Seid Serdarević, glavni urednik pri Frakturi in ustanovitelj Festivala svetovne književnosti v Zagrebu, je sogovornik, ki ga nikakor ne moremo obiti, kadar je govor o zadevah, povezanih s knjigo, književnostjo in knjigotrštvom. Ob tej priložnosti smo se z njim pogovarjali predvsem o tem, kako pomembna manifestacija je Festival svetovne književnosti za hrvaške bralce in ljubitelje knjig, spregovorili pa smo tudi o prihodnosti knjige, branja ipd.

V čem je posebnost Festivala svetovne književnosti in v čem je njegova različnost v primerjavi s podobnimi manifestacijami doma in v regiji?
Menim, da nam je uspelo nekaj stvari, ki smo si jih zastavili, ko smo začeli festival. Po eni strani smo želeli nagovoriti čim širši krog občinstva, po drugi pa postaviti umetnike v dialog. Predvsem književnike, domače in tuje, vendar smo poleg tega skušali tudi pokazati, da je umetnost besede temelj vsega, da je nekaj, okrog česar je mogoče graditi marsikaj drugega. In tako so že od prvega festivala naprej na njem umetniki, ki delajo po navdihu iz literarnih del, slikajo portrete avtorjev … od preteklega leta pa smo festival obogatili tudi s filmskim programom, v katerem predvajamo filmske stvaritve, nastale po knjižnih predlogah. Tu je še program, povezan s stripom, ker menimo, da je strip, se pravi grafična novela, danes enakopraven kateri koli literarni zvrsti, le da je njegov izraz drugačen.

Zelo sem zadovoljen, ker imamo na festivalu tudi program literarnih matinej za srednješolce; gre za program, s katerim smo nagovorili mlade, ki v tej starosti najbolj kažejo nagnjenost do prenehanja branja. Prav v srednji šoli jih namreč največ preneha brati in hoteli smo ponuditi nekakšen alternativni program domačega branja. Dijaki sami izberejo sodobne domače avtorje, s katerimi se želijo pogovarjati, sami tudi pripravijo in moderirajo pogovore, in to izvrstno počnejo. Letos bo vključenih dvajset zagrebških srednjih šol in gimnazij, kar kaže na to, da ni res, da mlade generacije nočejo brati, temveč da jim je treba ponuditi izbiro, svobodo odločanja, kaj bi radi brali.

Glede drugih stvari pa: knjižni festival je bolj ali manj ustaljena forma, tu si nismo mogli izmisliti česa posebno novega. Na festivalu poteka cela vrsta pogovorov, na katerih nastopajo avtorji iz oči v oči, okroglih miz, ki se posvečajo tudi določenim političnim temam, potem so tu pogovori z uredniki in prevajalci, na katerih so pisatelji v dialogu z njihovimi najbližjimi bralci. Festival je vsa ta leta rastel, že na njegovem začetku smo si postavili visoka merila, pri katerih vseskozi vztrajamo.

Kako zahtevno je organizirati takšen festival, tudi v finančnem pogledu? Festival traja več dni, nanj prihajajo številni gostje, na njem se zvrsti cela kopica dogodkov …
Festival je organizacijsko zahtevna prireditev. A pri njem nas ne dela veliko, gre za majhen tim, trije, štirje posamezniki smo odgovorni za njegovo organizacijo. Tako je že vse od začetka. Žal je to povezano z denarjem, takšen festival bi namreč potreboval resen proračun, mi pa ga nimamo. Naša založba Fraktura vsako leto deloma pokriva izgube, ki jih pridela festival. Optimalen festivalski proračun bi znašal približno sto tisoč evrov, če bi hoteli mirno delati, angažirati nekaj sodelavcev, kakšne tri do štiri, ki bi pol leta prejemali plačo za delo izključno na festivalu.

Kolikšen je vaš trenutni proračun?
Veliko manjši, dvakrat manjši od potrebnega. Zato so podpore mesta, države in Evrope, ki nam jih je uspelo pridobiti, nujne, morale pa bi biti skladne z realnimi finančnimi zahtevami. Če primerjamo festivale po finančni plati, dobivajo knjižni festivali neprimerno manj denarja, kakor so ga deležni filmski, mi pa nanje vendarle pripeljemo žive goste, žive ljudi. Za izpeljavo festivala je pravzaprav ključen entuziazem. Ne le nas organizatorjev, marveč vseh vključenih udeležencev. Likovnih umetnikov, moderatorjev, sodelavcev v programskem odboru, samih avtorjev, ki še naprej izpričujejo zavzetost za festival in jim je veliko do tega, da so v stiku z občinstvom, da govorijo pred ljudmi.

Za vse knjižne festivale na Hrvaškem bi moral biti proračun večji, da bi lahko bolj sproščeno delali, vložili več denarja v marketing in povabili nanje nekatere resnično velike literarne zvezde. Mi jih seveda vabimo, na festivalu smo gostili že nekatere dejansko najpomembnejše sodobne svetovne pisatelje, toda včasih je težko ali domala nemogoče privabiti, denimo, Vargasa Lloso ali katerega drugega nobelovca. Ti namreč dobijo visok honorar za svoje pogovore v tujini in ne bodo prišli predstavit svoje knjige na Hrvaško samo zato, ker smo jih pač povabili.

Kako pomembno je, da festival promovira kulturo dialoga? Pogosto teme pogovorov s pisci niso samo literarne, temveč zajemajo tudi nekatere druge vsebine, ki se uveljavljajo skozi literaturo ...
To je bila ena od osnovnih idej, ko smo ustanavljali festival. Da poskusimo na sledi nečesa, kar so bili davno tega Zagrebški literarni pogovori, ponovno uveljaviti kulturo dialoga. Živimo namreč v monološki kulturi, kjer vsakdo govori zase, in kdor ga sliši, ga pač sliši. To nikoli ni bil naš cilj. Književnost razumemo predvsem kot prostor dialoga. Avtorji, književniki, so običajno na moč vedoželjna bitja. Sprašujejo, poizvedujejo, stvari jih zanimajo. Pripravljeni so poslušati, pa tudi govoriti. Ko načrtujemo okrogle mize, katerih predmet obravnave so različne teme, bodisi zgodovinske, politične, ekološke, skratka najrazličnejše, jih zmeraj skušamo postaviti v kontekst tistega, o čemer ti avtorji pišejo.

Iz piscev ne želimo ustvarjati intelektualcev splošne prakse, ki morajo imeti o vsem svoje mnenje. Sleherni avtor, ki resno pristopa k literarnemu delu, veliko raziskuje, veliko bere in z branjem prihaja do določene vednosti, ki jo skozi dialog lahko prenese drugim. Ker na festival prihajajo avtorji iz različnih okolij, iz vse Evrope, obeh Amerik, Izraela, tako rekoč z vsega sveta, je zanimivo slišati njihove glasove in načine, kako razmišljajo o nekaterih temah, ki nas mučijo, in morda mučijo tudi njih na popolnoma drugačen način.

Kakšna je, po vaše, prihodnost branja in kakšna je prihodnost knjige kot izdelka?
Za prihodnost branja in same knjige nisem pretirano zaskrbljen. Menim, da bosta obstala tako branje kot tudi knjiga, ne glede na vse e-knjige in najraznovrstnejše vizualne senzacije. Prodaja knjig, celo kot papirnatega izdelka, kot nečesa, kar listaš, je po svetu še naprej dobra, pri nas resda nekoliko manj. Knjiga je edini medij, kjer človek neposredno komunicira z avtorjem in razvija lastno domišljijo, ustvarja lastne slike, lastne ideje. Film vam ponuja nekaj drugega, enako je z gledališčem. In tako kot s pojavitvijo filma ni propadlo gledališče, ni propadel radio s pojavitvijo televizije. Noben medij ni propadel, vsi še naprej živijo v koeksistenci, in glede tega se torej ne bojim za knjigo.

Za nameček pa je tudi mogoče opaziti, da so mlajše generacije pripravljene brati. Ne gre za vprašanje, ali želijo brati ali ne, kajti to si želijo, ključno vprašanje je, kako jih motivirati in kaj bodo brali. Odločitev, kaj izbrati za branje, je stvar posameznika, vendar mora pri tem obstajati neka usmeritev. S spremembo kurikula smo v tem pogledu na dobri poti, približujemo se zgledu zahodnoevropskih dežel. Pri nas je težava, da nenehno razmišljamo v risu literarnega kanona. Kanon je pomembno poznati, ni pa nujno vsakič vsega prebrati, mnogo pomembnejši je užitek ob besedilu, tako kot je pomemben užitek pri gledanju filma ali likovnega dela. Te reči je treba gojiti že od vrtca naprej. A prav to manjka v našem izobraževalnem sistemu, namreč, da so branje, učenje, napredovanje v užitek. Pri nas se še veliko stvari dogaja po načelu: to in to moraš.

Lani je Fraktura na londonskem knjižnem sejmu dobila nagrado International Excellence Award kot najboljši mednarodni založnik. Koliko Vam pomeni ta nagrada, kaj predstavlja v poslovnem pogledu in kako pomembna je za vas kot potrditev, da je to, kar delate, dobro in opaženo?
Še vedno sem presenečen, ko premišljam o tej nagradi. Zdi se precej neverjetno, da smo bili mi, ki prihajamo iz neke majhne države, nagrajeni kot najboljši založnik na londonskem knjižnem sejmu. Gre za edini knjižni sejem, ki podeljuje tovrstno nagrado, letos je je bil deležen eden izmed največjih francoskih založnikov Actes Sud. To je resnično družba, v kateri se človek rad znajde, se v njej želi znajti. Za nas je to pomenilo, da nekdo vidi, kaj delamo, da nas spremljajo, in to zaradi dobrih stvari. Zaradi načina, kako izbiramo avtorje, kako jih predstavljamo, kako prek vseh vrst elektronskih medijev seznanjamo z našim založniškim programom.

Od nagrade si v poslovnem pogledu na Hrvaškem nimamo česa obetati, v svetu pa komaj kaj. Lahko nam, denimo, olajša vzpostavitev mreže stikov, kadar v tujini predstavljamo kakšnega hrvaškega avtorja in se nam oglasi kak založnik, ki ga nismo poznali. Po eni strani je taka nagrada človeku zelo ljuba, spet po drugi pa ga zaveže k še višjim ciljem, k ohranjanju kakovosti, pod katero ne sme zdrsniti.

Kako ohranjati kakovost? Po kakšnih merilih izbirate rokopise?
Kar zadeva domače avtorje, veliko ljudi piše, vendar jih malo med njimi piše dobro. Tako je bilo že od nekdaj in to ni nikakršna novost. Na založbo prihaja veliko število rokopisov, načini, kako izbiramo avtorje, pa so najrazličnejši. Trudimo se vse prebrati, vendar moram biti odkrit in povedati, da nam včasih to ne uspe v celoti, zlasti v takšnih finančnih okoliščinah, v kakršnih si težko privoščimo imeti zaposlenega nekoga, ki bi samo bral prispele rokopise.

Trudimo se vsem odgovoriti, spremljamo objave po literarnih revijah in na spletu. Pozorni smo na priporočila tistih, ki jim zaupamo, saj je tako lažje pristopiti k branju. Knjižna bera, ki jo dobimo iz tujine, pa letno presega število tisoč. Seveda vsega ne preberemo. Sodelujemo z agenti, založniki, s tujimi uredniki. Nekatere knjižne naslove zavrnemo že na sami predstavitvi, bodisi ker nam tematsko ne ustrezajo ali ker nimamo zaupanja vanje. V določenih primerih preberemo nekaj strani rokopisa, da ugotovimo, ali naj sploh razmislimo o njegovem branju. Vse, kar lahko preberemo v hiši, se pravi na založbi, tudi preberemo, nekaj beriva pa, jasno, roma v roke prevajalcev, ki nam potem o njem poročajo. Izbrati kakšnih štirideset del iz tega morja knjig, ni preprosto, vendar menim, da smo pri tem precej uspešni, zdi se mi, da je to nekaj, po čemer smo prepoznavni ne le na Hrvaškem, ampak tudi v tujini. Pogosto mi je kak avtor dejal, kako mu je njegov agent povedal, da so ga, avtorja torej, potem ko ga je izbrala Fraktura, opazili nekateri ugledni založniki iz velikih držav in začeli spremljati njegovo pisanje. To človeku po svoje godi.

Sicer pa je izbira rokopisov zelo kompleksna reč. Treba je imeti znanje, intuicijo, in včasih mora biti človek dovolj hiter, da mu kdo kakšnega vročega blaga ne vzame pred nosom, polega tega pa mora verjeti, in to je prejkone najpomembnejše. Verjeti v svojo uredniško presojo in v avtorja, da bo iz njega, če je še neznan, naredil nekoga, kogar morajo ljudje brati.