Pisatelj Goran Vojnović je roman Figa razprl na več generacij, v njem raziskuje, kako prelomni dogodki v družini, predvsem pa molk o njih, vplivajo na mlajše rodove in jih zaznamujejo za desetletja. Tudi Jadran, osrednji lik romana, nekoč mora osvetliti najtemnejši kot lastnega labirinta, se spogledati s temo, jo ubesediti in jo pustiti za sabo. Oddajo je pripravila Marjetka Krapež, profesorica slovenščine na gimnaziji Vič v Ljubljani, režiral pa Alen Jelen.

"Tako torej, tovariš Lokaves, imena da vam niso važna, pravite, tovariš Emil Čevapčič, kaj!?"
V četrtek je pisatelj in dramatik Emil Filipčič praznoval sedemdesetletnico in ob tej priložnosti se bomo v oddajah Humoreska tega tedna do konca aprila zabavali ob odlomkih iz romanov Ervin Kralj, Skrivnost užitka in Problemi. V svojo prozo avtor pogosto neposredno prenaša resnično življenje, a ga hkrati na različne načine predeluje in preoblikuje. Včasih vihravo razposajeno do absurda, spet drugič bolj premočrtno, dokumentarno, tretjič skoraj filozofsko. Prav iz teh preobratov, sočnih opisov, absurdnih situacij in duhovitih miselnih preskokov izhaja njegov duhoviti humor. V roman Ervin Kralj je vključil pravi dramski prizor Opolnoči v spodnjih gatah.

"Lepota bežna ti, / ki me je tvoj pogled prerodil prav do dna, / ne bom te videl prej kot šele v večnosti?"
V petek pa je minilo dvesto let od rojstva francoskega pesnika Charlesa Baudelaira, avtorja slovite zbirke Rože zla. Nadarjeni dandi s trpko življenjsko zgodbo, ki so jo zaznamovali osebna in finančna stiska ter nestanovitni odnosi, je s preigravanjem klasičnih liričnih motivov alegorično upodobil začetek moderne dobe in razdvojenost človeka. V literarnem večeru, ki ga je pripravila Nina Gostiša in režiral Klemen Markovčič, njegovo (p)osebno estetiko in poetiko predstavljajo izbrani verzi iz Rož zla v prevodu Marije Javoršek.

"Je to najboljše, kar zmoremo?"
Kratko prozo ameriškega pisatelja Donalda Berthelma zaznamuje igriva, postmodernistična pisava. Pisatelj prikazuje osamljenost sodobnega človeka z zapisom nekontroliranega dialoga in nenavadnim menjavanjem pripovednih perspektiv, pridobitve množične kulture pa reflektira na ravni jezikovnih puhlic, fraz, žargona in poenostavitev. Zgodbo Zabava je prevedel Igor Bratož.

Nobelovec Halldór Kiljan Laxness je bil prava zvezda islandske družbe. Njegova literarna generacija, ki je nastopila okoli leta 1920, se je odrekla novoromantični smeri in se posvetila realizmu in družbeni kritiki, ni pa se odpovedala tradiciji jezika in književnosti. V njegovih delih se namreč vedno znova kaže, da je islandski narod zaradi posebnih razmer, ki so oblikovale njegovo življenje, ohranil dediščino nordijske književnosti. Laxnessov Literarni portret je z odlomkoma iz romana Islandski zvon v prevodu Jožeta Udoviča pripravil Marjan Kovačevič Beltram, režirala jo je Špela Kravogel.

Najkrajša ameriška kratka proza
Izvori kratke zgodbe segajo v antiko, literarna oblika, kakršno pod tem imenom poznamo danes, pa se je razvila v 19. stoletju in nato doživela razcvet v 20. stoletju. Ob kratki zgodbi danes popolnoma sproščeno govorimo tudi o kratki kratki zgodbi, a ta oblika je v šestdesetih letih preteklega stoletja, ko se je pojavila, povzročala nemalo zadreg. Prav o njih govori Literarni večer izpred štirih desetletij. Predlogo zanj je napisal Vlado Senica in tudi prevedel izbrane kratke zgodbe. Oddajo je režiral Jože Valentič.