Albahari je eden najbolj cenjenih in vplivnih prozaistov nekdanje Jugoslavije, kar potrjuje vrsta literarnih priznanj, ki so mu jih že podelili. Njegove knjige so prevedene v več kot 15 jezikov, dve tudi v slovenščino.

David Albahari se je rodil leta 1948 v Peći. Njegova prva knjiga, zbirka zgodb Družinski čas (Porodično vreme), je izšla leta 1973. Od takrat je objavil 13 knjig zgodb, 14 romanov, pet zbirk esejev in dve knjigi za otroke. Poleg tega je prevedel številna dela ameriških, britanskih, avstralskih in kanadskih avtorjev, med njimi Saula Bellowa, Vladimirja Nabokova in Margaret Atwood, ter urejal vrsto revij in knjižnih zbirk.

Za Opissmrti je leta 1982 prejel Andrićevo nagrado, za Pelerino nagradi Stanislava Vinaverja in Branka Čopića, za Vabo pa cenjeno nagrado NIN za najboljši roman leta 1996. Roman Pijavke (Pijavice) je dobil nagrado mesta Beograd. Albahari je prejel tudi nagrado narodne knjižnice Srbije ter mednarodni nagradi Balkanika in Most-Berlin. Že v letih 1996/97 je založba Narodna knjiga izdala njegova izbrana dela v desetih knjigah.

Proza, ki računa na bralca
Predsednik žirije Vilenice Andrej Blatnik je v utemeljitvi nagrade Albaharijevo pisanje označil kot "prozo sprememb in praznine". V njej je, kot je zapisal, veliko nedorečenega, prepuščenega bralcu. Temu namreč Albahari na pripovednem krožniku ne postreže z vsem, ampak ga stalno postavlja pred prekoračevanje mej in zapolnjevanje vrzeli, česar pa ne počne le z znotrajbesedilnimi izraznimi sredstvi, ampak tudi z izbiro kontekstov.

Vojna je zaznamovala vsakogar
Vojne v nekdanji Jugoslaviji so povlekle veliko ločnic, tudi v Albaharijevem pisanju. Če je bil v kratki prozi iz svojih prvih knjig mojster zamolka, prikazovanja resničnosti skozi opise praznin in tišin, v novejših knjigah - nekako od Vabe (1996) naprej - njegovo pisanje spremlja iskanje smisla pisateljske dejavnosti, samospraševanje, ki je prej v njegovem opusu nastopalo skozi odmerjeno samoironijo, piše Blatnik.

Spraševanje o identiteti je po Blatnikovih besedah zmeraj vprašanje o mejah, pripadnosti, prestopanju in izstopanju. Apatrid ni samo tisti, ki mora zapustiti svojo domovino - ta odhod je morda celo lažji, če se tvoja domovina, kot je oznanjena v osebnem dokumentu, ne prilega tvoji družinski, kulturni in morda verski tradiciji. Apatrid je tudi tisti, ki v edini preostali domovini, jeziku, piše tako zelo drugače, da ima v njem malo ali nič somišljenikov.

Brezdomec v vseh pogledih
David Albahari je morda s prehodom iz Srbije 90. let v Kanado 90. let prestopil iz ene vrste brezdomstva v drugo, a je s svojimi knjižnimi objavami in uredniškim delovanjem naredil domovino za številne druge pisce, ki so literarno osamljeni prišli v drugače kultiviran literarni prostor.

"Lepota je pelerina na hrbtu sveta," so besede pripovedovalčeve žene v zgodbi Pelerina. Če veliko sodobne proze skuša s takšno ali drugačno pelerino pregrniti svet, ki ga zares živimo, Albaharijevo pisanje s svojimi zamolki in tišinami tako prevleko odgrinja - življenje olupi do čebulnega jedra, kjer se začenja nema pesem. David Albahari je eden njenih redkih mojstrov, je še zapisal Blatnik.