je po mnenju avtorja simptom spremenjene demografije izmišljene metafore, imenovane "beli ljudje", kot pomožne kategorije "Evrope". A belih ljudi ni, tudi črnih in temnopoltih ne. Vse to je iluzija. Gre za družbeno proizvedene izmišljotine, katerih namen je potrditi "bele ljudi" kot metaforo moči. Ne glede na to, da so te kategorije izmišljene, pa imajo resnične, strašljive, morilske, genocidne posledice. Noben del "zahodne" znanosti in tehnologije, kulture in književnosti ni brez "dolge in grde kolonialne sence", piše Dabashi.

Evropa po njegovem mnenju podaljšuje svoje življenje z ustvarjanjem lažnih sovražnikov, kot so islam, priseljenci, Sirci, Afričani, tako kot ZDA delajo z Mehičani, muslimani, temnopoltimi in priseljenci. Danes trije dogodki določajo in razkrivajo ranljive izvore in omejitve Evrope kot alegorije, piše avtor, in sicer izvolitev Trumpa na čelo rasistične, ksenofobne države, rasistična apartheidska država Izrael in njeni evropski izvori v kolonializmu in antisemitizmu ter ksenofobni odzivi na prihod priseljencev in vzpon neonacizma. "Evropo moramo videti takšno, kakršna je, kakršna je vedno bila: nekoč močan skupek metafor, ki so zdaj brez pomena, razen nevarne nostalgije, ki jo vzbuja v svojem rasističnem, ksenofobnem vzponu neonacistov in skrajne desnice." Na tej točki se zdi, da Dabashi poenostavlja in zanemarja izjemen upor tovrstnim izključevalskim ideologijam in praksam, tako v Evropi kot ZDA. Ob tem morda namenoma pretirava, ko pravi, da je vsa znanost Evrope (Zahoda) privedla do grožnje nuklearne katastrofe za ves svet, da je vsa njena moralna filozofija privedla do holokavsta, da so vse njene veličastne književne mojstrovine privedle do Trumpovih tvitov, da je vsa njena glasba zapuščena v z molji prežetih operah, ki niso nič drugega kot izpraznjen statusni simbol zdolgočasene in dolgočasne buržoazije. Zaton Evrope Dabashi ponazarja z zatonom evropske kinematografije v odnosu do azijske, afriške in latinskoameriške. "Kjer je Evropa nekoč gospodarila, se zdaj bori za vsaj malo pozornosti v Cannesu, Benetkah, Berlinu."

Nismo tu, da plešemo na grobu "Evrope"

Današnji trenutek, današnja radikalizacija evropske ksenofobne politike je za Dabashija znak, ki nakazuje konec. "Evropa je izpraznjena metafora, ki se oklepa svoje preostale energije kot utapljajoči preživeli po brodolomu. Vzpon skrajne desnice po vsej Evropi, brexit, vzhodnoevropski zanos biti bolj katoliški od papeža v svojem vztrajanju, da so 'Evropejci', so vse znaki tega obupa." Po mnenju Dabashija Zahod namreč seže do Donave, Vzhodna Evropa je bila tako vedno zunaj, bila je notranji Drugi, tako kot so bile to ženske, Romi, Judje, revni in istospolno usmerjeni, medtem ko so bili temnopolti in muslimani zunanje grožnje, ki zdaj trkajo na njena vrata. Prav prihod beguncev, "NeEvrope", kaže, da Zahod in Drugi nista ločena svetova in tudi nikoli nista bila. Begunci so le odprli Pandorino skrinjico "Evrope", obujajo njene potlačene spomine. "Mi, svet, nismo tu, da plešemo na grobu 'Evrope'. Tu smo, da žalujemo za njeno eleganco in se spominjamo njenih grozodejstev."

Ta hladen, nemaščevalni odnos do Evrope (Zahoda) pa je ena izmed rdečih niti Dabashijevega dela. Kljub priznavanju temeljne vrednosti del postkolonialnih mislecev, kot sta Frantz Fanon in Edward Said (Dabashi izpostavlja tudi iranskega filozofa Džalala Al-e Ahmada), jim Dabashi očita (oziroma to prepoznava) fetišizacijo Evrope, njeno metamorfoizacijo v mit. Njihove kritike Evrope so bile sicer upravičene, a to fetišizirano osredotočanje na Evropo je po avtorjevem mnenju danes preživeto, celo kontraproduktivno. Potrebna je "historizacija, demitologizacija, ne nadaljnje fetišiziranje", opozarja. "Orientalizem" je treba preučevati ne zato, da bi bili jezni na evropsko sistematično lažno predstavljanje Neevropejcev, ampak tako kot psihoterapevt preučuje nočne more bolnika, kot literarni teoretik preučuje trope v prozi ali zgodovinar obsedenost imperija s prevlado in hegemonijo. "Orientalizem je pravzaprav Oksidentalizem. Orientalizem smo narobe razumeli. Mislili smo, da govori o nas. Ne, govoril je o njih." Evropa je ves ta čas gledala svoj Orient in ga preučevala, ropala in ubijala, Neevropejci so bili vir njenega čudenja, bogastva, zabave in znanstvenega preučevanja, zdaj pa moramo Neevropejci vrniti pogled, začeti gledati svoje osvajalce in mučitelje, piše. "Ne bomo se več pritoževali, ne želimo se več pritoževati. A moramo jim razložiti njih same, njim in sebi." Pri tem pa Evropi ne smemo pripisovati univerzalnosti, ne smemo je dojemati kot središče vesolja. Kot namreč piše Dabashi, "Evropa kot ogromna gora stoji pred nami in nam ne omogoča, da za njo vidimo druge, še višje gore".