Neil Astley je urednik pri vodilni britanski založbi Bloodaxe Books, ustanovljeni leta 1978 in specializirani za izdajanje poezije. Njegova lastna dela so romani, pesniške zbirke in antologije, med katerimi je najbolj znana trilogija Staying Alive (Ostati živ) v izdaji založbe Bloodaxe. Je tudi kurator festivala poezije v Ledburyju in v univerzitetnem raziskovalnem središču za književnost Newcastle Centre for the Literary Arts ter član razvojnega sveta mednarodnega literarnega festivala Cúirt v irskem Galwayu.

Vaša založba je specializirana za izdajanje poezije, čeprav je proza večinoma bolj prodajana. Zakaj ste se odločili ravno za poezijo?

Objavljanje poezije je Bloodaxov raison d'être, saj širokemu krogu bralcev omogoča dostop do raznovrstne in odlične poezije. Ko sem leta 1978 ustanovil tiskarno v Newcastlu, je bil razpon poezije, ki je bil na voljo bralcem v Veliki Britaniji, zelo ozek. Želel sem izdati pesmi avtorjev, ki so imeli močne privržence med ljudmi, pesnikov, katerih delo je cenilo občinstvo na branjih in bralci pesniških revij, ni pa bilo priznano s strani glavnih založnikov poezije v 70. letih. Za slednje se je zdelo, da so iz nekega neznanega razloga menili, da je edina poezija, ki si zasluži tiskanje, tista, ki so jo napisali belci srednjega razreda iz jugovzhodne Anglije in so bili diplomanti univerz iz Oxforda in Cambridgea.

Bilo je veliko različnih pesnikov, za katere sem čutil, da si njihovo presenetljivo delo zasluži širši krog bralcev. Založništvo poezije je bilo pred 40 leti zelo omejeno; niso bili izključeni le novejši pesniki, pač pa tudi nekateri veliki britanski, irski in škotski pisatelji, pa tudi številni ameriški in evropski pesniki. Moški uredniki so v glavnem objavljali moške pesnike, tako pri vodenju seznama poezije za izdajatelja ali pri izdelavi antologije. Zame je eden najpomembnejših dosežkov Bloodaxa v tem, da je preoblikoval možnosti založništva za pesnice, pa ne zato, ker so ženske, pač pa zato, ker so izjemne avtorice po vseh merilih. Seznam Bloodaxovih pesniških zbirk je zdaj edinstven v tem, da je razmerje med pesniki in pesnicami 50:50, večina drugih seznamov pa premore le 25 % žensk.

Poleg uredniškega dela pišete tudi lastna literarna dela. Kako pri tem ostanete neodvisni od drugih literarnih glasov?
S pisanjem romanov. Vedno sem prebiral poezijo in prozo v tandemu in ne bi mogel napisati svoje vrste fikcije (v kateri so podobe in pripoved nerazdružljive) brez temeljev v poeziji, tako da poezija v tem smislu hrani fikcijo.

Uredili ste odmevno antologijo sodobne poezije Staying Alive, ki je na koncu izšla kot trilogija. Kako je potekal izbor? Ste pričakovali, da bo tako obsežna?
Najprej naj povem, da nisem izbiral pesnikov, pač pa pesmi. Ko se mi je prvič utrnila ideja za Staying Alive, je bilo to za raznoliko in živahno knjigo, ki bi novim bralcem približala sodobno poezijo, pa tudi da obstoječim bralcem poezije predstavim širši izbor svetovne poezije, kot je bil na voljo pri britanskih založnikih poezije. Poezija je postala v naši kulturi tako marginalizirana, da večine ljudi, celo izobraženih bralcev, ni pritegnila; so se pa nanjo obračali v kriznih časih. Slabo poučevanje poezije v šolah ter neodgovoren nadzor nad izdajanjem poezije in pisanje kritik s strani ozkogledne moške klike je mnogo let odvračalo ljudi od branja poezije. Bralcem sem hotel pokazati, da je sodobna poezija lahko zelo življenjska in neposredno pomembna za naše življenje – ne le v odnosu do ljubezni in smrti, ampak na vseh področjih življenja.

Staying Alive je izšel leta 2002, zdaj so trije deli, kar je postalo Staying Alive trilogija: nadaljevanje, Being Alive, je izšlo leta 2004, spremljevalna antologija, Being Human, leta 2011. Do zdaj je bilo prodanih več kot 300.000 izvodov omenjene trilogije (tako, da se poezija le prodaja) in so povsem v nasprotju z vsemi drugimi knjigami, ki sem jih urejal ali izdal. To so knjige, za katere dobivam pošto od ljudi iz vseh družbenih slojev, in občutek, ki sem ga dobil ob nenavadni korespondenci, ki smo jo ustvarili, in iz povratne informacije ljudi, ki pristopijo k meni na raznih kulturnih dogodkih, je, da imajo svoje lastne privržence, prav tako kot avtor z zvestimi bralci. Ljudje te knjige ne le berejo in jih imajo na nočnih omaricah, pač pa jih podarjajo kot darila. In tako se to telo bralcev širi: vsi ti ljudje, ki imajo te trilogije za svoje knjige, nanje gledajo kot neke vrste testament človeštva, izražen v poeziji. Zdaj se ukvarjam z nadaljevanjem serije (izšla naj bi leta 2018) in čutim veliko odgovornost do bralcev in povezanost z vsemi tistimi ljudmi, ki so verjeli vame pri izdaji te knjige, ki je ne bodo prebrali le enkrat, pač pa se bodo vračali k njej znova in znova, in ki bodo čutili posebno vez s pesmimi in jih bodo delili z drugimi. Vse to presega pesnike.

Kaj vas navdušuje pri organizaciji ali obiskovanju literarnih festivalov?
Slišati pesem, ki jo prebere sam pesnik, veseli me, ko me predstavijo pesnikom, ki jih še nisem bral ali slišal prej, še posebno pesnikom iz drugih držav. V primeru čezoceanskih festivalov pa me fascinira spoznanje, kako se tovrstni dogodki in pesniki povezujejo z občinstvom. V nekaterih državah lahko vidim močne vezi med pesniki in njihovimi bralci, spet drugje pa so festivali organizirani v domeni akademikov in taki dogodki ne povezujejo pesnikov s širšim občinstvom. Kot izdajatelja me manj zanimajo slednji dogodki, saj poezija tako postaja vzvišena in omejena, še posebno nedostopna bralcem v drugih državah. Kadar sodelujem pri organizaciji takih festivalov, še vedno razmišljam kot založnik, izbiram pisatelje in dogodke, ki ponudijo bogato izbiro literarnega ustvarjanja kar najširšemu krogu bralcev, ki jih bo branje navduševalo in se jim bo zdelo vredno posvetiti svoj čas.

Kako pa lahko avtorji, sploh mladi, v britanskem okolju dosežejo preboj?
Rekel bi, da s sodelovanjem in s pomočjo založnikov in festivalov, da lahko približajo svoje delo širšemu krogu bralcev; le-to pa zahteva videnje stvari širše, ne le svojega lastnega dela in svojega kroga prijateljev pesnikov. Mlajši britanski pesniki so pridobili ogromno z izmenjavo svojih del in z dajanjem povratne informacije, pa tudi z mentorstvom bolj izkušenih pesnikov. Ob tem so jim bile v pomoč organizacije, kot so Complete Works, Spread the Word in fundacija Arvon, pa tudi razširjanje branja: nekateri mlajši pesniki berejo malodane le dela drug drugega in popularna ameriška imena in tako njihovo delo postaja omejeno, predvsem zaradi nepoznavanja tradicije. Tisti bolj pronicljivi mladi pesniki pa v svojem ustvarjanju sprejemajo vplive vseh vrst poezije iz različnih obdobij in kultur.

Lahko poveste kaj o raznolikosti izdanih avtorjev?
Moj cilj je bil vedno objavljati sodobno poezijo v čim večjem obsegu, in sicer raznovrstno poezijo, in tako približati bralcem sodobno poezijo. Po samem začetku, ko sem objavil poezijo novih in zapostavljenih pesnikov s severa Anglije (npr. David Constantine in Ken Smith), sem razširil izbor z ameriškimi pesniki, s pesniki s Karibov in iz Evrope, pa tudi z novimi in uveljavljenimi pesniki iz vseh delov Britanije in Irske, od modernistov, kot so Basil Bunting, J. H. Prynne in Roy Fisher, pa vse do »performance« pesnikov, kot sta John Agard in Benjamin Zephaniah, in poleg tega vse sloge moderne poezije med obema omenjenima slogoma. Ozkosti pri objavljanju poezije ne odobravam. Verjamem, da lahko najdemo dobro poezijo na vseh področjih, od tradicionalne do avantgardne, tako da je moj cilj izdati najboljše z različnih področij sodobne poezije.

Prevzel sem proaktivno držo pri objavi dela pesnic in pisateljev, ki prihajajo iz različnega etničnega in kulturnega okolja, pa ne zaradi politične korektnosti, saj sem kot urednik vedno sledil dvema ciljema pri izdajanju poezije: literarna kakovost in širjenje branja sodobne poezije. To pa od urednika zahteva odzivnost na spreminjajoče se književnosti znotraj Britanije in drugje.

V Veliki Britaniji imamo ta čudni preobrat v pesniškem založništvu: London je kulturna prestolnica, londonski založniki pa so ozkogledi; večina njihovih pesnikov je Britancev in zelo malo se jih zanima za prevodno literaturo. Vodilni mednarodni založniki poezije so na severu: Bloodaxe v Hexhamu, Carcanet v Manchestru, Peepal Tree v Leedsu in Arc v Todmordenu.

Bloodaxe objavlja vrsto knjig, ki bodo pritegnile ne samo jedro bralcev poezije, pač pa tudi vse druge bralce iz različnih ozadij in okolij: več kot 1000 knjig 300 različnih avtorjev, od katerih jih kar 400 še vedno tiskajo v mnogo zbirkah, vključenih v poznejše izdaje izbranih in zbranih pesmi. Na leto izdamo približno 30 novih naslovov. Tu so vedno prevedene pesmi in pesmi ameriških avtorjev – dve značilnosti Bloodaxovega pristopa, ki sta bistveni za avtorje, kakor tudi za bralce. Zelo spodbudno je, da lahko opazujemo pozitivne učinke tega pristopa. Knjige mnogo ameriških in evropskih avtorjev, ki sem jih izdal v teh letih, so poživljajoče vplivale na pesnike iz Britanije in Irske in tako prispevale k vitalnosti in pluralizmu poezije 21. stoletja; to pa v zameno prinaša več bralcev.