Boris Buden je tisti del postkomunizma, za katerega običajno mislimo, da je kar njegova cela zgodba, nekako preskočil. Leta 1990 je namreč zapustil Zagreb in s prevajalsko štipendijo odšel na Dunaj; kasneje se je ustalil v Nemčiji, kjer je na berlinski Humboldtovi univerzi tudi doktoriral. S te distance je opazoval razvoj dogodkov v nekdanji Jugoslaviji, ki jo je v devetdesetih letih zajela evforija nacionalizma, predvsem njen severnejši del pa tudi evforija pogledovanja proti Bruslju. Vse to je dediščina postsocializma oziroma postkomunizma, za katerega Buden meni, da ne označuje toliko dobe kot pa ideološki konstrukt, znotraj katerega živimo.
Ko je razmišljal za nazaj, je ugotovil, da se je postkomunizem pravzaprav začel že takrat, ko je bil komunizem uradno še na oblasti. Tako je na primer enega od dogodkov, ki so najbolj zaznamovali obdobje njegove formacije v kritičnega teoretika in aktivista, protest proti usmerjenemu izobraževanju leta 1981 na zagrebški filozofski fakulteti, pozneje imel za enega prvih uporov proti postkomunistični miselnosti takratnega državnega vodstva. Šuvarjeva reforma "usmerjenega izobraževanja" je namreč – kot v spremni besedi k Coni prehoda piše Gal Kirn – je namreč v avtonomijo univerze posegla zato, da bi uvedla tržno ublagovljenje znanja; povedano drugače, univerza naj bi proizvajala tržno zanimive ali gospodarsko koristne kadre. To pa naj bi obenem razkrivalo postsocialistično težnjo v socializmu.

Preden prepustimo besedo Borisu Budnu, s katerim smo se srečali na pogovoru ob izidu prevoda njegove knjige v slovenski jezik (založba Krtina), omenimo še nekaj. Kot se zdi, da se je sodobnost oziroma politična in gospodarska krajina sodobnosti oblikovala v sedemdesetih, se to desetletje kaže tudi kot ključno za razumevanje postkomunistične miselnosti in ideologije. Prav v tem letu, ko bo ogromno medijske pozornosti namenjene 70. obletnici konca druge svetovne vojne, velja opozoriti, da je za našo sedanjost verjetno bolj ključno kot druga svetovna vojna prav omenjeno obdobje.
Sedemdeseta leta so z zrušenjem bretton-woodskega sistema, s postopno liberalizacijo finančnega sektorja, artikulacijo neoliberalne ideologije in ob koncu desetletja tudi že z nastopom prve inkarnacije te ideologije osebi, ki je želela razbiti družbo, pa z naftno in energetsko krizo, eskalacijo mednarodnega terorizma, poglabljanjem nasprotij sever-jug, vzponom zadolževanja, ne nazadnje pa tudi s prvimi idejami o skupni evropski valuti (pobuda Helmuta Schmidta in Valeryja Giscarda d'Estainga) nekako določila parametre, po katerih se svetovna politika giba še danes. In prav takrat je na "sceno" v vlogi svetovalca za varnost predsednika Jimmyja Carterja stopil Zbigniew Brzezinski, ki je artikuliral pojem postkomunizma. Kaj je torej postkomunizem …

Kaj je torej postkomunizem?
Rekel bi, da je to bolj kot vse drugo ideološka konstrukcija. Konkretno: to je termin, ki si ga je najprej izmislil Zbigniew Brzezinski. Brzezinski je bil eden paradnih antikomunistov hladne vojne in ta pojem je skoval v času perestrojke, ko so tudi v drugih vzhodnoevropskih državah disidenti postajali vse glasnejši. S pojmom postkomunizem je želel povedati: komunisti ne verjamejo več v lastno ideologijo, njihova ideologija je prazna, postali so pragmatični, imajo ciničen odnos do svoje ideologije – to je postkomunizem. Pozneje je ta pojem postal pojem za tranzicijo - tranzicijo v demokracijo. Kaj želim reči – sam oče tega termina nekaj mesecev pred padcem zidu ni verjel, da lahko komunizem propade.
Morda Brzezinski tudi zaradi opazovanja vzhodnih politikov, ki sami niso verjeli v režim, na čelu katerega pa so krčevito vztrajali, ni verjel v neki kritični potencial množic v vzhodnem bloku. Ampak dejansko so ljudje na Vzhodu brez pomoči Zahoda odpravili stare režime …
Seveda so, ampak tu sledi ključni moment moje kritike. To, kar danes imenujemo demokratična revolucija, je ustvarilo neki odnos, ki ga je najbolje opisal Jürgen Habermas s pojmom die Nachholende Revolution ali catching-up revolution v angleščini. To je revolucija zasledovanja, dohitevanja, pri čemer je cel prostor postkomunizma definiran kot zaostal v svojem modernističnem razvoju, zaradi česar je lahko izvedel le revolucijo, ki zasleduje nekaj, kar so že dosegle dežele na Zahodu. Osnovna ideja je ta: komunistični totalitarizem je onemogočil normalen razvoj v obdobju industrijskega modernizma in demokracije v deželah, ki so bile pod komunizmom, so zato zaostale. Zmaga demokracije bo omogočila, da nadoknadijo izgubljeni proces razvoja, to je tranzicija. Tranzicija - zgodovinsko nadoknadenje zamujenega.
V bistvu so nove demokracije postavljene v vlogo neavtonomnih držav, ki se lahko emancipirajo le, če sledijo tistim, ki so že realizirale domnevno edini legitimni ideal liberalne demokracije in kapitalističnega sistema. So kot otroci, ki se lahko le učijo s posnemanjem. Tudi v knjigi večkrat opozorite na infantilizacijo novih demokracij.
Če preučujemo metafore, ki so jih uporabljali v pojasnjevanju tranzicije, vidite, da se pojavljajo figure otroka in infantilizacije celotnega prostora. Šola demokracije, otroške bolezni demokracije, demokracija v plenicah itd. Vsa ta infantilizacija je ustvarila položaj, v katerem so bili ljudje, ki so bili včeraj dovolj zreli, da so zrušili tako imenovani komunistični totalitarizem, pretvorjeni v otroke. S svojimi rokami so zrušili sistem, kakršnega se je Zahod bal 40 let in za obrambo pred njim ustvarjal nuklearne arzenale, čez noč pa so bili pretvorjeni v otroke.
Zakaj? Dva vzroka sta. Prvič, otroci nimajo preteklosti in ne morejo se ničesar spominjati. Prvi ideološki cilj infantilizacije je bila popolna pozaba vsega, kar se je zgodilo v preteklosti. In drugi razlog je očiten: otroci imajo zanimive ideje, ampak ne morejo sami odločati o sebi. Otroci morajo imeti skrbnika. Tako da je ves ta postkomunistični prostor prišel pod skrbništvo Zahoda, konkretno EU-ja. Kot vemo, je ta proces širjenja Evropske unije na Vzhod tudi proces širjenja območij "nedoraslih držav".
Ta teza o "otroških državah", ki želijo izbrisati zgodovino, je zanimiva tudi ob upoštevanju dogajanja pri nas. Dejansko nas je predvsem po vstopu v evro-atlantske povezave zagrabila manija novega "preverjanja" naše zgodovine, kot da bi se vse, kar je bilo prej jasno in kodificirano, izgubilo ali da bi vsaj izgubilo status zapisanega. Ampak obenem je ta pogled v zgodovino, ukvarjanje s kulturno dediščino in s spominom, značilen tudi za Zahod; tudi pri tem naj bi bila ločnica nekje v sedemdesetih letih.
Analiziral sem neki novi trend, zgodovinski trend, to so tako imenovane zamišljene preteklosti. Gre za to, da si izberete kateri koli dogodek iz preteklosti in potem poskušate opisati preteklost v smislu "kaj bi bilo, če bi bilo". Na primer, kaj bi bilo, če bi Napoleon zmagal pri Waterlooju … Kaj bi bilo, če bi nacisti pred koncem vojne izumili atomsko bombo? Kako bi bil videti svet?
Ampak za življenje v realni sedanjosti je to popolnoma nekoristno?
Seveda je nekoristno, ima pa ideološko funkcijo. V sistemu, v katerem velja, da je edini pravi in idealni in da torej pomeni "konec zgodovine", si je vendar nemogoče zamisliti, da bi spremenili realne razmere, v katerih živimo. To je ta ideološka funkcija pogleda v preteklost. Tudi postkomunistične družbe se imenujejo postutopične družbe. Ljudje so nekoč verjeli v prihodnost, verjeli so v neke iluzije, zdaj so se jih osvobodili in živijo naprej - nimajo več utopije.
Bi lahko rekli, da v tem smislu tudi prihodnost ali zamišljena prihodnost ni več prostor svobode?
Točno tako. Danes zato obstaja le svoboda znotraj zgodovinskega horizonta. Vsa energija je obrnjena v preteklost. Utopija ni ukinjena, le v drugo smer gleda; namesto o prihodnosti sanja o boljši preteklosti. Zamenjala je preteklost za svobodno voljo imaginacije in za željo ljudi, ki se ukvarjajo s temi različnimi oblikami proizvodnje preteklosti. Tako ne živimo v postutopični družbi, ampak v družbi neke retroutopije, če jo lahko tako imenujem.
Morda je utopija nehala obstajati tudi zato, ker je počasi izginila družba kot kategorija, na katero so se opirale pretekle v prihodnost usmerjene (utopične) politične ideologije? Če družba izgine, potem ni naslovnika takšnih idej.
Rekel bi celo tako, da je utopija zapustila temeljni medij svoje realizacije, ki je bila družba. Res, klasične utopije so družbene utopije. Ljudje so si zamišljali boljšo družbo; niso si zamišljali boljše takšne in takšne pokrajine ali najlepše od vseh možnih umetnosti – to niso bili predmeti utopije. Kot ste rekli, temelj utopije je bila ideja boljša, naprednejša družba. Zanimivo je nekaj – utopija je zapustila horizont družbe in se je obrnila k različnim oblikam kulturne artikulacije, proizvodnje. Utopija obvladuje kulturni prostor preteklosti in tako proizvaja nove in nove oblike kulturnega spomina. Kulturna dediščina je postala glavni material utopije transformacije.

S tem lahko primerjamo tudi tezo teoretika umetnosti Borisa Groysa, ki meni, da mora danes tudi umetnost svojo prihodnost najti v preteklosti; da sta se modernizem in predvsem zgodovinska avantgarda v formi in obliki hranila z imaginacijo prihodnosti, do danes pa je to tudi iz sodobne umetnosti izginilo. Sodobna umetnost je pravzaprav stara ter navdih in snov raje išče v arhivih in zgodovini in v ponovitvenih žanrih (reenactment, rekapitulacija), zares sodobna umetnost pa se je že zgodila.
Filozof Boris Groys je ta postkomunistični proces imenoval – kar je tudi naslov ene izmed njegovih knjig – Vrnitev iz prihodnosti. V komunizmu so ljudje imeli prihodnost kot utopično kategorijo, povsem nerealno utopično kategorijo; zato so v mislih ves čas živeli v nekakšni prihodnosti. Padec komunizma pa ljudem "omogoči", da dospejo v stvarnost, kakršna je, brez iluzij in kot da ljudje ne potrebujejo več prihodnosti. To je ta temeljni moment, v katerem so te družbe razglašena za zaostale – le še one skušajo nadoknaditi tisto, kar nekje že obstaja.
V tem je zanka tranzicije. Prihodnosti ni, ker je to, kar je prihodnost tranzicijske postkomunistične družbe, sedanjost tako imenovanega razvitega Zahoda. Na Zahodu pa prihodnost ne more imeti ontološke funkcije, ker velja, da je sedanjost tudi že prihodnost. Ta permanentna sedanjost določa neki ideološko sklenjen prostor, v katerem so ukinjena vsa temeljna protislovja. V Sloveniji bi temu lahko rekli: prostor Evrope, prostor Zahoda je na sončni strani kapitalizma, kjer ne obstaja nič, kar bi lahko proizvedlo njegovo nasprotje, pa tudi sile, ki bi ga lahko postavile pod vprašaj, ne obstajajo.
To je seveda ideološki ideal, ampak zdi se, da se prav vojne zadnjih let bijejo zato, da bi se dokazala moč te permanentne sedanjosti Zahoda, čeprav je zato ta isti premočni Zahod treba obdati z novimi okopi. To je zelo aktualno tudi zaradi trenutne ukrajinske krize, o kateri se je večkrat izrekel tudi že Brzezinski, ki je še vedno "na prizorišču".
Evropa danes sama sebe obdaja z minskimi polji po vzoru berlinskega zidu, ki pa ostajajo skrita. Kdo ve za minska polja na reki Marici v Bolgariji (reka, ki se izliva v Turčiji in ob kateri naj bi v EU potovali nezakoniti priseljenci iz Turčije in drugih bližnjevzhodnih držav, op. P. B.)? Izjemno pomembna je naslednja zgodba. Vitalij Kličko, ki je župan Kijeva, je na obisku v Berlinu - to ni grda šala – od Nemcev dobesedno zahteval, naj pomagajo zgraditi velik zid na meji z Rusijo, ker imajo Nemci potreben "know-how" za gradnjo zidov. Ta zid ne bi bil le opremljen z bodečo žico, ampak bi imel na stotine bunkerjev. Vse tiste grde podobe Albanije, ki smo si jo zamišljali polno bunkerjev, žice itd., to je ideja, ki se rojeva iz srca današnjega evropeizma. Danes dobesedno govorijo o izgradnji novega berlinskega zidu.
Ker ste ravno omenili berlinski zid - knjigo Cona prehoda začenjate prav s tezo, da je v podobah množic, ki plezajo čez berlinski zid, vsebovana celotna resnica postkomunizma. Ob tem poudarite, da na fotografijah nikjer ne vidimo pogleda teh ljudi oziroma ne vidimo, kaj vidijo, ko splezajo na vrh zidu. Glede na vašo teorijo bi lahko morda rekli, da je bil to zadnji pogled v prihodnost …
Hehe, morda res. Stvar je v tem, da je bil postkomunizem zamišljen kot prihod v postpolitični prostor, v katerem ni več nikakršnih nasprotij, ni več nobenih temeljnih bojev in zato tudi prihodnost ni več potrebna. In morda je tudi vsa ta nostalgija ob podobah padca berlinskega zidu povezana s tem, da ljudje vseeno pogrešajo prihodnost. Ampak za zdaj velja, da je boljša preteklost nadomestila morda utopični cilj, ki ga je nekoč imel boj za boljšo prihodnost v smislu družbenega boja.
Ne morete reči, da se nič ne spreminja. Meni se je ves čas branja zdelo, da gre za nekakšno analizo Evrope in prostora postkomunizma tik pred formiranji novih levih sil. Morda so Siriza, Pondemos, Združena levica in druge družbene skupine, ki jih lahko postavimo v bližino tega ideološkega (idejnega) spektra, tiste, ki bodo odpravile ta "diktat preteklosti"? Morda se Evropa (predvsem v smislu EU-ja in drugih evro-atlantskih povezav) ravno zaradi strahu pred novim "prihodom prihodnosti" vedno bolj utrjuje na svojih okopih?
Morda, ampak za zdaj je vendar treba še opozarjati na to, da je sedanja Evropa negacija izročila od francoske revolucije naprej; ne nazadnje, v Franciji je prav konec sedemdesetih let neki teoretik razglasil konec francoske revolucije. Na evropskem Jugu in Vzhodu se ta trenutek meje pretvarjajo v zidove, ki so veliko hujši od berlinskega zidu. Na Jugu umirajo množice, ki jim je novi zid preprečil tisto pravico, ki jo je nekoč padec berlinskega zidu omogočil: pravico do gibanja. Isto velja za Vzhod. Vojna v Ukrajini je danes neka oblika limite samega procesa demokratizacije, kjer zgodovinsko dospe do svojega konca. Te krvave meje Evrope so v bistvu resnica protislovnosti tega procesa, ki je obljubljal nekakšno normalnost; obljubljal je vsem, da bodo po nekem obdobju prišli v stanje normalnosti, brez političnih napetosti, v obdobje konstantne rasti. Nihče ni pričakoval, da se bo ta proces končal v teh tragičnih dogodkih, razsutju družb na evropskih mejah.