Sorodna novica Kristal vilenice pisatelju Shpëtimu Selmaniju: "Vse življenje sem iskal drug svet"

"Geomorfološka meka – kras …"
Gost Vilenice, Wojciech Kuczok, je poljski pesnik, pisatelj in scenarist, ki ga v slovenščini že poznamo po romanu o pasivnežih z naslovom Gnoj. Avtor sicer gotovo ni pasivnež, temveč tudi navdušen speleolog, ki je odkril dve jami na Poljskem ter sodeloval pri raziskovanju številnih drugih po vsej Evropi. A noben jamar ni pravi jamar, če ne pozna našega Krasa. Kuczok ga je imenoval Krajina fantomskih voda, njegovo besedilo v prevodu Petre Meterc pa v Literarnem nokturnu interpretira Željko Hrs.

Ko sem ga po precejšnjem obotavljanju skušala opomniti, da bi si malo, upam, da ne zameri, če bi si lahko – spral roke, me je pogledal, kakor da bi ga obvestila, da sem zanosila z njim osebno, nato pa: 'Kdo je tu zdravnik, jaz ali ti?'

Tijana Rakočević, dobitnica nagrade srednjeevropske pobude za mlade avtorje na festivalu Vilenica, je pozornost vzbudila že s pesniško zbirko Vsi sijoči kvanti in še bolj z zbirko kratke proze Intimus, na izid pa čaka še nagrajeno dramsko besedilo Admiral. Za zgodbo, ki prikazuje vzvišen, celo nasilen odnos do porodnice na Balkanu, je prejela drugo nagrado na evropskem tekmovanju Morje besed. Zgodbo Rodi me, ki jo je prevedla Đurđa Strsoglavec, v Literarnem nokturnu interpretira Tina Resman.

V poeziji so vedno pomembni varčnost in ozadje, skrita globina sveta občutkov in misli, tisto nevidno, tisti bogato opremljeni in neizčrpni »zadaj«.

Letošnji prejemnik literarne nagrade vilenica je postal Ottó Tolnai, vsestranski književnik, a na prvem mestu je vsekakor poezija. Rodil se je leta 1940 v Vojvodini in s svojimi več kot 35 knjižnimi izdajami sodi v vrh sodobne madžarske literature. Njegova dela izražajo izrazito preseganje meja – državnih, narodnih in jezikovnih, pa tudi literarnozvrstnih in slogovnih, časovnih in predvsem meja v glavah. V Literarnem večeru ga je s pomočjo prevodov Gabriele Gaál predstavila Jutka Rudaš, besedila pa je interpretiral Primož Pirnat.

Lastovka 2023
Začenja se torej ugibanje, kdo bo letos prejel nagrado lastovka za najboljšo kratko zgodbo. Avtorji zgodb iz ožjega izbora so že znani, avtor oziroma avtorica zgodbe Jablana, ki prejme nagrado lastovka, pa bo znan na slovesnosti 14. 9. v dvorani Alme Karlin v Cankarjevem domu. Interpretirala jo bo Nataša Barbara Gračner. Dogodek bo mogoče spremljati neposredno na valovih ali spletni strani programa Ars.

Ni mi več, da bi se selil drugam. Poskušal sem. Pošlji mi dežni plašč. V meni dežuje, z vsako novo kapljo me drobi in odplavlja.

Prvi po abecednem redu zgodb iz šesterice ožjega izbora je Franjo Frančič. Leta 1986, dve leti po prvencu Ego trip, je veliko pozornost javnosti vzbudil s provokativnim romanom Domovina, bleda mati. Od takrat naprej je s številnimi deli za odrasle in mladino, kratkimi zgodbami, romani, pesmimi, radijskimi igrami in dramskimi besedili natančno izrisal svojo poetiko in tematski okvir – v svojih delih neposredno in brezkompromisno spregovori o družinskih travmah in družbeni neusmiljenosti. S svojimi besedili je večkrat sodeloval tudi na natečaju programa Ars za najboljšo kratko zgodbo in režija ga je nagradila dvakrat, za zgodbi Dež, dež ... in Pesem embria. Njegovo letošnjo zgodbo Daj roke skupaj ... pa je v Literarnem nokturnu interpretiral Saša Tabaković.

Ne bi želeli biti pod vašim pokrovom, ki mu rečete koža, prepuščeni nihajočim razpoloženjem, curljanjem tekočin in ugašajočemu spominu. Čeprav … Če bi si znali kaj želeti iz vašega biološkega sveta, bi si želeli tisto, čemur vi pravite sladke potlačitve.

Sorodna novica Arsova lastovka je priletela na cilj: znani so rezultati literarnega natečaja

Umetna inteligenca po svetu čedalje bolj buri duhove in prav o njej pripoveduje druga zgodba iz ožjega izbora z naslovom Déjà vu. Napisala jo je Tatjana Plevnik, univerzitetna diplomirana pedagoginja, ki živi in ustvarja v Ljubljani. S pisanjem kratkih zgodb je začela po upokojitvi leta 2014. Objavlja jih revijalno, na elektronskih medijih in v nekaterih zbornikih, leta 2017 se je z zgodbo Cici Mici in ruska ruleta že uvrstila v ožji izbor za nagrado našega natečaja, pred kratkim pa je pri založbi Litera izšla tudi njena knjiga kratkih zgodb z naslovom Vabe – zbirka nepovezanih zgodb, v kateri vsaka stoji in pade samo zaradi svojih zaslug.

Kot pravi avtorica je zgodbo Déjà vu napisala še pred pojavom slovitega ChatGPT, odločila pa se je za zanimivo izbiro pripovedovalca – umetne inteligence – ta postopek ji je omogočil, da je jedrnato in s pretanjeno ironijo veliko razkrila hkrati o umetni inteligenci sami, predvsem pa o nas, ljudeh. Interpretira Mojka Končar.

Spominjam se njenega poljuba, ko sem se vrnila. Bila sem shujšana od zelenega čaja in od riža in njene ustnice niso bile tako vdane in tako sočne kot nekoč.

Barbara Kapelj je tretja avtorica iz ožjega izbora za lastovko, napisala pa je zgodbo Kitajsko ogledalo. Skoraj trideset let se kot scenografinja in vizualna umetnica ukvarja z vizijami režiserk, režiserjev, koreografinj, dramatičark, pisateljic, direktoric in direktorjev fotografije ter poskuša ustvariti krajine, ki bi bile najboljši približek njihovi viziji o prostorih, tako v gledališču kot na filmu. Hkrati na neodvisni sceni ustvarja prostorske instalacije in predstave, njihova rdeča nit pa je raziskovanje življenja žensk. Na osnovi njenega projekta Ljubljančanke, ki ga je razvila kot umetniške sprehode po nizu zgodb iz zgodovine žensk, je bila povabljena v Beljak, kjer je ustvarila tako imenovano Biographical Fempath 1, pripovedi o zgodbah žensk v dolini reke Drave. Zadnja leta piše tudi kratke zgodbe, ki bi jih rada izdala kot zbirko pripovedi in v katerih želi nastaviti zrcalo prav ženskemu pogledu.

Prvič v življenju se ji je zdelo, da hodi po poti, ki si jo je, ne da bi kdaj resnično čutila težo odločitve, sama izbrala, da je svobodna, brez obveznosti: nihče je ne čaka, nihče je ne pogreša, nihče ne išče.

Jerneja Fišer je avtorica zgodbe Na poti. Najprej je delala kot splošna zdravnica, potem pa kot mikrobiologinja. Pravi, da sta jo vedno privlačila tako nevidni svet, ki ga lahko vidimo le pod mikroskopom, kot nevidna tvarina okoli nas. S pripovedovanjem skuša ujeti vsaj njeno sled v besede, da ne zbeži, da zaživi. Zgodba Na poti je njen majhen delček, še dodaja. Uspela ga je ujeti, izraziti v besedah, ki lahko prestopijo njeno nevidno mejo. In kako se je sploh domislila zgodbe o ženski na poti? "Koraki na mojih vsakdanjih sprehodih so v nekem trenutku začeli slediti korakom tisočerih ljudi na poti. Tako sem hodila tudi eno njihovih zgodb in jo napisala." Zgodbo interpretira Vesna Jevnikar.

Iz sna ga je prebudilo nekaj, kar se mu je zdelo kot vbod diamantne konice svedra. Ozrl se je po sobi. V temi se je izrisala silhueta njegovega očeta …

Natečaj za nagrado lastovka je anonimen, zato se včasih zgodi, da se za nekaterimi izbranimi zgodbami skriva isti avtor. To velja tudi za zgodbo Pripovedka o diamantnem svedru, ki jo je tako kot zgodbo Déjà vu napisala Tatjana Plevnik. Motiv pa tokrat ni umetna inteligenca, ampak sodobno mitološki – volkodlak. Avtorica v zgodbi spretno preplete fantastični motiv s perečo aktualno problematiko spolnih zlorab in njihovih posledic. S tem postopkom ustvari napetost prave minikriminalke, ki pa z vsebino pripovedi zareže globoko in ves čas razbija omenjeni fikcijski okvir.

V ožji izbor za nagrado lastovka se je uvrstila tudi zgodba brez naslova in z začetnimi besedami Že od jutra … ter s šifro Luscinia. Avtor zgodbe se do tega trenutka žal ni javil, organizatorji zato še zadnjič pozivajo, da še ni prepozno za potrditev avtorstva z izvodom zgodbe na naslov Ars@rtvslo.si – v nasprotnem primeru zgodbe žal ne bodo mogli objaviti.