Pisateljica v poljski prozi po besedah članice vileniške žirije in prevajalke Jane Unuk izstopa po strasti in veselju do ustvarjanja novih svetov v svojih delih. Festival Vilenica bo letos potekal od 11. do 15. septembra.

Unukova je pojasnila, da je vsak roman Tokarczukove popolnoma drugačen: "Vsak je plod avtoričinih premislekov in eksperimenta z zvrstjo, čeprav sama rada poudari, da je oblika pravzaprav ne zanima, ampak jo zanima vsebina, to, kar želi z romanom izraziti."

Dvakrat gostja, v tretje lavreatinja
Tokarczukova, sicer dvakratna gostja festivala Vilenica v letih 1997 in 2006, podpisuje osem romanov, od katerih so trije napisani v posebni obliki, po avtoričino, v obliki konstelacijskega romana, ki predstavlja novost v poljskem romanu. "Stvar je v tem, da se je Tokarczukova odpovedala klasičnemu vzročno-posledičnemu pripovedovanju in v romanu v obliki krpanke niza motivne kroge, prizore, slike in razmišljanja. Vse to se povezuje v celoto šele v recepciji bralca," je pojasnila Unukova in dodala, da se tako zdi, da avtorica izraža veliko vero v bralčevo sposobnost, da dejansko soustvarja roman, ki ga prebira.

Že prevedena v slovenščino
Najboljši prikaz te njene oblike so romani, ki so dostopni tudi v slovenskem jeziku - Pravek in drugi časi v prevodu Jasmine Šuler Galos ter Dnevna hiša, nočna hiša in Beguni, ki ju je prevedla Unukova.

V svojih delih Tokarczukova obravnava sodobne teme, med drugim temo sanj in človekove psihološke resničnosti, ki je zanjo del resničnosti. Prav tako se loteva tabuiziranih tem, kot sta smrt in umiranje, v svoja dela pa pogosto vpleta tudi feministične vsebine, tudi v povezavi z njenim prepričanjem, da so spoli vloge, ki jih je mogoče presegati.

Kriminalka z etičnim sporočilom
V zvezi s prav tako njej ljubo temo - bojem za pravice živali - je napisala svoj zadnji roman Pelji svoj plug čez kosti mrtvih, v katerem je reaktualizirala klasični žanr kriminalke. Delo je v celoti posvetila odporu do tega, da ljudje ubijajo živali tako za lastno zabavo, kot lovci, ali pa za hrano.

Olga Tokarczuk (1962), tudi esejistka in scenaristka, se je rodila v Sulechowu v Dolnji Šleziji. Doštudirala je klinično psihologijo na Varšavski univerzi in po študiju nekaj časa delala kot psihoterapevtka, toda kmalu se je poklicno posvetila pisanju. Debitirala je leta 1979 s kratkimi zgodbami v reviji Na przelaj, romaneskni prvenec Potovanje ljudi knjige pa je izdala leta 1993 in zanj prejela nagrado Zveze poljskih založnikov.

Vse od tedaj se Tokarczukova s svojimi deli uvršča v sam vrh moderne poljske proze. Poleg osmih romanov je izdala dve zbirki kratkih zgodb in dve esejistični knjigi, za katere je prejela vrsto nagrad, med drugimi veliko nagrado nike za roman Beguni. Njena dela so prevedena v več evropskih jezikov. Živi in ustvarja v Krajanowu pri Nowi Rudi in v Vroclavu.

Šele šesta lavreatka
Nagrado vilenica je pred Tokarczukovo prejelo zgolj pet pisateljic: Ilma Rakuša (2005), Brigitta Kronauer (2004), Ana Blandiana (2002), Erica Pedretti (1999) in Libuša Monikova (1993).