In ko je pomočil kruh v skledo, je ponudil grižljaj Judu, ki je sedel ob njem na drugi strani in moral slišati Gospodove besede ali pa vsaj videti, kako se je Kristusova glava nagnila h glavi najljubšega učenca. Prav v tem trenutku "je šel satan vanj". Juda je bil nor od ljubosumnosti, preveč je bil občutljiv, da bi ne bil opazil, da je odrinjen; spoznal je, da je Janez najbolj, on pa najmanj ljubljen.

Torkov Literarni nokturno je bil posvečen francoskemu pisatelju Françoisu Charlesu Mauriacu (1885–1970), prejemniku Nobelove nagrade za književnost. V knjigi Jezusovo življenje iz leta 1936 (leta 1971 jo je poslovenil Vlado Rošte) je pisatelj ustvaril živ portret Jezusa Kristusa. Predstavil ga je kot resnično osebo, človeka, ki razmišlja, čuti in čustvuje, v središče pa je postavil probleme greha, milosti in odrešitve. Na veliki četrtek je bil na sporedu odlomek, ki pripoveduje o zadnji večerji. Interpretira ga dramski igralec Jernej Gašperin.

Magnolije ugašajo / v zelenju. / Dan za dnem, / nezadržno. / Življenje se ne ponavlja. / Edina tolažba je, / da je skrivnost: / ena in ista / v besedah in kosteh.

Jernej Gašperin prav tako interpretira pesmi Braneta Senegačnika v Literarnem nokturnu za Veliko noč. V svoji subtilni poeziji se Senegačnik sprašuje o skrivnosti, ki jo imenujemo življenje, o tem, od kod ta skrivnost izvira, kam se izteka in o tem, kdo smo mi, ki jo utelešamo, pa o tem, kako ubesediti nekaj, kar se nam daje kot slutnja, kot brezdanja tišina – kot srh in čudež bivanja.

Kaj smo počeli z njo, vsak od nas, dan za dnem, leto za letom, da smo odplaknili znamenja njene osebnosti, umaknili vse njeno pohištvo iz njene sobe in se vanjo zgnetli mi s svojimi življenji; mogoče ni bila soba, temveč vrt, ki smo ga zravnali, da bi globoko vanj zasadili sebe, zdaj, ko so nas odstranili, pa so pognali vsi njeni cvetovi ... je bilo tako?

Pisateljica Janet Frame – živela je med letoma 1924 in 2004 – je osrednja novozelandska avtorica romanov, kratke proze in poezije. Njena zgodnja leta so zaznamovali revščina, sestrina smrt in bratova bolezen. Študirala je za učiteljico, toda leta 1945 je doživela zlom. Zmotno so ji diagnosticirali shizofrenijo in skoraj desetletje je preživela v psihiatričnih bolnišnicah. V tem času je zavzeto brala in razvijala svoj pisateljski talent.

Leta 1951, ko je bila še vedno pacientka, je izšla njena prva knjiga z naslovom Laguna. Gre za zbirko kratkih zgodb, ki izražajo občutke izolacije in negotovosti. Za pisateljico so načrtovali lobotomijo, ko pa je vodstvo bolnišnice izvedelo, da je za knjigo prejela literarno nagrado, so postopek preklicali in Frameova je leta 1955 odšla na prostost.

Njena dela zaznamuje raziskovanje odtujenosti in izolacije. Za nedeljsko oddajo Spomini, pisma in potopisi je Miriam Drev prevedla odlomek iz njene Avtobiografije, ki je režiserki Jane Campion služila kot gradivo za film Angel za mojo mizo. Besedilo v oddaji interpretira dramska igralka Sabina Kogovšek.

Ko se je Ponokrat prepričal, kakšne obžalovanja vredne navade ima Gargantua, je sklenil ubrati druge pedagoške strune, ampak prve dni je zamižal na eno oko; zavedal se je, da narava ne vzdrži naglih sprememb brez hudega nasilja.

V Humoreski tega tedna se začenja cikel, posvečen francoskemu renesančnemu pisatelju Françoisu Rabelaisu, in sicer z odlomkom iz njegovega znamenitega satiričnega romana Gargantua in Pantagruel (prevod Branko Madžarevič). Rabelais je bil menih in zdravnik ter zaradi svojih spisov večkrat preganjan. Kot humanist je v njih ironiziral srednjeveške viteške in fantastične zgodbe, kritiziral srednjeveško vzgojo ter v sočnem, z "galskim" humorjem začinjenem jeziku razlagal renesančne ideale vsestranskega človeka. Kakšen je bil ta ideal, lahko razberemo iz opisov šolanja starejšega od obeh velikanov, očeta Gargantue.

Isabel Archer je bila mlad človek z veliko teorijami; imela je nenavadno živo domišljijo. Imela pa je to srečo, da je bila prodornejšega duha kakor večina ljudi, ki jo je mednje vrgla usoda; temeljiteje je dojemala obdajajočo jo stvarnost in rada je spoznavala vse, kar je dišalo po nenavadnem.

V torkovem Literarnem večeru se Tadeja Šergan poglablja v ustvarjanje ameriško-britanskega pisatelja Henryja Jamesa ob 180. obletnici njegovega rojstva. James velja za ključno osebnost iz obdobja prehoda od realizma k modernizmu in predhodnika modernega romana 20. stoletja, številni poznavalci ga imajo za enega največjih romanopiscev v angleškem jeziku. Slovenci imamo prevedenih več njegovih del iz obširne literarne zapuščine – odlomke interpretirata dramska igralca Saša Mihelčič in Primož Pirnat.