Ena ključnih oseb v tem preteklem dogajanju je bil Lewis Theobald, dramatik iz 18. stoletja, ki je trdil, da je le malenkost preuredil in ponovno izdal Shakespearjevo izgubljeno delo Cardenio pod novim naslovom Double Falsehood. Vendar so te njegove trditve takrat precej hitro označili za neresnične, zdaj pa naj bi izsledki nove raziskave dokazovali, da gre vendarle Shakespearjevo delo, ki je bilo na oder postavljeno leta 1727.

Raziskavo, katere izsledki so objavljeni v publikaciji Psychological Science, sta izvedla Ryan Boyd in James Pennebaker z univerze v Austinu in po poročanju časnika Independent naj bi ju presenetila ugotovitev, da sta dramo identificirala kot Shakespearjevo delo.

Drama, postavljena v Andaluzijo, vsebuje mnogo elementov, ki so značilni za bardova dela: spolne spletke med plemičem in podeželskim dekletom, ženske, preoblečene v moške, prestrežena pisma in tragedijo, oplemeniteno s komedijo.

Kombinirana analiza
S kombiniranjem psihološke teorije in računalniške besedilne analize za obravnavo Shakespearjevih znanih dram so izdelali profil t. i. shakespearskih značilnosti in jezikovnih vzorcev ter tako po njihovem mnenju "močno identificirali" Shakespearja kot avtorja tega dela, katerega avtorstvo je že mnogo let predmet nesoglasij. Tako sta preučila 33 Shakespearjevih dram, ob teh pa še 12 Theobaldovih in devet, ki jih je napisal Shakespearjev sodelavec John Fletcher. Analizirala sta uporabo besed na ravni skladnje in na ravni vsebinskih kategorij, kot so družina, občutki, čutne zaznave ali religija.

Kaj pravi profesor Hammond?
V drugi polovici 20. stoletja so bili vse glasnejši glasovi, da Theobaldove trditve niso bile nikoli zadosti preučene. Pred petimi leti pa je profesor Brean Hammond z univerze v Nottinghamu dokaz(ov)al, da gre za Shakespearjevo dramo, in takrat je tudi prvič po 250 letih ponovno izšla, opremljena s Hammondovimi komentarji.

Na izsledke teksaške raziskave se je odzval z besedami, da imajo "objektivnejši pogled" kot nekateri literarni strokovnjaki, vendar je poudaril, da lahko kdo tudi podvomi o njihovih ugotovitvah zaradi razporejanja besed v vsebinske kategorije, ki so lahko poljubne. "Menim, da se lahko v drami najde Shakespearjev DNK, tako da kar koli, kar podpre ta pogled, je po v moje dobro," je za Independent povedal Hammond.

Dodal pa je še, da morda Boydova in Pennebakerjeva analiza ni upoštevala, da je bila drama v času svoje aktualnosti najmanj dvakrat konkretno spremenjena, ob tem pa se sprašuje, ali lahko njuna analiza zaobjame tolikšno kompleksnost. Hammond je namreč prepričan, da sta besedilo sprva kmalu po izidu angleškega prevoda Don Kihota na začetku 17. stoletja skupaj napisala Shakespeare in Fletcher - naslov Cardenio je ime glavnega protagonista, ki je hkrati manjši lik iz tega Cervantesovega dela -, Theobald naj bi ga pozneje torej še nekoliko preuredil. In po vseh teh letih zapletov Theobaldova odločitev za naslov Dvojno izdajalstvo zdaj izpade še bolj primerna za to dramo ...