Da je bil Rudolf Maister general, ki je pomembno zaznamoval zgodovino tega dela sveta v 20. stoletju, je splošno znano, nekoliko manj znan pa je kot pesnik in intelektualec. Nekaj pametnih misli pa bo v literarnem programu veljalo tudi norosti oziroma Norosti. In poeziji.

Gledališče, ti si posvečena norost, prostor neskončnih možnosti in čas nenehne disciplinirane dolžnosti.

Dramska igralka, pesnica in pisateljica Saša Pavček je med epidemijo, ko je odrsko ustvarjanje zamrlo, gledališče ustvarjala drugače, s pisanjem. Popisala je svoje odraščanje, mladostniške težave, vstop na gledališko akademijo in poklicni vsakdan. Poglavja, ki sestavljajo knjigo Živi ogenj gledališča (Mladinska knjiga, 1923), vsako posebej izražajo umetničino predanost odrskim deskam in sožitje z njihovo čarobnostjo, z igralskimi in režiserskimi kolegi in kolegicami, ter poudarjajo živost gledališča, ki jo celo v vsakdanjem življenju redko opazimo. Ob svetovnem dnevu gledališča je Petra Tanko izbrala poglavji Dober večer, gledališče in O odru in obredu. Interpretira Saša Mihelčič.

"Mi smo kralji brez kanonov, / brez blaginje in brez tronov, / sablja nam je ostri kljun".

Pred 150. leti, 29. marca 1874 se je v Kamniku rodil slovenski general Rudolf Maister - Vojanov, ki je pomembno zaznamoval zgodovino Slovencev v 20. stoletju. Manj je znano, da je bil tudi pesnik, strasten zbiralec knjig in prijatelj osrednjih predstavnikov slovenske moderne: Župančiča, Ketteja in Murna. Literarni večer o borcu za severno mejo, pesniku in generalu obsega pet Maistrovih pesmi in odlomek iz biografskega romana Jožeta Hudalesa z naslovom General. Oddajo iz leta 1986 je pripravila Živa Emeršič, pesmi je interpretiral Pavle Ravnohrib, odlomek iz romana General Jožeta Hudalesa pa Marko Okorn. Režirala je Elza Rituper.

Poezija mora biti svobodna kot slavček. Kot jutro. Kot svež večerni veter. Ki odhaja v Francijo. Ali pa ne. Kamor želi.

Irene Solà je leta 1990 rojena katalonska pesnica in pisateljica. Diplomirala je iz umetnosti na Univerzi v Barceloni in magistrirala iz literature, filma in vizualne kulture na Univerzi v Sussexu. Njena prva pesniška zbirka Zver (Bèstia 2012) je dvojezična, katalonsko-španska, zanjo je prejela pesniško nagrado Amadeu Oller. Nagrajena je bila tudi za romaneskni prvenec Nasipi (Els dics, 2018). Roman Pojem in gora pleše (Canto jo i la muntanya balla, 2019) je poetična pripoved o prvinski pokrajini in prvinskem človeku ter o povezanosti vsega z vsem. O neskončni moči narave, ki se ne meni za dobro in hudo, o mitskosti prostora in mimogrede še o čaru pripovedovanja. In pesnjenja. Preveden je že v več kot dvajset jezikov, zanj je med drugim prejela nagrado Evropske unije za književnost. Roman je prevedla Veronika Rot, odlomek interpretira dramska igralka Mojka Končar. Režirala je Saška Rakef.

Ona mu še zavije kos potice, mu položi v dlan rdeč pirh, v žepek pa mu stisne čisto nov, še svetel dvodinarski novec. Fantek spet ne bo vedel, kaj storiti.

Velikonočni triptih Zorka Simčiča sestavljajo pripovedi iz let 1929, 1959 in 1990. V njih spremljamo avtorjevo doživljanje velikonočnega časa v treh različnih, a prek pripovedovalca med sabo vendarle tudi povezanih mestih: v Mariboru, Buenos Airesu in Ljubljani. Pripoved seveda sega prek prazničnega časa in razpira širšo bivanjsko tematiko in življenje v izgnanstvu. S pripovedovalcem smo tokrat v Buenos Airesu, v letu 1959, letu po tem, ko je ostal brez staršev. Interpret Pavle Ravnohrib, režiser Gregor Tozon. Produkcija 1996.

Govori Norost: … "Če bi me hotel kdo prodati za Minervo ali Modrost, bi ga že sam pogled name postavil na laž; zakaj tudi če ust ne odprem, moje obličje je zvesto ogledalo moje duše."

Izvor prvega aprila kot dneva, ko so dovoljene potegavščine, ni prav znan. Nekateri ga iščejo pri Chaucerju in njegovih Canterburyjskih zgodbah, tudi drugih razlag ne manjka. Literarni nokturno prvega aprilskega dne namenjamo renesančnemu holandskemu mislecu in humanistu Erazmu Rotterdamskemu in njegovi Hvalnici norosti. Leta 1508 je potoval iz Italije v Anglijo in da ne bi zapravljal časa, je med tem napisal in svojemu prijatelju Thomasu Moru posvetil drobno knjižico z naslovom Hvalnica norosti. Pisanje je zmes satire in filozofije in zajedljiva kritika družbe, v kateri je Erazem Rotterdamski neizprosen do vladarjev, cerkvenih in posvetnih, in do neumnosti, ki spremlja celotno človeško življenje. Neumnost, ki piše Hvalnico v prvi osebi, se v njej pojavi v različnih preoblekah. Izbrali smo nekaj njenih uvodnih misli.

Prevajalec Anton Sovre, redaktor prevoda Branko Madžarevič. Leta 2013 je odlomek interpretirala Violeta Tomič, režirala pa Špela Kravogel.

In vrtnica je nedolžno cvetela, polž pa je poležaval v svoji hišici, / svet ga sploh ni zanimal. / In tako so minila leta.

Drugi april je svetovni dan mladinske književnosti. Izbran je bil po rojstnem dnevu danskega pravljičarja Hansa Christiana Andersena. Čeprav je Hans Christian Andersen pisal drame, potopise, tudi romane in pesmi, je danes seveda najbolj znan kot pravljičar. Andersenove pravljice obsegajo 156 zgodb v devetih zvezkih. Prevedene so v 125 jezikov in so del odraščanja milijonov otrok po vsem svetu. Nekatere so prežete s tesnobo in stisko kot Mala morska deklica ali Deklica z vžigalicami, nekatere humorne kot Cesarjeva nova oblačila ali Princesa na zrnu graha. Med manj znanimi je Polž in vrtnica, ki govori o tem, zakaj morda ni najbolje biti poln samega sebe.

Pravljico Polž in vrtnica v prevodu Silvane Orel Kos interpretira dramski igralec Branko Jordan. Leta 2013 je Literarni nokturno režiral Alen Jelen.