Tu se počuti suverenega, vsaj tako kažejo zapisi, in rad odločno spregovori o najintimnejših rečeh, o zadevah, ki so za zidovi kolektivnega, nekje v srčiki srca, v kotičku duše, ki mu lahko rečemo tudi osebna nota.

V zbirki Ljubezen, znanost jarma je okrog petdeset pesmi, nekatere so, po avtorjevi opombi, namenjene petju, glasbeni izvedbi. Te je seveda ozvočil in izvajal kar avtor sam, saj je priznani glasbenik.

Pikalo je rad na prizoriščih, na katerih se povezujeta poezija in glasba, nanj naletimo povsod, kjer se obe veji umetnosti stabilno in kreativno stikata. In če je v zraku še teater, potem je avtor cel, ves pripravljen razdajati se bralstvu, poslušalstvu, gledalstvu. Tudi zbirka Ljubezen, znanost jarma ima takšne težnje.

Nekako tako bi lahko povzeli po prvem, zvedavo-formalnem branju, kajti pesmi so zelo enostavne, prozaično pripovedne in iskreno osebne. Na trenutke se zdi, da so vse resnice na dlani, da je v svet vržen pesnikov totalni jaz, njegova lik in bit, a tu se moramo vendarle ustaviti in preveriti pasti, ki jih je avtor morebiti nastavil. Lirski subjekt, ki je po navadi mimikrija za neposrednost, za vzporedno govorjenje o sebi, je Pikalo čisto preprosto poosebil, ga vzel za svojega in se mu podredil: "Prebujen sem / in plešem na svojo vibracijo, / na svoj vajb, / v ritmu svojega srca." Do tu se pesmi berejo kot pikantne zgodbe iz njegovega resničnega življenja.

Poezija je torej opustila misel, da bi se igrala z božanskimi prividi, da bi se spogledovala z nadosebnim in iskala svoj eksistencialni privilegij v nadgradnji, v občem, ne, Pikalo je brez ostanka prestopil k sebi, v svoj realni jaz in "sebstvu" nadel pomen splošnega. Zanimiv, čeprav ne tako redek lirski obrat. Vse je res, kar je moje, in vse je res, kar k meni pride.

Toda ob bolj premišljenem branju odkrijemo past. Navidezna prostodušnost, odkritost, popolna izpovednost, vsa pesniška mašinerija lirizma, se nenadoma sesedejo na trdna tla v konkretizmu pesmi Morska zvezda razsvetli Bitje. Tu poet obrne ploščo in po marginalijah z odbitim hišnim vogalom, kjer se skuša pobrati z relativiziranjem predmetnega sveta ("ostati spokojen, / pa čeprav mi je nekdo s traktorjem / odkrušil vogal hiše"), nenadoma preskoči v srž, v bistvo sebstva, jaza in svoje poezije. Ob odbitem vogalu lastne hiše mu zadiši po filozofskem diskurzu: "sprejeti moram to, kar je, / ti pustiti, / da greš, če hočeš, / predvsem pa se moram osvoboditi uma, / okupatorja v neštetih slikah".

Pademo torej v ljubezen, v repeticijo čustva, ki se v zbirki večkrat ponovi. Od prostodušnega zapisovanja dogodkov, stanj, čustev in uvidov do samorefleksije je, bi lahko sklenili, odpiknjeni, odbiti vogal hiše tisti del, ki kaže na realno možnost zrušitve vase. Hiša je odvisna od vogalov, na vogalih poezije rastejo pesmi. Ali tako nekako in poezija je pot do resnice, čeprav samo do zasebne lučke, ki hrepeni po razodetju. Dlje itak ne seže; pisanje je pot, je besedovanje življenja, je življenje samo.

V tem kritičnem trenutku, ko se mu sesuje vogal hiše, pesnik preskoči k starim štimam, k njej, k ljubezni, ki premaguje potres in drži preostale tri vogale hiše v stabilni legi.

Je že tako, vse, kar poezija zastavi, gradi v belini svoje čistosti, pesnik rad spremeni v črno-belo podobo minevanja. V tem primeru, kar se je Pikalu dogajalo ob plimovanju morja, se kaže kot spektrum, kot velika leča, ki nekje v sebi razkriva spoznanje: "sem kakor voda v posodi, / vse prehaja iz praznine, / vse, kar vidim, je utvara. / Val se lomi, pada / in vodne kapljice z njim."

Prav tu, kjer se val lomi, se skriva ključen preobrat. Spet lahko govorimo o moderni liriki, o poeziji, ki se avtorju predaja v zapisovanje. Avtopoetika subtilnega jezika, pač, in nič ni drugače, tudi ko je drugače.

Iz oddaje S knjižnega trga.