Topol je v 30-letni pisateljski karieri dokazal, da je mojster jezika, ki z bogato fantazijo oblikuje tako obsežne pripovedne tekste kot krajše forme, je v utemeljitvi nagrade zapisala Alenka Jensterle Doležal. Njegova proza se giblje med dokumentom in fikcijo, v njej veliko vlogo igra zgodovinski spomin.

Obujanje bolečin in krivic socializma
"To je eksistencialna proza z moralnim nabojem: njegove osebe, bolj ali manj izgubljene, potujejo 'po labirintu sveta in večinoma ne najdejo raja srca'," še piše v utemeljitvi. Predsednik žirije za nagrado vilenica Andrej Blatnik je povedal, da je bil Topol že večkrat v ožjem izboru za to nagrado.

V slovenščino so prevedeni trije njegovi romani, vsi v prevodu Nives Vidrih. Pri založbi Sanje je izšel roman Sestra (2007), pri Cankarjevi založbi pa romana Angel (2006) in Hladna dežela (2010).

Značilne evropske teme
Po Blatnikovem mnenju vsi omenjeni romani kažejo Topola v najboljši luči njegovega pisateljevanja, "ki ga zanesljivo odlikuje zelo elokventen, domiselni, barvit jezik, ki meša visoke lege s povsem uličnimi". Ta jezik pa vendarle ni sam sebi namen, ampak prikazuje določen družbeni položaj socialistične represije in postsocialistične depresije.

Topolovo pisanje po Blatnikovih besedah prinaša značilne evropske teme, podane na način, ki je lasten najboljšim pisateljem iz regije. Dodal je še, da Topol hkrati prikazuje določen lik, "ki mu je ne glede na roman lastno, da se nekako bori za svojo identiteto v okolju, ki ni nagnjeno k temu, da bi dovoljevalo zelo specifične identitete in ga nekako vidi kot tvarino za družbene dosežke in mu na ta način ne priznava individualnosti".

Nekdanji skladiščnik in kurjač
Jachym Topol se je rodil 4. avgusta 1962 v Pragi, v nekdanji Češkoslovaški. Je sin pesnika in dramatika Josefa Topola, brat glasbenika Filipa Topola in vnuk pisatelja Karla Schulza. Do leta 1986 je opravljal delo skladiščnika in kurjača, podobno kot starejši disidenti, leta 1986 pa je podpisal Listino 77, ki je v Vzhodni Evropi pomenila mejnik v boju proti komunizmu in socializmu, in bil politično dejaven v skupini Češki otroci.

Leta 1988 so ga za krajši čas zaprli, med drugim zaradi širjenja sovražnega protisocialističnega gradiva. Od leta 1991 deluje kot svobodni pisatelj. V treh desetletjih pisateljevanja se je uveljavil kot prepoznaven češki prozaist in doživel mednarodni uspeh. Njegova dela so dostopna v angleščini, nemščini, poljščini in številnih drugih jezikih.

V izbrani družbi
Letošnjega lavreata Vilenice je izbrala 12-članska žirija, s čimer se je pridružil pomembnim imenom evropske literature, kot so Fulvio Tomizza, Peter Handke, Zbigniew Herbert, Milan Kundera, Josip Osti, Peter Nadas, Ana Blandiana, Ilma Rakusa in Andrzej Stasiuk. Lani se jim je pridružil še madžarski pisatelj Laszlo Krasznahorkai, sicer letošnji prejemnik mednarodne nagrade man booker.