Ivan Medeši je jezikovno povezan z vzhodno Slovaško, od koder so njegovi predniki. Odraščal je v kraju Ruski Krstur, kjer po študiju pedagogike v Novem Sadu živi še danes. Dela kot preizkuševalec programske opreme podjetja za informacijsko tehnologijo.

Objavljati je začel leta 2004 v krsturskem literarno-pankovskem fanzinu Krsturski pendrek. Leta 2007 je izdal prvo zbirko kratkih zgodb, leta 2011 pa prvi roman. V oddajo Izbrana proza smo vključili prvo polovico kratke zgodbe Luč življenja iz zbirke šestih daljših zgodb z naslovom Jelo, izdane leta 2018, ki je – iz vojvodinske rusinščine prirejena v knjižno slovaščino – prejela najprestižnejšo slovaško literarno nagrado anasoft litera za najboljše prozno delo leta. Dogajanje je postavljeno v Vojvodino, večinoma v avtorjev domači kraj Ruski Krstur s pet tisoč prebivalci. Podeželski prebivalci se deklarativno istovetijo s tradicijo. Medeši opisuje like, ki se nočejo ali ne uspejo vpeti v socialne strukture, kot sta družina in služba. Njegovi protagonisti so ekscentriki, zaznamovani z ekscesom. V svojem pisanju spaja ljudsko in intelektualno govorice, posledica pa je groteskna deformacija obeh, kar močno ustreza tematski bizarnosti. Besedilo je izbral in prevedel Andrej Pleterski.

"Stric Willie je umrl na način, ob katerem bi se tudi sam od srca nasmejal, če bi se le mogel."

Sue Black je škotska profesorica anatomije in sodnomedicinska antropologinja. Pri svojem delu se vsak dan srečuje s smrtjo – v laboratoriju, na pokopališču, prizorišču nasilne smrti ali naravne nesreče. Bila je med britanskimi forenziki, ki so preiskovali vojne zločine na Kosovu in med prvimi strokovnjaki, ki so odpotovali na Tajsko po uničujočem cunamiju.

V knjižni uspešnici Vse, kar ostane; življenje v smrti (2018) piše o smrti v njenih preštevilnih oblikah. Poklicna spoznanja prepleta z osebnimi zgodbami in vtisi, ki v resnobno temo vnašajo humor in ustvarjajo napeto zgodbo o koncu, ki čaka vse in je eden najbolj gotovih dogodkov našega življenja. Kot meni Sue Black, so zmogli umreti še vsi pred nami, zato ne more biti prav težko; svetuje, naj smrt spoznamo in sprejmemo kot sestavni del našega življenja. Če ne drugega, ni odveč spoznati svojega sovražnika. Odlomek iz poglavja z naslovom Smrt v družini je prevedla Ana Grmek.

Spomini, pisma in potopisi – Sue Black: Smrt v družini

Iz poezije najzabavnejšega resnega ameriškega pesnika

"Veliko je pesnikov, ki imajo dovolj poguma, da se zazrejo v prepad, a zelo malo je tistih, ki imajo dovolj poguma, da se soočijo s srečo in pišejo o njej, in to je tisto, česar sem si želel biti sposoben v svojem pisanju," je o svoji poeziji zapisal eden izmed velikanov ameriške poezije dvajsetega stoletja Kenneth Koch. Bil je eden redkih, ki se pri pisanju poezije – te, na prvi pogled globoki resnobi predani ustvarjalnosti –, ni hotel odreči lahkotnosti in smislu za humor. Eden izmed njegovih sodobnikov ga je označil za najzabavnejšega resnega ameriškega pesnika. Leta 1925 rojeni Kenneth Koch je skupaj z Johnom Ashberyjem in Frankom O'Haro predstavljal jedro povojne "newyorške" pesniške šole. Izdal je devetnajst knjig pesmi, ustvaril več kot sto gledaliških predstav, napisal pa tudi štiri učbenike o tem, kako pri otrocih, ki imajo po njegovem prepričanju naravni talent za poezijo, vzbuditi zanimanje zanjo in jih učiti pisanja poezije. Umrl je leta 2002 v New Yorku. Izbor njegove poezije je pripravil in prevedel Tone Škrjanec.

Literarni nokturno – Kenneth Koch: Gora

"Dragi moji, tukaj smo se zbrali, da pogledamo v obraz reki."

Mary Ruefle je ameriška pesnica in esejistka, ki se je rodila leta 1952 v Pensilvaniji. Izdala je dvanajst pesniških zbirk in nekaj knjig proze in esejev. Za poezijo je prejela več nagrad, med njimi tudi nagrado Williama Carlosa Williamsa. V svojih pesmih, hkrati preprostih in baročno razkošnih, zabavnih in temačnih, divjih in krotkih, ubeseduje to, kar vidi neobičajnega v običajnih stvareh in običajnega v neobičajnih.

Prevedene pesmi so iz zadnje, leta 2019 izdane zbirke Mary Ruefle z naslovom Trapa, ki je bila lani uvrščena v ožji izbor tako za Pulitzerjevo knjižno nagrado kot za državno nagrado za poezijo. Izbor poezije za oddajo je pripravil in prevedel Tone Škrjanec.

Literarni nokturno – Mary Ruefle: Govorite o pogrebu?

"Nazadnje bo k tebi namesto sanj prišel tvoj lastni obraz"

Mária Ferenčuhová spada med najizrazitejše sodobne slovaške pesniške glasove. Rodila se je leta 1975 v Bratislavi, tam je študirala filmsko scenaristiko in dramaturgijo, podiplomsko pa filmsko zgodovino in teorijo ter v Parizu jezikoslovje. Je tudi znanstvenica na področju dokumentarnega filma, priznana prevajalka iz francoščine in književna urednica.

Mária Ferenčuhová je izdala pet pesniških zbirk. Posebno pozornost je vzbudila s četrto z naslovom Imunost leta 2015. Zanjo je prejela nagrado za najboljše leposlovno delo slovaške avtorice v preteklem letu. Tudi po anketi dnevnika Pravda je bila Imunost v kategoriji izvirnih slovaških knjig izbrana za knjigo leta. Poezija Márie Ferenčuhove je doslej knjižno izšla že v sedmih jezikih, leta 2019 tudi v slovenščini. Njene pesmi je prevedel Andrej Pleterski.

Literarni nokturno – Mária Ferenčuhová: Černozjom

"Pijana duša ob priprti lini strmela je na razdejani svet."

Te dni mineva sto let od rojstva pesnika Franceta Balantiča. Veliko je pisal, a dokler je živel, ni objavil nobene zbirke; ker pa je leta 1943 tragično umrl kot domobranski vojak, desetletja po vojni o njem ni bilo mogoče javno govoriti. Kljub temu je skrivaj vzbujal izredno, skoraj mistično pozornost. Zdelo se je, kot da je za njegovo človeško podobo in strašno usodo kdaj celo več zanimanja kot za njegovo poezijo. V Literarnem večeru je delo tega imenitnega pesnika leta 2001 predstavila Viktorija Žižek Kos.

Literarni večer – France Balantič: Ne najdem domov

"Nekega dne podoba, ki jo imaš o sebi, ne ustreza več tisti, ki jo zreš v ogledalu."

Hester Knibbe je petinsedemdesetletna nizozemska pesnica, po osnovnem poklicu klinična farmacevtska analitičarka. Prvo knjigo pesmi je objavila leta 1982, odtlej je izšlo že več njenih pesniških zbirk, dobila je več nagrad zanje, najvišje nizozemsko priznanje VSB je prejela leta 2015, istega leta tudi pesniško nagrado mesta Rotterdam. Pesmi Hester Knibbe najdemo v slovenskem prevodu Mateje Seliškar Kenda, Milana Dekleve in Marjana Strojana v knjigi z naslovom Jutro je v tej vlažni deželi. Izšla je pri založbi Beletrina.

Literarni nokturno: Hester Knibbe: Prostor pod soncem