Koncepte, kot so zasebnost, intimnost, družbeno ter jezik in prevajanje v različne jezike in kulture, drugačne prostore ter ne nazadnje sodobne tehnologije, tudi in predvsem komunikacijsko tehnologijo in njen učinek (pozitivni in negativni) na družbo.

Zbirka Rujenje je nastajala ob istoimenski postavitvi Kristine Hočevar v galeriji ŠKUC v Ljubljani. Sledi se ji lahko s kodo QR, ki jo najdete v knjigi. Obe umetniški praksi sta nastajali med pesniško rezidenco na Kitajskem leta 2017. Medkulturna izkušnja je pesnici med drugim omogočila spoznavanje drugačnih konceptov zasebnosti, intime, jezika. Med premislekom o teh konceptih je za pesnico postalo neizogibno tematiziranje sodobne komunikacijske tehnologije kot sredstva povezovanja, poznejšega ohranjanja bližine in hkrati ves čas tudi nadzora te bližine.

Sorodna novica "Nekaj, kar ne more biti v celoti pojasnjeno": Rujenje, prva razstava Kristine Hočevar

Večglasnost se v knjigi pojavi kot poskus vzpostavljanja bližine in vezanja, vezanja dveh ali več oseb iz različnih držav, z različnih celin. Gre za večjezičnost, tudi neologizmi najdejo svoje mesto. Na primer naslovna beseda rujenje. Ob branju knjige se odpre razmislek o prevajanju misli v jezik, o prevajanju iz jezika v jezik, v … jezike, ki dosežejo učinek potujevanja, tudi izgubljanja v prevodu, izgubljanja v prevajanju, v eksaktnosti besednega zapika, in obenem pokažejo najdenje prav tam, v poskusu najnatančnejšega razumevanja pomena besede ali korena. Skozi trijezičnost slovenščine-angleščine-kitajščine pesnica poskuša prevajati izkušnje v svetu, jih plasti, nalaga, torej skriva, in obenem razkriva. In tu se mi zastavlja vprašanje, ali mora bralec znati vse tri jezike, da lahko knjigo bere, pre-bere ... Ali se knjiga omejuje na tiste bralce, ki obvladajo angleščino? Zastavljena vprašanja se lahko razume tudi kot izhodišča za nadaljnji razmislek o najnovejši knjigi Kristine Hočevar. Oziroma, povedano drugače, kaj prinaša ta babilonskost, kaj odnaša … Čemu vse to, čemu kaos ali nasprotno: čemu ta kirurška natančnost seciranja besede in pomena besede s tem, ko jo lomiš v drug jezik, drugo jezikovno in kulturno izkušnjo …

Ob prehodu iz javnega v zasebnost se jezik v knjigi iz slovenščine spremeni v angleščino. Kristina Hočevar raziskuje zasebnost, njeno delikatnost in tudi meje. Lahko bi rekli, da je molk skrajnost jezika. Na 22. strani beremo: "shranjevanje vsebine molka", na 55. strani: "ta molk je zgolj digitalen". Na 14. strani: "predaš besede, dobiš slike. vzajemno neznanje / je vstopanje v podvodno sobo". Slike, vizualno, tudi zabris, so lahko ustreznice za pismenke in nerazberljivo. Vendar, nanašajoč se spet na začetek, zamisel o razstavni postavitvi in pesniški knjigi hkrati poudarja predmete, simbole in odtise … Podoba je tako rekoč v ospredju, kakor je v ospredju v sodobni komunikaciji, ki je kratka in slikovita, s smeškoti, emodžiji, torej s slikicami. Na neki način se Kristina Hočevar nenehno pomika po tanki meji med zasebnim in družbenim. Tam, kjer se družbene situacije in položaji neposredno odtiskujejo v posameznika. In tako nevsiljivo razbiramo, da je ljubezen politična.

Knjiga Rujenje izrisuje razmerje med poezijo, prostorom in ljubeznijo. Verzi "vrezati prostor"; "vase raztrgani odpiramo dlani za zloge, / za ne/dotaknjenost, da bi nas le lahko odzemljila" nakazujejo odpiranje prostora (pesmi). Vezavi (v pomenu biti vezan, vezanje) ter posledičnemu večglasju (zaradi kulturnih razlik) in prevajanju v druge jezike, tako razbiram iz knjige, botruje najširše dojeta ljubezen, tudi odprtost do drugega, za drugega. Oziram se tudi na verze na 78. ali pa na 66. strani: "to be full of (emotion)". Naslednja opomba gre na račun spomina in njegove ne-zanesljivosti, njegove relativnosti, tudi izmuzljivosti. V povezavi s tehnologijo je v pesmih izpostavljeno tudi vprašanje avtentičnosti spomina in ustvarjanja spominov. Na 60. in 62. strani so verzi o spominu in ukradenem spominu. Gre za zapisovanje spomina in družbene, kulturne in jezikovne razlike. Ta je enkrat fascinacija in drugič frustracija.

Naj strnem. Sedma pesniška zbirka Kristine Hočevar Rujenje nadgrajuje t. i. pesniško raziskovanje v smeri razstavitve, razpada, rekonstrukcije jezika kot pesniškega sredstva, kar poznamo že iz prejšnjih zbirk in velja za pesničin osebni podpis. Še več, tu se besedni suhozid gradi iz besed v treh jezikih, kar gotovo bogati knjigo, vendar hkrati tudi vnese za dva kanca več bralskega napora, že sicer znanega pri branju poezije Kristine Hočevar, in zahteva več bralskega angažmaja, participacije v pesmi, pri razumevanju pesmi. Namreč, eliptičnost in jezikovna askeza zahtevata bralčev aktivni odnos s tako imenovano rebusno poezijo. Razstavljanje jezikovnega gradiva na okruške je nemara privedlo avtorico do skrajne meje razstavljanja jezika. In obenem beseda "razstavljati" pomeni tudi dati na ogled, in to je Kristina Hočevar storila z razstavo. To je smiselno opomenjenje njene poetične pisave in drže. Kristina Hočevar v Rujenju raziskuje zasebnost, njeno delikatnost in tudi njene meje, hkrati pa raziskuje tudi razstavljanje pesniškega jezika, pri čemer, kakor razbiram iz knjige, je molk skrajnost jezika. Zastavlja se vprašanje, kam jo bo vodilo pesniško raziskovanje po Rujenju. Morda v zvočno-glasbeno sobo ali v popoln zasuk?

Iz oddaje S knjižnega trga.