Knjigo je založba Beletrina izdala ob 90. obletnici literatovega rojstva, ob tej priložnosti pa so na vrtu Društva slovenskih pisateljev odkrili tudi kip pisatelja, ki ga je izdelal kipar Mirsad Begić.

Kip je društvu poklonil Jožef Školč, nekdanji minister za kulturo, s somišljeniki. "Petra Božiča ni mogoče opisati enoznačno. On je bil človek mnogoterih obrazov in dejanj. Po eni strani je bil samohodec in po drugi strani je bil izjemno dejaven človek. Ukvarjal se je z javnimi stvarmi, prepiral se je z vsemi. Bil je neke vrste ikona v mestu in nismo si mogli zamisliti ne hiše ne središča mesta, ne da bi imeli zraven tudi njega," je Školč povedal za Televizijo Slovenija.

Školč je spomin na avtorja obujal tudi v pogovoru s filozofom Levom Kreftom in sociologom Darkom Štrajnom. V njem so se dotaknili avtorjevega načina življenja, poznejšega vstopa v politiko in navdušenja nad nogometom. Strinjali so se, da se je za Božičevim vzkipljivim in provokatorskim značajem skrivala nežna duša, njegovo življenje in ustvarjanje pa je bilo najverjetneje povezano z njegovo osebno zgodovino. V mladosti je bil priča bombardiranju Dresdna in kot je ocenil Štrajn, ga je to zelo verjetno tako pretreslo, da je bilo vzrok za njegov način gledanja na svet.

Knjiga Ko oblasti sploh ni prinaša avtorjeve še neobjavljene spomine na Ljubljano v 50. in 60. letih prejšnjega stoletja. Delo, v katerem je Božič popisal družabno življenje umetnikov, po Kreftovih besedah priča o njegovem najplodovitejšem obdobju v času, ko je bil v družbi avtorjev, kot sta Gregor Strniša in Taras Kermauner. V knjigi obravnava obdobje, ki ga časovno sam ni podrobno določil, z njo pa je tudi sam vstopil v svojo lastno literaturo, zato je po Kreftovem mnenju dober zaključek njegovega literarnega ustvarjanja. Zapisi so po besedah Školča "pošteni, nič bahaški, se mi zdi, da pričarajo duha tistega časa".

Ob odkritju kipa je spregovoril nekdanji rektor ljubljanske univerze Stanislav Pejovnik, ki se je spominjal, da so se z Božičem redno družili in imeli različna stališča, ob koncu zelo glasnih prepirov pa so se razšli z idejo, da se nekatere stvari morajo spremeniti. Če bi ga o tem povprašal danes, bi po njegovem prepričanju skoraj gotovo rekel, da ga je najbolj strah, da so nas prestrašili.

Pisatelj in dramatik Peter Božič (1932–2009) je bil eden glavnih predstavnikov drame absurda v slovenski književnosti, njegova proza pa je nastala pod vplivom eksistencialistične filozofije.
Ko govorimo o eksistencializmu, govorimo o nekem ozračju po drugi svetovni vojni, v katerem so obstajala pričakovanja o miru, vendar je bil ta mir po vojni drugačen. V tem kontekstu je Božič zrasel kot literarna osebnost, pravi Štrajn. Po Kreftovih besedah je bil Božič predstavnik generacije, ki je od druge svetovne vojne do začetka 90. let stala na opoziciji, po osamosvojitvi države pa je šel v aktivizem, ker ni videl razloga za navdušenje nad tem, kar je nastalo.

Med Božičeva najbolj znana dela sodijo romani Izven, Jaz sem ubil Anito, Očeta Vincenca smrt ter drame Križišče, Obisk stare mame, Panika, Španska kraljica in Šumi. Prejel je Župančičevo nagrado, nagrado Prešernovega sklada in državno odlikovanje srebrni častni znak svobode.