Primož Trubar – mislec, protestant, oče slovenske knjige in knjižnega jezika
Na pobudo tržaškega pisatelja Borisa Pahorja je 8. junij, leta 1508 domnevni rojstni dan Primoža Trubarja, leta 2010 postal državni praznik. Ni dela prost, nas pa opominja na zgodovino in značaj slovenskega naroda, ki mu je Trubar kot osrednja osebnost reformacije na Kranjskem gradil temelje, prav tako slovenskemu knjižnemu jeziku. Katekizem in Abecednik sta prvi knjigi, natisnjeni v slovenščini. Na protestantsko književnost se je zaradi njenega obsega in pomena morala opirati celo Katoliška cerkev, ko je s protireformacijo spet prevladala.

Primož Trubar je tema tudi naših prazničnih literarnih oddaj. V Literarnem nokturnu boste v interpretaciji Ivana Rupnika slišali odlomke iz Trubarjevih besedil En regišter... ena kratka postila; Ta evangeli svetiga Matevža; Ta celi katehismus, eni psalni in pejsni in Ta prvi deljl noviga testamenta. Za Literarni večer pa so dramski igralci Jurij Souček, Polde Bibič in Slavko Cerjak leta 2005, ko je oddaja nastala, z glasom opremili nekaj predgovorov k izdajam slovenske protestantske književnosti, ki so jih napisali Primož Trubar, Sebastijan Krelj, Jurij Dalmatin in Adam Bohorič.

Nekoč, nekje, živela je država, naj lije zdaj kri, naj lije z neba
Kam vse je zavila zgodovina, ki so ji reformatorji dali tako plemenit temelj? Morda ima kakšen odgovor pesnik, pisatelj in dramatik Franjo Frančič, za katerega je značilno kritično, sočno neposredno in kdaj s travmatiziranimi spomini podkrepljeno zrcaljenje pogosto zamolčanih tem. Nov, še ne objavljen roman Nekoč, nekje, živela je država, naj lije zdaj kri, naj lije z neba začne z motom ameriškega pisatelja Ambrosea Biercea: "Zgodovina je pripoved, v večini napačna, / o dogodkih, večinoma nepomembnih, / ki jih ustvarjajo vladarji, / večinoma faloti, / in vojaki, večinoma bedaki!"

Prvo poglavje se v izrazito poetični govorici o vojnih grozotah in bivanjski stiski prelije v značilno frančičevsko pripoved, obarvano z dobro mero ironije in humorja, tudi zajedljivega. Tema odlomka v Literarnem nokturnu je 25. maj, dan mladosti in vse, kar je bilo povezano z njim. Le namig: "... krona vsega je bila okrašena palica, štafeta mladosti imenovana, ki je potovala po skupni državi narodov in narodnosti, ki so se počasi pripravljali na vojno in veliko klanje."

Ko zastane svet, je čas za razmislek v zrcalu umetniške ustvarjalnosti
Dragi, ki so že odšli v spomin – brat, mama, nono in nona, živali, kolegi, in razmislek o življenju, o preteklih izkušnjah, o smislu bivanja, vse to je lani v pesmi prelila igralka, profesorica igre, dramatičarka in pesnica Saša Pavček, ki jo nenehno žene nuja po refleksiji svojega igralskega poklica in življenja tudi v zapisani besedi.

"Rodi me vsak dan drugačna zora, upajoč vdih, hvaležen izdih," prebere Vesna Jevnikar delček pesmi Saše Pavček iz njene druge pesniške zbirke, Zastali čas, ki je vstopila v četrtkov Literarni nokturno.

Starine, ne pa crkovine!
Lani je bila težka in nenavadna prelomnica tudi za tiste, ki so še in že dolgo na svetu. Pisanje je katarzično in sploh večstransko koristno, če pa zahteva še brskanje po spominu, zna kljubovati celo alzheimerju. Tako se je tipkanja Zadnjega skrivnega dnevnika lotil 90-letni Hendrik Groen, slovenskim bralcem znan že kot "Jadran Krt za tretje življenjsko obdobje". Iz severnega Amsterdama, kjer je ustanovil klub Starine, ne pa crkovine, se je preselil v dom upokojencev na nizozemski obali. Junijske Humoreske tega tedna prinašajo njegove domske tegobe in prigode iz aprila in maja 2020, ki jih je iz nizozemščine prevedla Stana Anželj.

Strah, da bi spomini zbežali ali da bi ostali? "Po kotih se nabirajo spomini ... in grozijo, da bodo ostali za vedno."
Nekaj dni po smrti pred pol leta preminulega dramatika, režiserja, pesnika in esejista Dušana Jovanovića se je na spominskem večeru v ljubljanski Drami Meta Hočevar hudomušno, pronicljivo in metaforično ozrla nanj. "Lipa suvereno zamahne z vejo in mimogrede odpihne lestev, motorko in avtorja, ki mu polomi par reber in ga trdo položi sebi k nogam," opiše ''velikanov'' boj z naravo. Besedilo Pri Dušanu v njegovem Mrzlem logu lahko poslušate v nedeljskem Literarnem nokturnu.

Ste vedeli, da je ''oče'' Medvedka Puja pisal tudi za gledališče in za odrasle?
Vsestranski pisec in pacifist, angleški pisatelj Alan Alexander Milne (1882-1956) je na tristo straneh svoje avtobiografije otroškim knjigam, ki so mu prinesle svetovno slavo, in medvedu Puju, najslavnejšemu medvedu na svetu, posvetil le deset strani. Po tem lahko sklepamo, da je bil ponosen predvsem na svoje ustvarjanje za odrasle. V Literarnem portretu boste slišali odlomke iz njegovega romana Dvojica, iz leta 1931, ki jih je za tokratno oddajo izbrala in prevedla Dušanka Zabukovec. Zgleda za lika glavnih junakov, zakonski par Reginalda in Sylvio, sta bila kar avtor in njegova žena. Z nemirnim slogom in rahločutnostjo je ustvaril pravi elaborat o zakonskem življenju. Roman govori o tem, kako zakonca dosežeta, da odnos med njima deluje, čeprav nimata veliko stičnih točk, razen trenutka, ko sta se zaljubila. Postavil ju je delno na podeželsko posestvo Westaways in delno v London, v gledališke in pisateljske kroge, ki jih je dobro poznal. Zdi se, da takratna umetniška scena malce spominja na sedanje razmere.

Literarni večer na Prvem posvečen 60. jubileju Miha Mazzinija
Nazaj v sedanjost bomo stopili še z enim iz nabora velikih ustvarjalnih gospodov. V Literarni večer Miha Mazzini: Zgodbar. In še kaj nas za vzdušje uvede glasba legendarne britanske punk rock skupine The Clash. Miha Mazzini je v dobrih treh desetletjih ustvaril obsežen in raznovrsten opus, s katerim se nam predstavlja kot scenarist, dramatik, kolumnist režiser, celo računalničar in pisatelj. Tudi sam se najbolj pojmuje s to zadnjo vlogo.

"Je pa res, da sem že od šestega leta hodil veliko v kino, tudi po dvakrat, trikrat na dan. /…/ Pri filmski režiji me najbolj zanima zgodba, ki jo napišem kot scenarist. /…/ Ko pišeš scenarij, si pol leta sam, tako kot takrat, ko pišeš roman. Potem pa greš na teren s sto ljudmi v ekipi." Mazzini pri tem poudari svojo fascinacijo nad zasukom, ko igralec isti scenarij pove drugače kot človek, ki si ga je on v glavi zamislil.

Na literarnem področju se je Miha Mazzini uveljavil predvsem kot romanopisec in avtor kratkih zgodb. Oboje pa zaznamuje natančno zgrajena fabula, izrazita zgodbenost torej, ki ima po navadi tudi močno vizualno razsežnost. Zato ni presenetljivo, da se romanopisje in scenaristika pri njem v nekem smislu prepletata.

Ob koncu povzetka književnega zvena še na Jagodna polja
Tako so namreč v Kanadi in ZDA naslovili leta 2007 objavljen roman Dva karavana britanske pisateljice ukrajinskega rodu Marine Lewycke. Osredini se na zgodbe delovnih migrantov iz Vzhodne Evrope, Kitajske, Malezije in Afrike, ki pridejo v Anglijo pobirat jagode. Odlomek, ki ga najdete v sobotni oddaji Izbrana proza, je prevedla Miriam Drev.