Zgodba o znanem francoskem sholastičnem filozofu Petru Abelardu in njegovi učenki Heloizi se razkriva od prvih strastnih in intimnih trenutkov, prek javne razgrnitve zveze in škandala, vsiljenega zakona in njegovih posledic, do tragičnega konca in ločitve njunih poti: Heloiza postane redovnica, Abelard pa opat.

Kot je na predstavitvi knjige Heloiza in Abelard dejal Andrej Capuder, je bil presenečen nad duhovito razlago in pristopom avtorja k znani zgodbi, v kateri gre po njegovih besedah za "dramo strasti in duhovne rasti". V besedilu Gilsona vidi "vir za fino, globljo psihologijo, ki ni samo zgodba o nesrečni kastraciji genialnega profesorja, ki se je zapletel s svojo študentko".

Avtor spremne besede Igor Škamperle pa je nekoliko podrobneje predstavil lik sholastičnega filozofa in profesorja Petra Abelarda, ki je po njegovih besedah "eden prvih intelektualcev v kulturni in duhovni zgodovini Evrope". Zaljubil se je v svojo študentko in ona vanj, a kot je pojasnil Škamperle, je takrat veljalo, da profesorji nimajo družine.

"Poglobljena čustvena vez in duhovno zorenje"
Heloiza je zanosila in rodila otroka, nakar je Abelard ponudil poroko, ob tem pa prosil njenega strica, naj to zadrži zase. Tega se ta ni držal in Abelard je predlagal, naj se Heloiza začasno umakne v samostan. Njen stric je to razumel kot željo, da se je znebi, in naročil skupini moških, da je vdrla v Abelardovo sobo in ga kastrirala. Vse življenje sta ohranjala pisemski stik in v knjigi objavljena štiri pisma po Škamperletovih besedah izkazujejo njuno "poglobljeno, čustveno vez in duhovno zorenje".

"Kdor bere ta pisma Abelarda in Heloize, ne bo nikoli več govoril o mračnem srednjem veku," je še dejal Škamperle in dodal, da takšna oblika čustvovanja, kot ga v pismih izkaže Heloiza, nagovori tudi sodobnega človeka.

Knjiga ima tri dele in poleg osnovnega Gilsonovega besedila vsebuje še pismo Abelarda prijatelju z naslovom Zgodovina mojih nesreč, ki ga je prevedla Mateja Švajncer, ter dopisovanje med Abelardom in Heloizo.

Abelard kot velik egoist
Capuder poudarja, da gre pri Abelardovem pismu za pomembno dopolnitev zgodbi, z avtorico prevoda pisma pa sta se strinjala, da se Abelard v njem izkazuje kot velik egoist. Mateja Švajncer sicer v pismu vidi predzgodbo pismom, ki sta si jih nato izmenjala s Heloizo in v katerih Abelard ubere drugačen, spravljivejši ton.

Glede vključitve prevoda štirih še ohranjenih pisem, ki si jih je izmenjal par, je Capuder dejal, da se je "izkazalo, da je prav to največji dragulj te knjige".

Glede dvomov o pristnosti pisem je Mateja Švajncer poudarila, da končne sodbe glede tega ni. V 19. stoletju so se namreč začela pojavljati vprašanja, ali gre pri pismih za dejansko korespondenco med njima ali je vse skupaj napisal Abelard ali pa tretja oseba. V 20. stoletju je obveljalo mnenje, da so pisma pristna, a so bila urejena, najverjetneje jih je uredila Heloiza, je sklenila.