Po evropskih mestih potuje Evropska odiseja Uliksesa (Ulysses European Odyssey), festival, na katerem bodo umetniki in pisatelji roman povezali s sodobnimi vprašanji, kot je priseljevanje. Začenja se letos, literarna odiseja pa bo potekala do 2024 v 18 mestih v 16 državah ter bo ustvarila umetniške odzive v javnih prostorih na družbene in kulturne teme, ki so jih prepoznali v 18 epizodah romana.

Projekt je zamišljen kot potovanje po romanu, ki se ga poskuša brati skozi prizmo 18 mest, 18 sodobnih evropskih vprašanj, 18 različnih ustvarjalnih disciplin in 18 nasprotujočih si organizacij, piše na uradni spletni strani. Eden od ciljev turneje, na kateri bodo sodelovali igralci, režiserji, pisatelji, glasbeniki, fotografi in celo strokovnjaki za hrano, je povezati roman s perečimi temami današnjega časa.

Stoletnica romana Ulikses je bila povod za vrsto dogodkov, s katerim so delo proslavili v Joyceovi rodni Irski. A po besedah kuratorja projekta Liama Browna bo turneja presegla tovrstno literarno oboževanje.

"Kar nas je zanimalo, je Joyce kot evropska, in ne irska osebnost," je dejal na dogodku v Marseillu. "V domišljiji se je ukvarjal z Dublinom, da bi pisal svoje romane, toda v resnici je bil njegov vsakdanji obstoj v teh evropskih mestih," je dodal Browne. Želeli so vključiti različne umetnosti, predvsem pa, da bi se umetnost ukvarjala z družbo in družbenimi vprašanji, kot so nacionalizem, izgnanstvo, spolnost in položaj žensk v družbi.

Med prizorišči turneje, ki jo sponzorira EU, so tudi Atene, Budimpešta, Berlin in Carigrad. Dublin bo predzadnja postaja v letu 2024, turneja pa se bo sklenila v Derryju na Severnem Irskem, kjer se bodo v finalu festivala pridružile umetnice iz drugih mest.

Roman Ulikses sledi enemu samemu dnevu v življenju Dublinčana Leopolda Blooma, Joyce pa dogodke dneva povezuje s Homerjevo Odisejo. Zaradi surovega jezika in spolne vsebine ni bilo možnosti, da bi bil objavljen na konservativnem Irskem v 20. letih prejšnjega stoletja ali kjer koli drugje v angleško govorečem svetu. V ZDA je postal tarča sojenja za nespodobnost, v Veliki Britaniji pa je bil prepovedan več kot desetletje.

Končno ga je v Parizu izdala ameriška pesnica Sylvia Beach, lastnica knjigarne Shakespeare and Company, ki je še danes zbirališče nadobudnih pisateljev.

Delo slovi kot težko razumljivo, saj je New York Times v svoji recenziji iz leta 1922 napovedal, da ga "niti deset moških ali žensk od stotih ne more prebrati do konca".