Dan Coman je za leta 2003 objavljeni pesniški prvenec leto rumenega krta prejel pomembni romunski nagradi: nagrado Mihaila Eminescuja in nagrado Društva romunskih pisateljev. S svojo ostro in vizionarsko poezijo je prepoznan kot vodilni avtor novega vala romunske poezije po letu 2000.

V Comanovi poeziji je opazna avtorjeva filozofska izobrazba, v dolgih prostih verzih namreč pretresa vprašanja o identiteti, jeziku in o iskanju, čutenju sebe, ki je prvi pogoj za čutenje drugega. Comanove pesmi je poslovenil Aleš Mustar, interpretira jih Saša Tabaković.

Literarni nokturno – Dan Coman: Pesmi

in ne en golob se gor poščije
na majhno ljudstvo kipov kipcev

Francoskega pisatelja Raymonda Queneauja (1903–1976) poznamo v Sloveniji predvsem po njegovih najbolj priljubljenih proznih delih Cica v metroju, Moj prijatelj Pierrot, Vaje v slogu in Modre cvetke, medtem ko je bil kot pesnik slovenskim bralcem dolgo neznan, čeprav je napisal več kot deset pesniških zbirk. Ena njegovih zadnjih z naslovom Pouličevanja je izšla leta 1967. Obsega sto petdeset pesmi, "ki jih je beležil, ko se je več kot pol leta načrtno sprehajal po Parizu in njegovo snovno resničnost – ulice, trge, postaje podzemne železnice, cerkve, zabavišča itn. – s pomočjo paradoksalnih zasukov, besednih iger in 'antilogike' zgodovine spreminjal v poezijo". "Po pesnikovih besedah njegova zbirka ne izraža nostalgije za svetom, ki se umika ali kar izginja, temveč na mestu Pariza šestdesetih (in prejšnjih) let gradi 'novi Pariz' – iz besed," je v Literarnem večeru med drugim zapisal njegov avtor Aleš Berger, ki je Queneaujeve pesmi tudi prevedel. Leta 2013 so jih interpretirali Brane Grubar, Matej Puc, Branko Šturbej in Boris Ostan; oddajo je režiral Igor Likar.

Literarni večer – Raymond Queneau: Pouličevanja

"Emily v dnevni sobi krtači preprogo,"
leta 1828 zabeleži Charlotte.

V delih kanadske pesnice, esejistke in prevajalke Anne Carson (1950) se razrašča osupljiv preplet najrazličnejših prvin. Njena poezija tli na stičišču liričnega in pripovednega, mitologije, filozofije in eseja, osebne refleksije in literarne zgodovine. V daljši pesmi Stekleni esej, ki je bila objavljena na začetku njene pesniške knjige Steklo, ironija in bog (1995), pripovedovalka svoje razmišljanje o ugasli ljubezni preplete s poglobljeno lirično analizo življenja in dela angleške pesnice in pisateljice Emily Brontë. Pet pesniških odlomkov je prevedla Tadeja Spruk. Interpretira Nina Valič.

Literarni nokturno – Anne Carson: Stekleni esej

Ta del obale, kamor je pogosto zahajal, je bil turoben v vseh letnih časih.

Kóstas Hatziandoníu (1965, Rodos) je v Atenah študiral pravo in politične vede. Poleg romanov piše tudi eseje, biografije in zgodovinske študije, posebno o Grkih v Mali Aziji in na Cipru. Je prejemnik nagrade grškega PEN-a, za roman Agrigento pa je leta 2011 prejel nagrado Evropske unije. Roman pripoveduje o čudaškem zdravniku po imenu Pausania Anchite, ki živi v Agrigentu. Na večer življenja, hudo bolan, začne raziskovati preteklost svojega mesta, antičnega Akraganta, ki ga je v zlatem obdobju globoko zaznamoval filozof Empedokles. Medtem ko se glavni junaki spopadajo z življenjem, ki se jim izmika, iz njihovih spominov in pripovedi pred nami vstaja Sicilija z dolgo, bogato, pogosto nasilno preteklostjo in nič manj barvito sedanjostjo. Roman je prevedla Klarisa Jovanović, odlomek interpretira Blaž Šef.

Izbrana proza – Kóstas Hatziandoníu: Agrigento

Sorodna novica Marko Matičetov: Sonce na balinišču

Ni mi do potovanj, ampak do vračanj.

Leta 2018 je slovenski, na Primorskem živeči pesnik Marko Matičetov objavil četrto pesniško zbirko z naslovom Na tleh je nastalo morje, v kateri imajo pesmi jasno in izvirno strukturo – v vsaki je prvi verz hkrati naslov pesmi, temu pa sledi osem verzov, od katerih je vsak drugi v oklepaju, menjavanje verzov z oklepaji in brez njih pa grafično in ritmično asociira valovanje morja. V pesmih, ki jih je Matičetov objavil v peti zbirki Sonce na balinišču z letnico 2020, je verze in pesmi same nekoliko bolj razvezal, še vedno pa se tu in tam pojavi kak morski val v obliki oklepajev. Pesmi so tako prodorne refleksije, presenetljiva opažanja, nepričakovani uvidi ali celo nagovori, v katerih se svetlika tudi ironija. Interpretira Matej Puc.

Literarni nokturno – Marko Matičetov: Sonce na balinišču

Ker bom nemško državljanstvo izgubil, bom pač postal Švicar. Da omahujemo, je kriv Dunaj, ki bi bil, če se bo še enkrat uprl Turkom, seveda pravi kraj za nas. (T. Mann)

Hermann Hesse in Thomas Mann sta se prvič srečala leta 1904, ko sta bila oba med najobetavnejšimi pisatelji sodobne nemške književnosti. Njuna načina življenja pa ne bi mogla biti bolj različna. Uglajeni in meščanski Mann je rad nastopal v javnem življenju, veliko je potoval in predaval, Hesse je bil samotar. Hesse velja za dediča nemške romantične tradicije, Mann je naslednik velikih francoskih, ruskih, skandinavskih realistov. Ne glede na to različnost ali morda prav zaradi nje pa sta oba cenila pisanje drugega in med njima se je v dolgih letih spletlo veliko prijateljstvo. Povezovala sta ju tudi njun odnos do razmer v Nemčiji in zaskrbljenost zaradi naraščajočega nacizma. Njuni stiki so bili do leta 1933 redki, potem ko je moral Mann zaradi nasprotovanja nacizmu zapustiti Nemčijo, pa je njuno dopisovanje postalo redno in za oba zavezujoče. Tako je ostalo do Mannove smrti leta 1955. Izbor iz njunih pisem je prevedla Lučka Jenčič; leta 2015 sta pisma prebrala Saša Tabaković in Blaž Šef.

Spomini, pisma in potopisi – Hermann Hesse, Thomas Mann: Pisma