Dela Bodnárove, ki je študirala umetnostno zgodovino, so prevedena v več jezikov in so bila večkrat nagrajena, tako je med drugim prejela nagrado Ivana Kraska za prvenec leta 1990, nagrado drama za najboljšo dramo leta 2004 in nagrado biblioteke leta 2014. Njen opus obsega dvajset proznih in pesniških del za odrasle in otroke, gledališke in radijske igre ter dva televizijska scenarija. V slovenščini lahko od leta 2013 beremo njeno Punčko iz stolpa, ki jo je prevedel Andrej Pleterski.

Kakšne so specifike pisanja za odrasle in kakšne za otroke? Vam gre očitno od rok oboje.
V osnovi gre za vrsto določene notranje prilagoditve. Ko pišem za otroke, se moram notranje uravnovesiti za harmonično dojemanje sveta, narave, človeških in nečloveških bitij. Za sposobnost "prvega", hrepenečega pogleda na svet. Pri tem se še vedno učim od otrok. Biti harmonična seveda ne izključuje, da naletim tudi na "robove" življenja, na negativne pojave – predvsem v prozi in igrah za otroke, v katerih sem se ukvarjala tudi s temami enostarševske družine, srečanjem z drogami, s temo družine, ki se spopada z Alzheimerjevo boleznijo. Pri tem pa otrok ne utopiti v eksistencialnem strahu, ampak jih prej voditi k mirni empatiji. Pomembno je tudi, da sem iskrena, resnična, da imam otroka za enakovrednega partnerja. Biti moram hkrati otroška in odrasla. Ne otročja. Uporabljam preprostejši jezik, toda obenem malo širšega od otroškega jezika. Jezik namreč na otroka tudi vpliva, ga "oblikuje", ustvarja njegovo podzavest, spreminja njegov slovar.

Pri pisanju za odrasle sem celo preveč odrasla. "Moderni" človek požira mnogo negativnega iz današnjega sveta. Zaradi prevlade skepticizma našega časa se moje pisanje za odrasle nagiba k melanholiji. Ta bi bila za otroke kakor vrsta strupa. Odrasel bralec zna razporejati, ločevati, besedilo doživlja manj resnično, manj pereče kot otrok. Enostavno ga filtrira kot skozi sito. Ne pusti, da bi vse težavno padlo na dno njegove duše. Bili pa so tudi romani, poezija ali gledališke igre, v katerih se je bilo koristno postaviti tudi v otrokovo kožo. Dati v besedilo nekaj fantazijskega, zelo svobodnega in igrivega.

Vaša dela so prevedena v kar nekaj jezikov. S svojimi prevajalci sodelujete? Vas skrbi, kaj vse se lahko izgubi s prevodom?
Nisem abstraktno-analitičen tip avtorice. Pri pisanju se bolj spuščam v prostore domišljije, intuicije, podzavesti in arhetipa nezavednega. V tej vrsti pisanja se ne opisujejo podrobnosti, bolj se potaplja, kot prihaja na dan. Zanaša se na poznavanje konteksta pri bralcu: zgodovinskega, političnega, socialnega in intimnega ... V tem primeru se res bojim, da je lahko v prevodu nekaj izpodrinjeno, ne pride vanj, ja, res – ostane v njem izgubljeno. Toda prepričana sem, da se v srednjeevropskem prostoru, kjer si delimo zgodovino in sedanjost, ne sicer identično, ampak precej podobno, prevodi izognejo takim izgubam. In bolj kot bo napredovala globalizacija, tem lažje bo verjetno za prevode. Prevod imam za vrsto ustvarjanja. In kot pri vsakem ustvarjanju je tudi pri tem pomemben talent, tista "božanska iskra".

Srečala sem se že s tem, da prevajalec v knjigi pesmi v prozi za otroke nečesa ustreznega ni znal, ni mogel – zavezan jeziku – izraziti, drugje pa je besedilo dodal, ker mu je na tistem mestu njegov jezik dovoljeval več kot slovaščina. Glede sodelovanja - to prepuščam prevajalcem/prevajalkam samim. Rade volje jim svetujem glede kakršne koli nejasnosti, če pa tega ne potrebujejo, je to njihova odločitev. Izdelati si mnenje o prevodu je pogosto nemogoče. Ne znam recimo hindujščine, japonščine ... Tudi evropskih jezikov ne poznam, z rahlo izjemo ruščine, poljščine, angleščine, francoščine in pa tudi slovenščine. Prvič sem se podobnosti naših jezikov zavedla na Ptuju pred nekaj leti in pozneje v prevodu otroške knjige Punčka iz stolpa - prav o enostarševski družini, v kateri mala junakinja živi s svojo neporočeno mamo, arhitektko - v izjemnem prevodu Andreja Pleterskega.

Kakšni so odzivi kritikov na vaša dela? Se vam zdi kritika na Slovaškem enako odzivna za, recimo, poezijo kot za prozo?
Napisala sem že ogromno del. V obliki proze, poezije za otroke in odrasle, pa tudi radijskih iger za odrasle in otroke ter gledaliških iger. Predvidevam, da mi vsi odzivi niti ne pridejo pod roke. V relevantnih literarnih revijah, kot so Romboid, Vlna, Knížna revue, Dotyky, Bibiana (revija za strokovno refleksijo otroške literature), so bili moji teksti večinoma sprejeti zelo dobro. Čeprav se v primerjavi z drugimi avtoricami ne morem šteti med "razvajene", kar zadeva naše kritike in kritičarke (smeh). Zlasti na začetku ustvarjanja sem se srečala tudi z nekaj ne preveč naklonjenimi kritikami. Živim na periferiji vzhodne Slovaške, čeprav v zanimivo heterogenem mestu Košice, brez izrazitejših stikov z literarno in kritiško javnostjo. V majhni državi, kot je Slovaška, čeprav to ne bi smelo biti tako, refleksije temeljijo tudi na osebnih odnosih. Zelo pogosto se na to v našem tisku celo opozarja. To mi torej v moji samoti in oddaljenosti od središča glavnega mesta ne grozi (smeh). Dejansko je to čisto osvobajajoče. Nisem pod pritiskom neprestanih pohval in velikih pričakovanj. Sem svobodna v pisanju, grem svojo pot.

V dnevnem tisku je poezija veliko manj analizirana od proze. Podoben mačehovski odnos vlada, žal, do otroških knjig. Pri čemer je na trgu ogromno nekakovostnih – literarno in umetniško – knjig za otroke in starši sami zahtevajo strokovno pomoč pri orientaciji v tej poplavi knjig. Morda je to drugače na ravni literarne teorije. Na tem področju se predvsem literarni strokovnjaki in strokovnjakinje z akademije znanosti, pa tudi pedagogi z univerz posvečajo tudi poeziji in literaturi za otroke. Dolgoročno, celovito in zelo kakovostno. A izsledki njihovih raziskav so javnosti zelo zelo slabo dostopni.

Ste avtorica kar nekaj dramskih besedil. Pri pisanju razmišljate o uprizoritvi ali se pustite presenetiti?
Da, zelo pogosto si drame tudi malenkost režiram. To je vidno že iz tega, kakšen poudarek dajem opisu okolja, vedenju oseb v scenarijih. Mogoče to delam zlasti zato, da bi si lahko režiserji mojo vizijo igre tudi prebrali, ne da bi se osebno spoznali in debatirali. Ampak pustim jim tudi svobodo. Tako se je zgodilo, da sta bili dve moji drami, Dekle z morskega dna (Dievča z morského dna) in Zibelke (Kolísky), pretvorjeni v fizično gledališče, skoraj brez besed. Rezultat je bil eksperiment, ki mi je bil zelo všeč, ker je ohranil nepričakovanost, odprtost, svežino in sodobnost izraza.

Povejte kaj več o svoji performativni videopoeziji. Kako je sprejeta v slovaškem kulturnem prostoru in kako v tujini?
Iskreno: na Slovaškem je širša javnost ne pozna. Ustvarjam jo le od časa do časa od sredine 90. let. Samo dvakrat so bili videi pri nas predstavljeni v kontekstu videoustvarjalcev, natančneje ustvarjalk. Enkrat v Považski galeriji v Žilini in nazadnje lani v bratislavskem Domu umetnosti (Kunsthalle) v času feministične razstave Fem/inist/fatale, kjer sem predstavljala video Vezenje na moško srajco (Vyšívanie na mužskú košeľu). Moji videi imajo več stičnih točk z vizualno poezijo. Tu smo pri nas dobili velik prostor največ po zaslugi Petra Šuleja, založnika, pesnika, organizatorja pesniških festivalov. Prav v okviru mednarodnega festivala pesnikov Cassovia Poetry v Košicah jim je dal tak prostor - dejansko je predstavil vseh mojih trinajst videov. Pogosto jih predstavljam v okviru avtorskih branj doma in v tujini (npr. Zamek Ujazdowski, Varšava).

V tujini so bili velikokrat predstavljeni kolektivno - v Londonu v Lux Centru - Experimental Film and Video in Central Europe, v Berlinu v kinu UFA v okviru festivala ZEBRA Poetry Film Award Festival, v Novem Sadu v okviru festivala ženskih videov na ekološko temo Konstrukcija dekonstrukcije, v Kjotu v okviru razstave videov mladih vzhodnoslovaških ustvarjalcev ... Kakšna kompleksna študija o njih ni izšla. Sama jih prej dojemam kot videoperformans poezijo. Še posebej od takrat, ko sem video začela dopolnjevati s pesmimi - npr. E. Dickinson, Th. Roethke, A. Levertová ... Metafore mikro zgodbe ne izražam več pred kamero sama s svojim lastnim telesom (plus posebni atributi in izbira prostora), ampak na podlagi mojih scenarijev in v moji režiji performanse pred kamero izvajajo mlade ustvarjalke, v primeru performansa Nežni gozd (Nežný les) je bila izvajalka operna pevka.

Prejeli ste že ogromno literarnih nagrad, med drugim ste bili nominirani tudi za prestižno anasoft litera. Kakšno je vaše mnenje o nagradah v kulturi?
Ne bom govorila o prestižnih nagradah v zahodni Evropi ali ZDA. Tam, kakor vemo, imajo vpliv na prodajo nagrajenih knjig in na število bralcev. Na Slovaškem imamo kar nekaj nagrad, v bistvu jih sploh ni malo, tako da jih niti ne bom naštevala. A take publicitete kot anasoft litera nima nobena druga. Ta nagrada je nominirane pisatelje zasidrala v podzavest javnosti, zdaj je zanimanje za njihova branja in nagrajene knjige. Tega je več kot pri drugih nagradah – pri tistih, ki nimajo medijske pozornosti in ostajajo le v senci strokovne javnosti. Za založnike so nagrade seveda dobrodošle. Avtorsko? Če govorim zase, je nagrada zadovoljstvo ob pozitivnem odmevu na delo. Toda nima dolgega trajanja. Pri novem pisanju pride do novega boja za lasten izraz, lasten "glas", saj je to tisto najdragocenejše, kar vsak avtor in avtorica doprinese k literaturi – svoj lasten slog.

Slovenijo ste obiskali že prej. Kakšna se vam zdi?
Res je, pred nekaj leti sem se udeležila mednarodnega literarnega festivala Dnevi vina in poezije na Ptuju. Organizatorji so nam pri branjih predstavili tudi okolje tega slikovitega, čarobnega mesta. Ta okolja, prijetni, uslužni ljudje, literarni gostje, njihova branja ... Vse to je bila zame vrsta praznika, krasnih presenečenj. Slovenija, videna skozi Ptuj kot pars pro toto, je bila krasna izkušnja. Navezala sem tudi profesionalne stike – pozneje je angleški pesnik in založnik James Byrne izdal nekatere moje pesmi v angleščini v svoji reviji The Wolf. Svoje vtise sem delila tudi v RTV-jevi radijski oddaji Razgledi in razmisleki. Zdaj me čaka druga pot v Lipico na festival Vilenica, mozaik bo bogatejši za druge znane slovenske kraje in srečanja z novimi ustvarjalci. Vse to širi obzorja in poznavanje vaše države, obenem pa pripomore k ustvarjanju. V Sloveniji najbolj cenim kultiviran odnos do umetnosti in literature, kot sem to spoznala na Ptuju.

Spodaj lahko prisluhnete Jani Bodnárovi v oddaji Razgledi in razmisleki (9. oktober 2014).