Ironija bi bila seveda lahko v tem, da je moj sogovornik tudi sam izredno spreten govorec, ki skoraj mimogrede niza duhovite uvide v naravo umetnosti in literature. Na srečo lahko to podkrepi tudi z dobro knjigo.

Na začetku septembra je bil – na povabilo Mladinske knjige in Francoskega inštituta – v Ljubljani francoski pisatelj Hervé Le Tellier. Za svoj roman Anomalija je leta 2020 prejel nagrado goncourt, ki celo v Franciji, deželi neštetih literarnih priznanj, velja za "nagrado vseh nagrad". Med številna priznanja, ki jih je fascinantni roman nato še prejel, se uvršča tudi eno slovensko: Janina Kos je prejela Nodierovo nagrado za najboljši prevod iz francoščine.

Anomalija se je izkazala tako za kritiško kot tudi prodajno uspešnico. V poldrugem letu od izida je bilo prodanih milijon izvodov, pred nekaj dnevi pa je izšla še v formatu žepnice v četrtmilijonski nakladi. Romanu napovedujejo celo, da bo na prestolu najbolje prodajanega "goncourta" zamenjal Ljubimca Marguerite Duras, ki tam vztraja že od leta 1984 z 1,6 milijona prodanimi izvodi.

Roman Anomalija je predvsem nemogoče popredalčkati: je to znanstvena fantastika, zamaskirana v visokoleteče premise filozofije? Je konceptualna srhljivka z elementi šunda? Knjiga leži na presečišču "resne literature" in popkulture, enako zasvojljiva kot dobra epizoda serije Black Mirror in obenem fascinantna iztočnica za razmislek o strukturi naše resničnosti, o usodi in svobodni volji.

Če nočete nobenih kvarnikov v zvezi z vsebino knjige, preskočite naravnost na intervju.

Fascinantna premisa knjige je ideja, da bi nekega dne – morda v letališkem hangarju in pod vojaškim nadzorom – lahko srečali svojega dvojnika. Ne svojega dvojčka ali svoje kopije, pač pa dejansko podvojitev, ki ima enake spomine, izkušnje, čustva in umazane skrivnosti kot vi sami. Kako bi potekalo srečanje, v katerem obe strani zase mislita, da sta izvirnik, "Drugi" pa nekakšen neljubi vsiljivec? Kako bi si dvojniki "razdelili" (nepodvojene) zakonce in otroke? Kateri bi še naprej hodil v službo in kateri bi se moral z novo identiteto umakniti v ozadje?

To so vprašanja, s katerimi se morajo spopasti potniki poleta Air France 006, ki so marca z boeingom 787 leteli iz Pariza v New York. Na poti jih je premetavala huda nevihta, a na koncu so srečno pristali na letališču JFK in se porazgubili v svoja življenja. Za točno 106 dni – v maju se namreč skozi nevihtni oblak še enkrat prebije isto letalo. Z isto številko poleta, pa tudi z istim pilotom in istimi potniki. Čeprav so iz Pariza vzleteli 10. marca, ob pristanku nihče na krovu ne ve, da koledar kaže že 21. junij. Katera guba v našem časovno-prostorskem kontinuumu se je morala raztrgati, da je kaj takega sploh mogoče?

Vse to bomo izvedeli šele nekje na sredini knjige. Pred tem v kratkih poglavjih spoznavamo posamezne člane posadke in potnike – od srhljivo ravnodušnega plačanega morilca Blaka in osamljenega pisatelja Victorja (ki, in to je ena od Le Tellierjevih šal na račun bralca, piše knjigo Anomalija) do nigerijskega raperja, ki skriva svojo homoseksualnost, in šestdesetletnega arhitekta Andreja, ki se krčevito oklepa svoje trideset let mlajše partnerice.

Tako kot Oscar Wilde, Jorge Luis Borges in Fjodor Dostojevski pred njim je torej tudi Le Tellier fasciniran nad idejo dvojnika. Ker je kariero začel kot učitelj matematike in nato znanstveni novinar, je Francoz sposoben temo načeti v polju znanosti in verjetnega, z neverjetno zmožnostjo sledenja posledicam njegove predpostavke na mikro- in makroravni.

Več o samem romanu, Le Tellierjevem pristopu k pisanju in že skoraj stereotipnem francoskem preziru do Američanov pa v nadaljevanju.

Se strinjate z oceno, da je vaš roman med dobitniki Goncourtove nagrade svojevrstna … anomalija? Sami pravite, da francoska tradicija narekuje "pisanje o sebi", Anomalija pa je sicer kompleksen roman, a obenem tudi zabaven in komunikativen v odnosu do bralca.

V času, ko je knjiga izšla, je bila javnost do neke mere zasičena z "intimnimi pisavami". To je bil čas ustavitve javnega življenja, zelo naporno obdobje za ljudi – ideja potovanja, ideja prihajanja v stik z najrazličnejšimi ljudmi se je bralcem zdela privlačna; v Anomaliji se je v obdobju, ko so bila dejanska potovanja nemogoča, zvrstilo ogromno različnih likov in več držav.

Goncourtova nagrada je namenjena leposlovnim delom, in ne avtobiografskemu pisanju; zmaga Anomalije na neki način predstavlja vrnitev k osnovam. Prvo Goncourtovo nagrado, daljnega leta 1903, je namreč dobil znanstvenofantastični roman Johna Antoina Nauja, Force ennemie (Sovražna sila). To je zgodba o tipu, ki ga prevzame neznana entiteta iz vesolja. Ta simetrija mi je bila všeč.

Mislim pa, da je pravi razlog za uspeh romana povezan s tem, da ima skrajno fiktivno premiso, in s tem, da sem ga namenoma napisal kot napeto zgodbo, tako, ki jo požreš na mah. Nobene kontradikcije ne vidim med visoko literaturo in napetim branjem. Predpostavka, da mora biti dobra literatura dolgočasna in suhoparna, se mi zdi grozna. Vsa literatura, ki jo imam najraje, je zabavna: Italo Calvino, Romain Gary, Faulkner, Flaubert ... Morda njihovih del ne klasificiramo med knjige, ki jim Američani rečejo page-turners, a točno to so.

Pripadate znamenitemu francoskemu gibanju za "potencialno književnost" OULIPO, skupini matematikov in umetnikov, ki raziskujejo potencial formalnih omejitev pri ustvarjanju. (Georges Perec, na primer, je napisal cel roman brez črke e.) Raymond Queneau, eden najslavnejših članov, je oulipovce opisal kot "podgane, ki si gradijo labirint, iz katerega nameravajo pobegniti". Katere oulipovske tehnike ste uporabili pri pisanju Anomalije? Ena izmed njih je gotovo to, da ste vsako poglavje napisali v slogu drugega literarnega žanra, od noira do romantike, ipd.

En vidik je bil zagotovo raba različnih žanrov, čeprav v tem nisem šel zelo daleč. Poskusil sem jih do neke mere poenotiti, da se knjiga lahko bere tekoče, brez velikih prehodov – tovrsten pastiš je v duhu oulipovcev. Šel sem se igro imitacije: delček Raymonda Chandlerja, delček Nathalie Sarraute, Romaina Garyja …

V resnici pa obstajajo še pomembnejši prijemi omejitev pri mojem pisanju. Prvi je bil uporaba niti. Vsakemu liku sem pri sebi pripisal nit specifične barve. Plačani morilec Blake, na primer, ima zelo močno črno nit, ki se plete od začetka do konca romana, čeprav vmes kdaj izgine. Pisatelj Victor Miesel ima belo nit, ki se ovija okrog in okrog in okrog med drugimi. Adrian in Meredith imata rožnato nit – ljubimca, ki se nimata nikoli časa ljubiti, ker morata reševati krizno situacijo. Ostareli arhitekt Andre je temno moder, in tako naprej. S temi barvnimi nitmi sem spletel pisano zapestnico, kakršnim v Franciji rečemo scoubidou.

Drugi oulipovski prijem je, da sem bil pozoren na to, da si v knjigi nikoli ne sledita dve veseli ali pa dve žalostni poglavji – ves čas preklapljam razpoloženja in tempo, od temno modre k rožnati niti, od temno rdeče k svetlo modri. Svetlo modri niti nikoli ne bo sledila druga svetla barva, vedno temna. Vem, da tega bralec ne vidi, to je samo zame. Bralec čuti razgibanost romana, ki pa ni vidna na zunaj.

Tretji prijem je intertekstualnost: v roman sem vpeljal elemente drugih knjig, pregnetene in predelane citate. Za bralca ni nujno, da jih opazi. Vsi poznamo slavni citat iz Ane Karenine, da so si vse srečne družine podobne, vsaka nesrečna pa je nesrečna po svoje. No, v Anomaliji zapišem: Vsi mirni poleti so si podobni; vsak turbulenten polet pa je turbulenten po svoje. Če ne spoznate citata iz Ane Karenine, nič hudega, to je sam po sebi čisto dober opis poleta. Če ga spoznate, se nasmehnete pri sebi in se vam zdi duhovito. Intertekstualnost je igra, in rad se igram z bralci. V knjigi je 49 citatov, ki pa bodo za večino ljudi nevidni – Kafka, Seneka, Tacit, Aristofan … Iz antike in srednjega veka sem si izposodil po en citat iz vsakega stoletja, potem pa po enega iz vsakega desetletja.

Menda ste se poigravali tudi z idejo, da bi bralcem ponudili alternativno kazalo, navodilo, naj berejo na primer vsa Andrejeva poglavja skupaj, nato vsa Blakova … Vas je pri tem navdahnil Ristanc Julia Cortázarja? Z idejo dvojnika, ki je v jedru Anomalije, je bil, denimo, obseden tudi Jorge Luis Borges. Kako pomemben vpliv je imela na vas latinskoameriška književnost?

Res je, Borges je bil obseden z dvojniki, v Anomaliji citiram njegovo zgodbo Drugi (El otro), v kateri se poigrava z idejo srečanja samega sebe. A motivov dvojnika je v književnosti ogromno, tudi pri Dostojevskem, Garyju … Že v Epu o Gilgamešu se Gilgameš spopade s samim seboj. Tako močen bojevnik je, da je on sam edini, ki bi se lahko porazil – in zato mu bog Baal na pot pošlje njegovega dvojnika.

Cortazarjevega Ristanca nisem imel pred očmi, ga pa dobro poznam in obožujem omejitve, ki si jih je zadajal. Ste vedeli, da je Cortázar skoraj vstopil med oulipovce? Ponudili so mu članstvo, a ga je na koncu zavrnil, ker skupina ni hotela podpreti oboroženih odporov v Latinski Ameriki. Ni šlo za to, da bi bili proti gverilskemu odporu, a nismo politična skupina in se zato o političnih temah javno ne izrekamo. Slišal sem, da je Cortázar pozneje obžaloval svojo odločitev, ampak takrat ni več hotel požreti svoje besede.

V tej knjigi nisem v resnici ustvaril ničesar zares novega: ideja, da je svet zgolj simulacija, ni nova, ideja dvojnika ni nova, prav tako ne prepletanje žanrov … V književnosti ni ničesar novega več. Če misliš, da počneš nekaj popolnoma izvirnega, je to samo zato, ker nisi dovolj načitan in ne poznaš svojih predhodnikov; to je zmes nevednosti in pretencioznosti.

Zame je nepredstavljivo, da se v knjigi ne bi igral, tak sem pač po naravi. Zdi pa se mi pomembno, da igra nikoli ne sme ovirati bralca. Verjamem v to, kar je govoril že Raymond Queneau: knjige so kot čebule, ki imajo več plasti. Od bralca je odvisno, koliko plasti mu je dostopnih. Včasih vključim šalo za enega samega bralca. Ko jo ona ali on odkrije, si reče: "Oh, tole je bilo pa zame, zelo duhovito, hvala." Tega morda ne bo opazil nihče drug, a tudi ne bo zmotilo njihovega branja, nič se jim ne bo zdelo čudno in nerazumljivo.

O liku pisatelja, Victorja Miesla, na neki točki izjavite: "Zaveda se, da bo, če bo samo eden od njegovih stavkov pametnejši od njega samega, ta čudež iz njega naredil pisatelja." Vas je kot pisca z zaledjem v znanstvenem novinarstvu k literaturi pritegnila ljubezen do jezika, do igre z besedami, ne pa želja po pripovedovanju zgodb?

Seveda ima vsak moj roman zgodbo, ampak pripovedovanje zgodb me v resnici ne zanima preveč. Rad bi verjel, da bodo ljudje v branju Anomalije uživali tudi, če jim razkrijem, kaj vse se v romanu zgodi. Saj veste, pot je pomembnejša kot cilj. Vem, da bo Emma na koncu romana Gospa Bovary naredila samomor – pa je roman kljub temu vredno še enkrat prebrati. Verjetno je v tem razlika med književnostjo in vsem preostalim pisanjem. Agathe Christie, na primer, ne bom več prebral, ko sem enkrat izvedel, kdo je morilec. Bom pa z veseljem še kdaj bral Simenonove romane o detektivu Maigretu – nekaj zelo intenzivnega je na vzdušju njegovih romanov, nekaj, kar seže globlje, kot je samo iskanje odgovora na osrednjo uganko.

Vedno se bojim pisateljev, ki znajo svojo knjigo predstaviti za boljšo, kot v resnici je. Poznam nekaj piscev, ki znajo neverjetno elokventno govoriti o lastnih delih. Potem pa knjigo preberem in sem razočaran. „Oh, ni tako dobra, kot mi je dal misliti, da bo.“ (Smeh.) Vedno sem malo v zadregi, ko moram govoriti o svojih knjigah – nikoli ne veš, kakšna bo recepcija dela samega. Globoko pa verjamem v stavek, ki ste ga citirali prej: pisatelj mora biti manj inteligenten od svojega pisanja. To ni potuha, da smo lahko neumni, to je spodbuda, da bi pisali knjige, ki so boljše kot mi sami. Obstaja neki intervju s Hughom Grantom, v katerem se opraviči: „Oprostite, ampak ne bom preveč duhovit. V filmih imam deset scenaristov, ki mi pomagajo spisati vsak stavek.“

V tem je bil tudi kanec lažne skromnosti – Hugh Grant je precej duhovit človek.

To je sicer res. Ampak življenje vseeno ni film: prizor se ne konča v trenutku, ko se ti je posrečila pronicljiva izjava.

Enako je z govorjenjem o knjigi. Včasih sem za odstavek, ki ga boste prebrali v pol minute, porabil več ur. Gospo Bovaryjevo je Flaubert pisal pet let – skratka, nič hudega, če dolgo traja, in če v živo nismo tako inteligentni kot v svojih delih.

Kadar se v romanu pojavi lik pisatelja, se je težko izogniti temu, da ga ne bi bralec vsaj deloma dojemal kot alter-ega dejanskega pisatelja. To še toliko bolj velja za lik Victorja Miesla, saj je ta napisal knjigo z naslovom Anomalija. Zato me zabava vaša izjava, da se vam zdi Miesel obupen in pretenciozen pisatelj. Le kaj neki bi o tem rekel kak psihoanalitik?

Ne vem, kaj bi rekel psihoanalitik, vem pa, da sem hotel knjigo v knjigi, ki se mi ne bo zdela dobra. Hotel sem, da bralec dojame, da je Anomalija, ki jo je napisal Victor Miesel, zelo drugačna od Anomalije, ki jo berejo. Mieslova Anomalija je skupek aforizmov, metafor, prisiljenega duhovičenja in pretencioznosti. Hotel sem, da bi bil "drugi Miesel" presenečen nad knjigo, ki jo je napisal "prvi Miesel": O moj Bog, si najbrž misli, kaj sem pa kadil, ko sem to napisal? Všeč mi je bila ideja, da je končno dočakal uspeh, a po zaslugi knjige, ki je ne mara – čeprav jo je res napisal on sam.

Miesel mi je kot oseba sicer všeč, lahko bi bil moj prijatelj, všeč mi je, da ima ironičen odnos do lastne usode in všeč mi je njegova ljubezenska zgodba: zagleda se v dekle, ki nato izgine in se spet pojavi šele na tiskovni konferenci, ko Miesel predstavlja Anomalijo. Mimogrede, ta prizor je hommage prizoru s tiskovno konferenco v filmu Notting Hill. Rad imam filme Richarda Curtisa in ko sem ga nekoč srečal, sem mu povedal, da me je navdahnil, in mu poslal roman. Odgovoril mi je, da je absolutno prepoznal prizor in da bi me moral tožiti za avtorske pravice. (Smeh.)

Kadar imaš v svojem romanu lik, ki je pisatelj, preprosto moraš pokazati, kaj piše. Vedno poskušam v svoj roman vključiti delček pisanja svojega lika. Ampak Victor Miesel vseeno nisem jaz: „sestavil“ sem ga iz štirih različnih ljudi, svojih prijateljev. Eden je francoski pisec Édouard Levé (Mladinski knjigi moram omeniti, da bi ga bilo treba prevesti v slovenščino, če še ni bil preveden); ubil se je pred petnajstimi leti, a je bil izjemen pisatelj. Uporabil sem še delce mojega prijatelja, ki je prav tako umrl, pred šestimi leti, in dveh živečih prijateljev.

Na literarnem večeru ste povedali, da ste se poigravali z idejo, da bi še pred svojo Anomalijo izdali Mieslovo Anomalijo kot samostojno knjigo. Zakaj bi se tega lotili? Samo zato, da šokirate bralca, ki bi poguglal, če slučajno pišete o dejansko obstoječi knjigi?

Ja, točno zato. Da jih zafrkavam.

To je ogromno dela za eno šalo.

Res je, ampak rad vložim veliko dela v eno samo šalo. Vseeno mi je, če bi porabil en mesec za pisanje knjige in jo nato izdal pri kaki majhni založbi, in potem še malo počakal, da kdo knjigo opazi in se začne spraševati, ali ta Victor Miesel dejansko obstaja. To se mi zdi smešno! Take geste v svet vnesejo malce magije. Zelo mi je žal, da nisem imel časa, da bi vse skupaj speljal.

Nenavadne dogodke v romanu pojasnite s pomočjo teorije filozofa Nicka Bostroma – ideje, da v resnici ne moremo vedeti, da ne živimo v računalniški simulaciji, ki so jo ustvarila naprednejša bitja od nas. Ideja je v resnici veliko starejša od računalnikov in umetne inteligence: že Džuang Džov se je v 4. stoletju pr. n. š. nekaj podobnega spraševal o metuljevem letu, da Calderona de la Barce (Življenje je sen) niti ne omenjamo. Ste se resno posvetili verjetnosti te teorije? Ali pa ste samo iskali znanstveno-filozofsko podlago, kako v zgodbo uvesti motiv dvojnika?

To je popolnoma resna teorija. Filozofi verjetnost, da je resnična, ocenjujejo nekje okrog 1 : 2, kar ni malo. Seveda je težko razumeti, zakaj obstaja rak, zakaj obstaja holokavst – zakaj si lahko zlomimo nogo, zakaj umirajo nerojeni otroci, če je vse skupaj samo simulacija? Ampak, po drugi strani, zakaj pa ne? Če ustvariš dobro simulacijo, se bodo pač stvari dogajale v skladu z verjetnostnimi statistikami. Če simulacija zgradi lik, ki je raztresen in slaboviden, je seveda logično, da pogosto pade in si kaj zlomi. Znotraj simulacije vlada kaos, iz katerega nato milijarde ljudi lahko nekaj zgradijo – in to vsakokrat, ko simulacijo zaženeš.

Obenem je bila simulacija zame zelo koristna metafora za roman: vsak roman je gola simulacija. Da bi vanj vnesel element „resničnosti“, sem vključil znane osebnosti iz popkulture in političnega življenja – vse to se zares dogaja, s tem sporočam bralcu. Če se v romanu pojavi Emmanuel Macron, Ed Sheeran ali pa Vincent Cassel, ta dobi zanimivo dodatno dimenzijo aktualnega časa.; zasidral sem ga v leto 2020. S tem pa seveda tvegaš, da tvoja knjiga čez 50 let nikomur ne bo pomenila nič več, ker bodo vsi ti ljudje pozabljeni. Bodo še vedeli, kdo je bil Ed Sheeran? Ampak saj ni pomembno, vse skupaj je šala. Ko bereš Balzaca, na primer, je čisto vseeno, če ne prepoznaš vseh političnih osebnosti njegovega časa in če nisi podrobno seznanjen s potekom napoleonskih vojn – knjiga je kljub temu dragocena in zanimiva. Moja knjiga bo čez deset, dvajset let pač dokument nekega minulega časa. To me ne moti.

Med vsemi temi poimenskimi omembami slavnih osebnosti pa se izognete omembi Donalda Trumpa, čeprav je jasno, da je svetlolasi, topoumni in rahlo zmedeni ameriški predsednik, ki ne prenese Macrona, referenca nanj.

Roman sem pisal leta 2019 in nisem vedel, ali bo Trump še enkrat izvoljen. Zdelo se mi je, da najbrž bo, ampak potem je prišla pandemija in to je spremenilo vse. Preveč neumnosti je naredil. In če bo še enkrat kandidiral, se bojim, da bo spet izvoljen, ker je Amerika tako nora.

Roman ste v ZDA postavili, pravite, ker te ustvarjali pastiš žanrov, od detektivke do rom-coma, ki jih Američani obvladajo. Obenem pa je roman komentar ameriške družbe. Podčrtate tudi zelo globoko medsebojno nezaupanje med Američani in Francozi.

Ja, Američani pač sovražijo Francoze, ker se niso pridružili koaliciji (napada na Irak, op. n.), in tako naprej in naprej in naprej ... Prepričani so, da bi bila brez njihove pomoči Francija še vedno pod nemško oblastjo. Ampak ne pozabimo, da so bili Rusi tisti, ki so odločili drugo svetovno vojno, ne Američani. Tehtnico vojne so prevesili trije milijoni padlih Nemcev na vzhodni fronti. Skratka, ja, obstaja določeno nezaupanje, ker so Američani zelo drugačni od Francozov – in drugačni od Američanov samih. Obstajata namreč dve Ameriki. Rdeča in modra, vzhodna in zahodna; države v t. i. „biblijskem pasu“ (ang. Bible belt) so nam praktično nerazumljive.

Moja prijateljica Corine Lesnes je bila 12 let dopisnica časopisa Le Monde v Washingtonu; ko je zaključila svoje dopisništvo, je na svojem blogu objavila 15-stranski dokument z naslovom Zakaj ne razumem ničesar o Ameriki. Naštela je vse od Gibanja čajank in vseprisotnega domoljubja do utrganega lika Sarah Palin in fascinacije nad Donaldom Trumpom, vzpona "woke" gibanja, vseprisotnega rasizma ... Vse to v Evropi težko dojamemo. Jasno, da je tudi v Franciji rasizem, a je drugače.

O Anomaliji sem razmišljal kot o ameriški knjigi, ki je bila prevedena v francoščino. Poglavje, ki se dogaja v šovu Stephena Colberta, sem – vsaj v svoji glavi – napisal v angleščini in ga nato prevedel. Ko nekdo reče "Temu se reče hudičevo dobra oddaja," sem v resnici hotel prevesti "It's fucking good TV," tipično ameriško frazo. Poglavje sem dejansko poslal Colbertu – nisem hotel, da me toži zaradi uporabe njegovega imena. Scarlett Johnasson je namreč pred leti tožila pisatelja Grégoira Delacourta, ki je njeno ime uporabil v svojem romanu. Morda moj ni bil najbolj laskav portret, ampak bil je realističen, voditelj na podlagi bizarne situacije naredi dober šov; uporabo mi je odobril. Če je ne bi, bi si izmislil fiktivnega voditelja.

Vseeno pa je bila recepcija romana v ZDA dobra – no, za francosko knjigo. (Smeh.) Prodal sem več kot sto tisoč izvodov, kar je veliko za Francoza. Mislim, da je to ravno zato, ker sem knjigo formatiral za ameriško občinstvo, ni preveč francoska. Tudi kritiški odziv je bil zelo pozitiven – in knjige niso ves čas omenjali kot francosko knjigo, ker to zanje pomeni "zapletena" ali pa "intimna" knjiga. To sem vzel kot kompliment.

V knjigi se ukvarjate z vprašanjem, kaj se zgodi, ko smo soočeni z negacijo vsega, kar vemo o resničnosti. Kako se ljudje spopademo s tako prelomno ugotovitvijo? Zdi se, tako vsaj sklepam iz Anomalije, da se sploh ne. Raje zapremo oči pred neprijetnimi resnicami in upamo, da "se bodo stvari uredile". To je precej jasna vzporednica s tem, kako se svet odziva na okoljske spremembe.

Ja, to je metafora. Že včeraj sem omenil, da so mi prijatelji ob izidu filma Adama Mckaya Don't Look Up rekli, da je to praktično ista stvar kot Anomalija.

Meni se zdi vaša knjiga veliko boljša, film ne premore nobene subtilnosti.

Ah, to je pač Adam McKay, rad gre naravnost k poanti in jo precej karikira. Veliko bolj satiričen je od Anomalije – ampak kar se tiče zanikanja okoljskih sprememb, gre pa v obeh primerih za isto zgodbo. Naj gre za simuliranost naših življenj ali pa za globalno segrevanje – ker hočemo pobegniti lastni tesnobi in strahu, to pripelje do nore situacije popolnega zanikanja neizpodbitnih dejstev. Tako ohromeli smo, da ne ukrenemo ničesar.

Če bi dobili neovrgljiv dokaz, da so vsa naša življenja gola simulacija, bi se potrudili nanj kar najhitreje pozabiti. Ne bi hoteli poslušati govorjenja o simulaciji. Velik odstotek prebivalstva bi tako ali tako rekel, da je vse skupaj prevara, lažna novica. Zaradi tehnologije deepfake je zdaj že tako ali tako nemogoče dokazati, da nekaj je ali ni resnično – če se da Freda Astaira v črno-belem filmu zamenjati s plešočim Barackom Obamo, kako naj še vemo, kaj je res in kaj ne?

Bostrom ne verjame, da bi nas ugotovitev, da živimo v simulaciji, morala pognati v paniko. Konec koncev: v praksi je to, da se zdajle tukaj pogovarjava, enako, kot če samo misliva, da se pogovarjava. Racionalen odziv bi torej moral biti – pa kaj potem?

Ne, to ničesar ne spremeni. Če se zaljubiš v nekoga, si se zares zaljubil, in če resno zboliš, lahko zares umreš. Resničnost so naša čustva in je kot taka v nas samih. Vse, kar se dogaja, se dogaja v nas samih. V Franciji je zadnji korak srednje šole baccalaureate, matura, in tam je treba v obliki eseja odgovoriti na vprašanje: Ali lahko zaupamo svojim čutom in občutenjem? Pravilni odgovor je: ne, ampak obenem pa ni nobene razlike med pravim občutjem in iluzijo občutja. Naši možgani so črna škatla, naši čuti so receptorji, zunaj tega pa ni ničesar.

V resnici ne vemo, da nismo samo možgani v kozarcu za vlaganje.

Točno tako.

Popkultura je zadnjih nekaj let fascinirana nad konceptom multivesolja. Anomaliji je ta koncept podoben zato, ker nam pokaže alternative, različne poti, ki bi jih lahko ubrala naša življenja. Se vam zdi, da so vsi ti pristopi manifestacija naših kolektivnih tesnob, naših pobožnih želja, da se vsako situacijo da popraviti, da se je vedno mogoče vrniti nazaj na začetek, da smo lahko v drugo boljši?

Pav imate, pobožne želje gredo z roko v roki z zanikanjem, to sta dve plati istega kovanca. Kar nekako upamo in upamo, da se bo situacija že nekako popravila sama od sebe in da se bo vedno pojavila rešitev. V Anomaliji se življenje večine Zemljanov na glavo obrne v enem samem dnevu – težava z globalnim segrevanjem je v tem, da se to postopoma dogaja že dvajset let. Proces je kumulativen in počasen in ljudje bodo na neki točki ugotovili, da sprememba njihovega lastnega življenjskega sloga ne bo ničesar zares spremenila. Kljub vsem njihovim individualnim ukrepom se situacija poslabšuje – zakaj bi torej sploh kaj spreminjali? Ukrepi bi morali biti odločni in drastični. Zakaj so letalske karte cenejše od železniških? Naslednji teden grem v Bordeaux: zame je ceneje, da letim nazaj v Pariz in od tam v Bordeaux, kot da grem z vlakom. Poglejte, sam imam 66 let, ampak vašo generacijo pa lahko skrbi. Čez trideset ali pa že dvajset let se bodo pojavile velike težave.

Trenutno se ukvarjamo z ekranizacijo Anomalije in ideja multivesolja bo v samem središču serije. Serija je daljši format, več prostora je za razvijanje idej, zato sem predlagal ideje, ki jih nisem mogel strpati v knjigo. Simulacija naših življenj se razkrije kot simulacija ravno v trenutku, ko hočejo ljudje zgraditi multivesolje.

Serija nastaja za francosko televizijo?

Ne, gre za koprodukcijo, ki jo bodo distribuirali Sky (za VB in severno Evropo), Canal+ (za južno in vzhodno Evropo) ter Paramount in Warner Bros. v ZDA. Kakšno leto po tem bo dostopna na Netflixu ali kaki podobni platformi. Prvi dve epizodi sta že napisani, trenutno izbirajo igralce. Sicer nisem bil scenarist, a spremembe v odnosu do knjige so zelo prebrisane.

Victør Miesel v svoji Anomaliji (znotraj vaše Anomalije) zapiše: "Obstaja neka občudovanja vredna stvar, ki vselej presega védenje, inteligenco in celo genialnost. To je nerazumevanje." Ljudje težko sprejmemo nerazumevanje. Kako pogosto bralci od vas zahtevajo odgovor na vprašanje, kaj se zares zgodi na koncu romana?

Obstaja veliko različnih razlag konca knjige. Hotel sem podčrtati podobnost med romanom in resničnim življenjem. V zgodbi smo priča izginotju sveta, hkrati pa se razkraja tudi sam roman, besedilo knjige. To je metafora, ki pove, da so romani v resnici svetovi v malem.

Ko zaključimo z branjem, se simulacija konča.

Tako je. In morda se potem začne nazaj. Zadnji dve črki v izvirniku sta IN, kar je kar naporno za prevajalce. Zadnja beseda je FIN, konec, ampak IN stoji tudi za incipit, začne se. Vizualna podoba tega kaligrama na koncu knjige spominja na peščeno uro, ki odšteva čas. In čas se začenja s koncem. Konec knjige simbolizira ponovni zagon simulacije. To je samo ena od možnih razlag, seveda. Jasno pa je, da je simulacija uničila naš svet, ker se je naveličala ljudi in njihove neverjetne sposobnosti za zanikanje.

Ko sem roman pisal, sem vedel, kako ga hočem končati, predstavljal pa sem si bralca, ki gleda, kako se število neprebranih strani pred njim manjša, kako je, denimo, štiri strani pred koncem in ne ve, kako se bo vse skupaj končalo. Zabavala me je misel na tesnobnega bralca, ki se sprašuje, kako se bo tako kompleksna zgodba razrešila v pičlih petih straneh.

Zadnjo stran romana torej predstavlja kaligram v obliki lijaka, in v vsaki naslednji vrstici iz posameznih besed manjka več črk. Vem, da bralcem niste pripravljeni povedati, katere stavke ste razredčili – toda ali pomagate vsaj svojim prevajalcem? V nasprotnem primeru bi prevodi najbrž postali zelo svobodne interpretacije.

Ja, s prevajalci se pogovorim. Ker so mojo knjigo hkrati prevajali v toliko različnih jezikov (zdaj jih je že skoraj 50), nisem hotel kar naprej ponavljati istih napotkov. Odprl sem skupni dokument, v katerem pojasnim, kaj je besedilo z izginjajočimi črkami, ki ga morajo prevesti. Če poenostavim: gre za sosledje opisov delcev sveta, kot v kalejdoskopu. Vsak delček je kratek stavek, kakih 50 jih je. Potem sem nekatere črke zamenjal s prazninami; v vsaki vrstici je več praznin. Obdržal sem samo črke, ki skupaj tvorijo nov pomen – v francoščini boste našli besedo ulceracion (razjede) in sable fin (droben pesek). Fin ima še dvojni pomen kot konec. Hotel sem ustvariti idejo pikslov iz slike, ki izginjajo.

Knjiga se na samem koncu "zatakne", kot bi se včasih zataknila videokaseta.

Točno tako. Za Anomalijo smo posneli tudi zvočno knjigo, in pojavil se je problem, kako to vizualno podobo prenesti v zvok. Idealno bi bilo, da bi besede proti koncu postajale vse manj razumljive, ampak so se izdajatelji bali, da bi ljudje reklamirali knjige, češ da je posnetku nekaj narobe. Nihče ne bi reklamiral klasične knjige s pripombo, da "na koncu manjka nekaj črk", ampak pri zvočni knjigi pa bi se zgodilo točno to. Zanimiv problem. Na koncu smo se malo poigrali z zvočnimi učinki. Morda bi morali na koncu posneti še sporočilo. "Ni težava v vašem CD-ju, to je bilo namerno."