Prva knjiga je slovenski prevod dela Vlaki za koncentracijska taborišča – Deportacije iz goriškega zapora (1943–1945), druga so Zapisi vsakdanjega gorja na vzhodni meji 1942–1945.

Vlaki za koncentracijska taborišča – Deportacije iz goriškega zapora italijanskega zgodovinarja Luciana Patata sta prevedla Igor Tuta in Pia Lešnik. Knjiga se opira na ohranjene arhivske dokumente in pripoveduje o deportacijah zapornikov iz goriškega zapora v Nemčijo in Avstrijo med dvajset mesecev trajajočo nemško zasedbo Gorice od septembra 1943 do aprila 1945. Takrat so Nemci aretirali in zaprli več kot 7000 ljudi, med katerimi so jih približno 3000 deportirali. Večina deportirancev je bila iz slovenskih občin v Italiji (Sovodnje ob Soči, Doberdob, Števerjan, Gorica) ter drugih krajev od Bovca do Krasa, ki so bili takrat del Goriške pokrajine, so sporočili iz Kulturnega doma Gorica.

Knjiga obsega več kot 450 strani in vsebuje tudi mesečna poročila o posameznih policijskih operacijah in obdela številne tragične zgodbe naših ljudi, ki so jih z železniškimi transporti pošiljali v razna koncentracijska taborišča. Opisane so tudi pretresljive eksekucije – streljanje zapornikov in partizanov ob obzidju goriškega gradu in na drugih krajih v Gorici.

Knjiga Zapisi vsakdanjega gorja na vzhodni meji avtorjev Metke in Borisa M. Gombača sloni pretežno na originalnem arhivskem gradivu. Avtorja sta stkala zgodbi, in sicer zgodovino koncentracijskega taborišča oziroma pomožnega zapora za Slovence Goriške pokrajine v Zdravščini ob Soči in zgodbo o deportiranih prebivalcih Branika, ki so jim okupacijske sile požgale vas. Skupni imenovalec obeh zgodb je solidarnost obsoškega prebivalstva iz Zagraja, Gradišča in Zdravščine.

Predstavitev knjig prireja sovodenjska sekcija Vsedržavnega združenja partizanov Italije v sodelovanju s Skladom Dorče Sardoč in goriškim Kulturnim domom ob pokroviteljstvu Občine Sovodnje ob Soči. Sklad Dorče Sardoč je bil ustanovljen v spomin na slovenskega domoljuba in soustanovitelja ilegalnega gibanja TIGR.