Za svoje delo je prejel več nagrad, med katerimi je prejkone najpomembnejša pisateljska štipendija SEP (CEI Fellowship for Writers in Residence). Božić je tudi pobudnik literarnega festivala Poligon v Mostarju.

Lani, torej 2014, ste prejeli pisateljsko štipendijo SEP-a, ki jo podeljuje Srednjeevropska pobuda v sodelovanju z Društvom slovenskih pisateljev v okviru festivala Vilenica. Začniva torej s tem: kako vas je oblikovala ta izkušnja in kakšen občutek vas navdaja, ko ste tudi letos del vileniškega programa?
Izkušnja Vilenice je vsekakor močno vplivala na moj razvoj, tako osebni kot literarni, kajti šele v odmaknjenosti iz lastnega konteksta se ta pokaže v drugačni in objektivnejši podobi, glede na to, da moja knjiga temelji na avtobiografskih zgodbah in nekih drobcih iz mojega življenja, pa je bilo bivanje na rezidenci SEP-a v Zagrebu zame še toliko pomembnejše. Poleg tega sem se seznanil z zagrebškim literarnim dogajanjem in gostoval pri nekaterih izvrstnih avtorjih, kot so Roman Simić Bodrožić, Ivica Prtenjaća in Robert Perišić, ob tem pa se mi je odprla priložnost za nove stike.

Dober občutek je biti znova v Vilenici, Slovenci so poskrbeli, da se počutim kot doma. Najbolj ganljiv trenutek se je zgodil med branjem v sežanskem Kosovelovem domu, ko so mi na odru po zgodbi o maminem jabolčnem pecivu izročili pecivo, narejeno po njenem lastnem receptu, ki ga je zapisala v rokovnik, na katerega se opira moje pisanje.

Zakaj prav ta rokovnik in ta recept? Res je, trenutek, ko so vam izročili pecivo, je bil ganljiv. Dovolite mi komentar k vašemu slogu: zdi se mi precej klasičen, s tem ne menim, da je anahronističen, vsekakor pa je daleč od urbane poetike, ki je še naprej prevladujoča. Kako to?
Moja mati je zgodaj zbolela za amiotrofično lateralno sklerozo - boleznijo, ki je postala zelo znana prek Stephena Hawkinga -, tako da se ne spominjam veliko podrobnosti, povezanih z njeno osebnostjo, denimo glasu, kretenj in malenkosti, iz katerih je sestavljena pojavnost slehernega človeka. Odkritje rokovnika z njeno pisavo, zapisi in nekimi drobnjarijami, kot so računi za televizijske postaje, ki jih ni več, zemljevidi mest, ki so spremenila svoja imena, in podobno, so bili zame enaki odkritju izgubljenega zaklada.

Kar zadeva moj slog, pa bi rekel, da sem, potem ko sem spoznal hrvaško literarno dogajanje, opazil veliko razliko v mindsetu, miselnosti oziroma načinu razmišljanja med avtorji iz BiH-a in tistimi s Hrvaškega, zlasti glede zgledov in načina, kako gledajo na zadeve, to pa je nekaj, kar v resnici bogati obe literarni prizorišči. Menim, da je pisanje oziroma literatura nekakšen komunikacijski kanal, po katerem avtor komunicira s seboj in z zunanjim svetom, ko pošilja sporočila v metaforičnih steklenicah, in prav zato se nagibam k preprostemu slogu, ki naj bi odprl prostor za bralčev input, ne da bi se pri tem kompromitiral s populistično banalnostjo.

Kaj se dogaja na literarnem prizorišču Bosne in Hercegovine? Priznati moram, da prihaja na Hrvaško žal le nekaj malega tamkajšnje produkcije, zvečine v antologijah. Zakaj je tako?
Literarno dogajanje v BiH-u je dokaz dihotomije med njegovo zunanjo in notranjo perspektivo. Če gledamo nanj od znotraj, je videti nekatera nova in zanimiva imena, kot sta denimo Šime Majić in Anita Pajević, odlična pesnika Adnan Žetica in Almin Kaplan še naprej pišeta, vendar se zdi, da je avtorjem iz BiH-a zelo težko prebiti "stekleni zid" med domačim literarnim prizoriščem in tistim na Hrvaškem, kar pa je absurdno, glede na to, da med njima ni nobene jezikovne ovire. Zato se tudi dogaja, da o Kaplanu govorijo avtorji, kot je Miljenko Jergović, vendar veliko drugih avtorjev na Hrvaškem zanj nikoli ni slišalo.

V Mostarju organizirate literarni festival Poligon. Kaj nam lahko poveste o tem? Kateri gostje so letos potrdili svojo udeležbo na njem?
Zamisel za festival Poligon izhaja prav iz poskusa, da bi prebili to kulturološko in literarno bariero med mladimi (po letih ali po duhu) avtorji in umetniki v regiji, zlasti v tem tako imenovanem BHS (bosensko-hrvaško-srbskem) prostoru. Vsi nobelovci in oskarjevci iz nekdanje Jugoslavije prihajajo iz Bosne in Hercegovine, pa vendar je ta dežela skoraj izginila s kulturnega zemljevida regije, z izjemo nekaterih, denimo pisatelja Josipa Mlakića, pesnika Marka Tomaša ali svetovno uveljavljenega sarajevskega filmskega festivala.

Na našem festivalu Poligon pripravljamo program, sestavljen iz branj povabljenih gostov, okroglih miz o kulturnem sodelovanju in odsotnosti distribucije literarne periodike v regiji. Organizirali bomo tudi obisk Stolca in nekropole stečkov na Radimlji, ter muzeja Makova Hiža, ki je posvečen osebnosti in delu velikega pesnika Maka Dizdarja. Svoj prihod so že potrdili Branko Čegec, Dorta Jagić, Zvonko Karanović, Vladimir Arsenić in Faruk Šehić, čakamo še na potrditev Željka Ivankovića. Poligon bo poskusil vrniti Mostar na sedanji literarni zemljevid nekdanje Jugoslavije, kar si, upoštevaje njegovo tradicijo, vsekakor zasluži. Dolgoročno načrtujemo tudi ustanovitev literarne rezidence, ki bi jo imel na skrbi Poligon.

Poleg sodelovanja pri organizaciji Poligona ste tudi sicer dejavni pri literarnih povezavah, nedolgo tega ste v Mostarju gostili pesnika Alena Brleka in mojo malenkost (naj mi bralci ne zamerijo omenjanje svojega imena), kar pomeni, da na moč dejavno spremljate dogajanje v regiji oziroma na Hrvaškem. Ali nameravate tudi v prihodnje promovirati nova literarna imena?
Zagotovo, vsekakor. Prepričan sem, da kot literarni protagonisti malih jezikov v svetovnem okviru lahko napredujemo le prek različnih oblik sodelovanja in medsebojne podpore, tako da se veselim vsakega novega imena, ki se zmore avtentično izražati. Poligon bo ob svojem festivalskem programu še naprej gostil avtorje iz regije in tujine, seveda, kolikor mu bodo dopuščale možnosti, da bi ustvarili kontinuiteto kakovostnega programa. Predstavitev Brleka in vas je dokazala, da so takšni programi potrebni in da pomagajo pri odpravljanju vsiljenih literarnih barier. Mostar je vendarle mesto, ki je znano po svojih mostovih, in ne po pregradah.

Za tisk sta pripravljena dva rokopisa, ki naj bi izšla do konca leta. Za kaj gre?
Tako je. Novembra bo v slovaškem prevodu izšla moja pesniška zbirka Madeži na njenih rokah, ki je bila leta 2012 nagrajena z literarno nagrado mesta Karlovac. In konec novembra bom na pesniškem festivalu v Brčkem predstavil svoj prevod pesniške zbirke Traklpark nemškega pesnika Mirka Bonneja.

Kako se je znašla Slovaška v tej zgodbi?
Lani me je poklicala veleposlanica BiH-a na Češkem in mi sporočila, da neka slovaška založba želi izdati prevod moje zbirke. Novembra bomo prevod predstavili na knjižnem sejmu v Bratislavi, prevajalec pa je Miroslav Damak, kar me še posebno veseli, saj je lani v Beogradu prejel Andrićevo nagrado.

In še neizogibno vprašanje na koncu: čemu se trenutno posvečate?
Dokončal sem četrto pesniško zbirko Malenkosti, trenutno zanjo iščem založnika, pred kratkim pa je bila prevedena v nemščino. Poleg tega končujem prvo zbirko kratkih zgodb Kristalni zvon in pesniško zbirko Kinoteka, ki je nastajala v moji zagrebški literarni rezidenci.

Pravzaprav me zanima še nekaj: ali obstaja možnost, da bi pesniška zbirka izšla prej v Nemčiji? In če obstaja, kako je do tega prišlo?
Pač, obstaja, ker je Alida Bremer del te zgodbe, ona me je napreč povezala z Mascho Dabic, ki je zbirko prevedla. To je mogoče zato, ker je moj rokopis zavrnilo pet hrvaških založnikov, ker se očitno moraš prilegati nekemu kalupu, da bi lahko objavil knjigo na Hrvaškem. Podobno se je zgodilo, ko sem v Beogradu prvič bral kot gost nemške avtorice Nore Wicke. Zdi se kar žalostno, da človeka v takšnem svetovljanskem mestu, v katerem ljudje govorijo in pišejo v domala enakem jeziku, kot je njegov, na branje povabijo tujci namesto tamkajšnjih domačih avtorjev. Seveda skladno z običajnim apologetskim rekom "Pri nas je pač tako".