Subjekt njene poezije ni nikoli skrival svoje ranljivosti, toda izkušnja iz zbirke Minute prednosti mu je dodala novo kakovost, ki se kaže v poudarjeni zavesti o lastni krhkosti in kulturni danost. Takšen subjekt je značilen za zbirko Pojavi. Svet, s katerim se srečuje in na katerega se odziva, se mu zato kaže na nove, presenetljive načine in predvsem kot nesamoumeven. Nesamoumevnost sveta je odvisna od marsičesa, za začetek že od zornega kota, iz katerega ga pesnica motri:

"Od tukaj, če sedim pri miru, vidim / vrh velikega bora /…/ Če se na stolu malo vzravnam / slika ni več popolna."

Vendar pesničina pozornost ni usmerjena v iskanje popolnosti, temveč v iskanje tistih značilnosti pojavov, ki so lastni zgolj njim, s čimer se oddalji od antropocentrizma v smislu polaščanja bitij in stvari – tem ne pripisuje človeških lastnosti in jih ne uvršča v človeške simbolne rede, ampak jih pusti biti. Pri tem pa ves čas preverja svoja izhodišča, saj samo na ta način lahko zagleda – in z njo seveda tudi bralci in bralke – pojave v njihovi enkratnosti, samobitnosti. Tako kot v pesmi Palica:

"/… / z nedosegljivo mirnostjo predmeta, / da vedeti, da je bila ves čas / samo orodje, in vendar se zdi, / da ji ni bilo mogoče dodati / nobenega gibanja, / ki ne bi bilo kot njena volja / že davno v njej."

Zbirko Maje Vidmar Pojavi odpre pesem Na trgu, ki že z začetkom lepo nakaže občutje celotne zbirke: "Zjutraj smo prvi sprehajalci / zagledali zaledenelo nebo / nad praznim mestnim trgom. / bilo je tako neresnično / kot slika z bledim vzorcem." Srečamo se torej s pomirjenim, pripovednim tonom, ki nam vliva občutek varnosti, vendar pa varnosti pod zaledenelim nebom in sredi praznega trga. Eno prevladujočih občutenj zbirke je občutenje samote – subjekt teh pesmi je sam in le sam se lahko na novo osmisli in si poišče mesto v svetu. Odrešenost od tradicije mu podeli določeno mero svobode in olajšanje (pomirjeni ton morda izvira prav od tod) hkrati pa v njem vzbuja tesnobo. Ta pride še posebej do izraza v pesmih, ki tematizirajo živali, na primer v pesmi To ni še nič, kjer se pesnica, ki opazuje kotitev teleta, zave, da ga bodo takoj po rojstvu na silo odtrgali od krave. V opombi k pesmi, v Nepoetičnem dodatku z elementom prezgodnje pomiritve zapiše: "Upam, da se zgoščam na napačni polovici bivanja." Poleg samote je torej drugo prevladujoče občutenje v zbirki empatija, saj se vzpostavljajoči subjekt vedno znova postavi na stran žrtve.

Pesmi o živalih so med najmočnejšimi pesmimi zbirke. V pesničinem neposrednem stiku z njimi ali prek filmov na Youtubu živali zažarijo v svoji enkratnosti in tujosti do nas, do človeškega sveta, pri čemer, in tudi zato so te pesmi tako močne, so nam tuje prav zaradi podobnosti, ki jo pa le težko sprejmemo – v sočutju, ki sega prek meja živalske vrste. Takšna sta rumen pes, ki hoče rešiti na tleh umirajoče ribe, in medved, ki v živalskem vrtu reši utapljajočo se vrano. Te pesmi nagovarjajo v nas temeljno potlačitev, da so tudi živali čuteča bitja. V aktualnem trenutku in sploh v Sloveniji, v kateri jih kot takšne slovenski parlament ni prepoznal, pesmi delujejo kot angažirane, vendar segajo še globlje, do samih temeljev vzpostavitve homo sapiensa kot posebne in drugim vrstam nadrejene vrste. Kritje za takšno vzpostavitev ljudje neredko najdemo v bogu, pri tem pa potlačimo dejstvo, kot pesnica zapiše v že omenjeni opombi, da: "kadar je nekaj v nebo vpijoče, to po vsej verjetnosti ni povezano z nebom, ampak s človekom." Odločitev za ateizem v pesmi Razlogi za ateizem ima nemara svoje korenine tudi tu.

Pomirjeni, pripovedni ton pesmi je tako v nasprotju z vsebinami, ki bralstvu na različne načine spodmikajo tla izpod nog, neredko s tem, ko opisujejo različne prakse človeške okrutnosti. To daje tem pesniško še posebej uspelim pesmim posebno napetost. V takšen svet je postavljena pesem Tudi jaz.

"Tudi jaz imam otroke.
Hčerka me prosi, naj pišem
samo še vesele pesmi,
in ne vem, ali bi bilo
neodgovorno ali hrabro,
če bi jih lahko."

Poezija Maje Vidmar je poezija vprašanj, pesnica jih vedno znova zastavlja izjemno natančno in na izjemno prepričljive pesniške načine. Takšna so tudi vprašanja, ki izhajajo iz pesmi v zadnjem delu zbirke, ki je z naslovom Otrok ločen od preostalih pesmi. Tu ne gre za zunanjega, temveč za notranjega otroka, ki nam ne podeljuje samo nedolžnosti in možnosti čudenja nad svetom (ta, kot smo videli, raje pride od naših transformacij kot odraslih ljudi, takrat, ko se zavemo družbenih prisil, ki smo jih ponotranjili), temveč nas vedno znova obteži s svojimi dejanji, čutenjem, strahovi. Kot v pesmi Še o otroku: "Ob priliki je postal zloben / do drugega otroka /…/ Oklepaj: ta spomin / ni nikoli odnehal …"

Pesmi Maje Vidmar v zbirki Pojavi nas ogovarjajo z vprašanji, ob katerih nam je najmanj neprijetno, saj nagovarjajo v nas različne potlačene teme, zato ni nenavadno, da se zbirka konča s pesmijo Intervju, v kateri pesnica tematizira smrt, strah pred smrtjo in človekovo nemoč, da bi odločilno vplival na "odštevanje", ki se začne ob našem rojstvu.

Pesmi iz zbirke Pojavi so strašne, grozljive, zaznamovane z bolečino, vendar nikoli patetične, a so tudi lepe, in to ne samo ob redkih toplih spominskih prebliskih, temveč v celoti. A to postanejo šele takrat, ko se skupaj z njimi v polnosti spopademo s temačnimi vprašanji o našem bivanju in delovanju v svetu. Takrat pojavi – od palice in živali prek praznih trgov in zaledenelega neba do otroka v nas – zažarijo v tihi, odmaknjeni, samo zanje značilni, a še kako tudi nas presvetljujoči lepoti.

Iz oddaje S knjižnega trga.