In vendar so se sredi devetnajstega stoletja, ko je Shakespeare naposled začel uživati sloves sploh največjega angleškega književnika, pojavili tudi skeptični glasovi, ki so zatrjevali, da ni bil William Shakespeare, igralec iz Stratforda na Avonu, tisti, ki je dejansko napisal dela, ki mu jih pripisuje literarna zgodovina. Odtlej se v tako imenovani shakespearologiji prah ni več polegel in skeptiki so svoj prav zatrjevali s pomočjo tisoč in enega argumenta. Med zanimivejšimi dokazi, ki nam jih ti polemiki ponujajo v premislek, pa je ta, da je v Shakespearovih delih mogoče razbrati številne bolj ali manj prikrite aluzije na sočasne preboje v naravoslovnih znanostih, preboje, o katerih neki gledališčnik v drugi polovici šestnajstega stoletja pač ni mogel vedeti prav veliko.
Kaj pravzaprav drži pri tej teoriji, smo preverjali v pogovoru z doktorjem Howardom Firthom, uglednim škotskim fizikom in navdušenim bralcem Shakespearovih dram, ko je pred časom obiskal Slovenijo.

Doktor Howard Firth, študirali ste matematiko in fiziko, eden vaših učiteljev je bil celo lanski nobelovec, slavni Peter Higgs, in človek bi si mislil, da se boste v svojem delu ukvarjali s preučevanjem skrivnosti subatomskih delcev. A stvari so se zasukale drugače; posvečate se predvsem projektom, ki so namenjeni popularizaciji znanosti. V Edinburgu tako že četrt stoletja vodite festival znanosti, ko pa ste v okviru dvajsetega festivala slovenske znanosti nastopili v Ljubljani, ste predavali o Williamu Shakespearu, o znanstvenih spoznanjih šestnajstega stoletja, ki so našla svojo pot v Shakespearova dela in ne nazadnje o možnosti, da William Shakespeare ni dejanski avtor zbranih del Williama Shakespeara. O vsem tem bova podrobneje govorila še v nadaljevanju, a najprej vas moram vprašati tole: kaj je vas, naravoslovca, pripeljalo k avtorju Hamleta, Romea in Julije, Kralja Leara, Macbetha in Othella? Kaj po vašem mnenju sploh povezuje ti dve področji - svet fizike in svet književnosti?

Raziskovanje in razreševanje problemov - to dvoje je v samem jedru znanosti. Če se ne motim, je pisec znanstvene fantastike, Kim Stanley Robinson, nekoč dejal, da je bil človek nemara ustvarjen zato, da bi razreševal probleme in zagonetke. V tem smislu je znanstvenik pogosto videti podoben detektivu in če dobro pomislimo, lahko celo opazimo, da so pisatelji žanr detektivke ustvarili prav v tistem zgodovinskem obdobju, ki je bilo priča nebrzdanemu razmahu moderne znanosti. Ameriški književnik Edgar Allan Poe, ki bolj ali manj velja za izumitelja detektivke, se je živo zanimal za znanost. Nanj je močno vplivala tudi hči angleškega pesnika lorda Byrona, Ada Lovelace, ki jo danes prištevamo med pionirje računalništva. Lovelaceova je verjela v nekakšno poetično znanost, v kateri bi se znanost in poezija stopili v eno.

Tako, skratka, vidimo, da med znanostjo in umetnostjo, med književnostjo in zgodovino obstajajo vsakovrstne povezave. Ljudje, ki so se v preteklosti globoko zanimali za znanost, so se praviloma udejstvovali še na drugih področjih. Dovolj pogosto se je tudi primerilo, da je spoznanje, doseženo na enem področju, pomembno pripomoglo k razrešitvi nekega problema na drugem področju. Če govorim iz osebne izkušnje - ko sem še hodil v šolo, sta me močno zanimali tako znanost kakor književnost in zgodovina. To zanimanje je šlo tako daleč, da sem se nekajkrat celo vprašal, ali ne bi raje študiral humanistike. No, temu navkljub sem se nazadnje le posvetil znanosti, matematični fiziki, če sem čisto natančen. Toda metoda, ki vodi znanstvenoraziskovalno delo - tu mislim na način, kako si postavljaš vprašanja, kako formuliraš in preverjaš delovne hipoteze -, no, ta metoda je, kot sem opazil pri svojem delu, uporabna na prav vseh poljih človekovega védenja.

Predstavljam si, da se vsakdo, ki ga vsaj malo zanima književnost, prej ali slej sreča z Williamom Shakespearom. Toda vi, doktor Firth, sodite med tiste ne tako maloštevilne bralce Shakespearovih tragedij, komedij in sonetov, ki igralcu iz Stratforda niste pripravljeni priznati, da je avtor del, ki mu jih pripisuje uradna literarna zgodovina. Od kod pravzaprav ta dvom?

Ko bi nekdo, ki še nikoli ni slišal za Williama Shakespeara, vprašal, kdo je pravzaprav bil ta človek, bi po mojem mnenju le stežka verjel svojim ušesom, ko bi mu na podlagi podatkov, ki jih imamo, pripovedovali o Shakespearu. Težko je namreč verjeti, da je človek, kakršen naj bi bil Shakespeare, napisal dela, ki mu jih pripisujemo. Poglejte: ljudje, ki so se posvetili raziskovanju Shakespearovih dram, so ugotovili, da v njih najdemo več kot sto navezav na klasične antične pisce, med katerimi ni manjkalo takih, ki ob koncu 16. stoletja sploh še niso bili prevedeni v angleščino. To seveda pomeni, da bi jih moral Shakespeare brati v izvirniku, v latinščini in grščini. Pa to še ni vse; avtor teh dram se je v svojih besedilih znal spretno navezati tudi na različne italijanske, francoske in španske pisatelje. Videti je tudi, da je Shakespeare zelo dobro poznal razmere na angleškem dvoru, pa na najkompleksnejša pravna vprašanja se je, kot kaže, tudi dobro razumel. Tuji mu nista bili ne zgodovina ne filozofija, no, ameriški raziskovalci pa so pred kratkim odkrili, da je v Shakespearovih delih vse polno prav fascinantnih navezav na astronomijo.

Opravka imamo torej s tako bogato zakladnico znanja, da si le s težavo predstavljamo, kako bi se mogel en sam posameznik, pa naj je bil še tako nadarjen, o vsem tem tako natančno poučiti. Po drugi strani pa nič, kar vemo o življenju igralca Williama Shakespeara, ne govori o tem, da bi se kadar koli šolal. Nikjer ni najti podatkov o tem, da bi bil vpisan na kako univerzo - pa čeprav tako na Oxfordu kakor na Cambridgeu hranijo zelo natančne sezname svojih študentov. Prav tako nimamo nikakršnih podatkov, ki bi potrdili, da je Shakespeare v svojem življenju kdaj imel v lasti kakšno knjigo. Tudi o tem, da bi kakšno vsaj prebral, ne vemo ničesar. Prav tako je zanimivo pomisliti, da Shakespeare, kot kaže, svojih dveh hčera ni nikoli zares naučil brati in pisati. Ena se je sicer še znala podpisati, druga pa je na nekem dokumentu preprosto naredila križec.

Potem pa v oči bodejo še okoliščine, ki so spremljale Shakespearov konec. V tistem času so namreč smrt pesnikov, tudi tistih skromnejših, skoraj vselej pospremili spoštljivi nekrologi, številnim med njimi so njihovi preživeli pesniški kolegi posvetili svoje nove knjige. Najbolj čislani literati pa so sploh bili pokopani v Westminstrski opatiji - ali pa so jim tam postavili vsaj spominsko ploščo. Shakespeare vsega tega ni bil deležen. Skratka, če primerjate to visoko, malodane enciklopedično raven znanja, ki je vgrajeno v Shakespearove igre, z življenjem igralca Shakespeara, po katerem nam, mimogrede rečeno, ni ostalo niti eno samo zasebno pismo - pa čeprav so nam jih njegovi sodobniki iz vrst književnikov zapustili prav lepo število, tedaj ... No, saj si lahko predstavljate, da bi vsakdo, ki premore vsaj malo detektivske žilice, začel postavljati vprašanja ...

A če smem za hip ali dva prevzeti vlogo hudičevega advokata: kaj ne bi bilo mogoče reči, da ima genij - in človek, ki je napisal Shakespearove drame, je to prav gotovo bil - skrajno izostren občutek za duha časa; da v pogovorih z nemara bolj učenimi znanci preprosto zna prepoznati in globoko občutiti tiste ideje, koncepte in vprašanja, ki razgibavajo njegovo dobo? Kaj ne bi bilo torej mogoče reči, da človeku resnično ostrega in prodornega uma ter izjemno odprtega duha ni treba dolgih ur sedeti v knjižnici, da bi bil navsezadnje sposoben povedati nekatere resnično ključne, daljnosežne reči o svetu in človekovem položaju v njem?

Ta ideja, da lahko takšno znanje preprosto napaberkuješ iz okruškov učenih pogovorov in globokoumnih diskusij - veste, vse to se mi zdi malo podobno zbiranju cigaretnih ogorkov, da bi iz njih naredili cigaro. Seveda je res, da lahko posameznik prestreže fragmente takih diskusij, a to še ne pojasni, kako se na primer nauči nekega drugega, tujega jezika. In zdaj boste rekli, da vendar nikjer ne piše, da se je treba tega drugega jezika naučiti, da so prevodi lahko čisto dovolj. To je sicer res, ampak obseg znanja, položenega v Shakespearove drame, se mi zdi preprosto prevelik. Poleg tega pa kaže pomisliti še na to, kako je pisec Shakespearovih iger s tem znanjem ravnal, kako ga je uporabljal. Kaj hočem s tem reči? - Če si lahko pomagam s primerom ali dvema iz Hamleta ... Najprej je tu problematika astronomskega znanja, skritega med vrsticami Hamleta. O tem je precej natančno pisal Dan Falk v nadvse zanimivi knjigi Znanost pri Shakespearju. Tik preden se v prvem dejanju drame na obzidju gradu Elsinor pojavi duh Hamletovega pokojnega očeta, ura odbije ena ponoči. In to je, kot nam pove eden izmed stražarjev na obzidju, tudi čas, ko se na nebu - zahodno od severnice - pokaže nenavadno močno žareča zvezda. To, mimogrede rečeno, še zdaleč ni edina omemba zvezd v Hamletu; kraljevičev prijatelj, Horacij, nekje drugje v tragediji govori o kometu kot o zvezdi, ki napoveduje katastrofo. Tako naj bi bilo, še pripoveduje Horacij, komet mogoče videti na nebu malo preden umorom Julija Cezarja ...

A vrnimo se k naši zvezdi nad Elsinorjem. Ameriški raziskovalec Donald Olson se je namreč vprašal, ali lahko ugotovimo, za katero zvezdo pravzaprav gre. Kaj torej vemo o njej? - Pojavi se ob enih zjutraj, zahodno od severnice, nad danskim kraljevim dvorcem. Poleg tega je Olson dramsko besedilo prebral zelo natančno in sklenil, da se igra najverjetneje godi nekje sredi novembra. Hamlet namreč po eni strani prav med čakanjem na prihod očetovega duha pripomni, kako zelo ga zebe, no, po drugi plati pa vemo, da sta minila komaj dva meseca od smrti starega kralja, Hamletovega očeta, ki je umrl v spanju, ko je neko popoldne zadremal v grajskem sadovnjaku. Če naj se te informacije povežejo v logično, smiselno celoto, je edini sklep, ki ga je mogoče potegniti, ta, da je september tisti čas, ko je na Danskem še dovolj toplo, da bi nekdo mogel zadremati na prostem, a je hkrati tudi že dovolj pozno v letu, da je zima za vogalom in da torej dva meseca pozneje lahko pritiska mraz. Olson je tako vse te podatke - prvo uro po polnoči, novembrski čas, grad Elsinor - vnesel v računalnik in izračunal, katero zvezdo je bilo v tistem času in s tistega mesta mogoče videti na nebu zahodno od severnice. Pokazalo se je, da bi Hamlet in drugi, ki bi v teh pogojih opazovali nočno nebo, zrli v Kasiopejo, dobro znano ozvezdje v obliki črke M.

Ta rezultat pa se ni zdel zelo prepričljiv, ker nobena zvezda v Kasiopeji - in že to se je Olsonu zdelo problematično, saj je v Hamletu govora o eni sami močno žareči zvezdi, ne o celem ozvezdju - ni dovolj svetla. Po svetilni moči zvezde v Kasiopeji pač sodijo v drugo in tretjo kategorijo, medtem ko tiste najsvetlejše zvezde, kakršni sta Severnica in Sirij, uvrščamo v prvo kategorijo. Zato je Olson najprej domneval, da ga je raziskovanje pripeljalo v slepo ulico; da je zvezda, o kateri je govora v prvih prizorih Hamleta, preprosto Shakespearov pesniški umislek. Potem pa je odkril, da se je v drugi polovici leta 1572 za nekaj mesecev resnično pojavila neverjetno svetla zvezda na nebu. In to prav tam, kjer je sicer mogoče videti Kasiopejo. Danes seveda vemo, da je šlo za supernovo. Znanstveniki so ji celo dodelili tipično znanstveno ime - 3C10. No, ko se je leta 1572 pojavila, je ljudi naravnost osupnila. Vse namreč kaže, da je bila videti precej svetlejša tudi od Venere, tako zelo je gorela na nebu. In prav besedo "goreti" uporabljajo osebe v Hamletu, ko govorijo o njej. Ko je tako Olson ugotovil, da si Shakespeare zvezde ni izmislil, je raziskoval dalje in v Hamletu odkril še celo vrsto drugih nepričakovanih navezav na astronomijo. Sčasoma se mu je zazdelo, da je dramatik v tragedijo o danskem kraljeviču vpletel na prvi pogled skrito razsežnost, to je, kompleksno, bistroumno in z bogatim znanjem podkovano premišljevanje o ugankah, ki jih je pred učenjake šestnajstega stoletja postavljala astronomija. Vedeti je namreč treba, da se je prav v tem obdobju pod težo novih astronomskih opažanj in spoznanj staro srednjeveško pojmovanje vesolja začelo krušiti. Zelo pomembno vlogo pri vsem tem pa je odigrala prav supernova iz leta 1572.

Toda kako je sploh mogoče, da je izbruh neke supernove ob koncu šestnajstega stoletja toliko prispeval k razgradnji ptolemajskega modela vesolja, modela, ki je ne nazadnje veljal dolga, dolga stoletja?

Če hočemo danes resnično razumeti, kako so ljudje srednjega veka gledali na svet, je zelo pomembno, da skušamo na stvarstvo pogledati skozi njihove oči. Po srednjeveškem pojmovanju je bila v tem smislu bistvenega pomena globoka, nepremostljiva ločnica med nebom tam zgoraj in zemljo tu spodaj. To pojmovanje je seveda koreninilo v še bolj oddaljeni preteklosti, naslanjalo se je namreč na že tedaj dve tisočletji stare grške predstave, ki jih je pozneje prevzela tudi srednjeveška Cerkev. V skladu s to doktrino je veljalo, da je vse na nebu popolno, medtem ko je na zemlji vse nepopolno. Zato se tudi je, mimogrede rečeno, srednjeveškim astronomom zdelo tako zelo pomembno, da se prav vsa nebesna telesa gibljejo po pravilnih krožnicah, ki so veljale za popoln geometrijski lik. Elipsa, na drugi strani, v očeh srednjeveških učenjakov ni veljala za popolno. No, saj se še nam danes zdi oblika kroga nenavadno preprosta in lepa, srednjeveški ljudje pa so kot docela očitno dejstvo, za katerim so stale največje znanstvene in cerkvene avtoritete, sprejemali teorijo, da se vsa nebesna telesa gibljejo po pravilnih krožnicah.

Vse to jih je sililo, da so od antičnega astronoma Ptolemaja prevzeli koncept ciklov in epiciklov. Le tako so namreč lahko še naprej vztrajali pri svoji teoriji o gibanju nebesnih teles, čeprav je bilo kaj lahko opaziti, da se planeti - v nasprotju z drugimi zvezdami - pač ne gibljejo po popolnih krožnicah. Trik je bil v tem, da so rekli, da se planeti gibljejo po krožnicah, ki imajo svoje središče na drugih krožnicah. Ko so tako s pomočjo Ptolemaja vpeljali idejo dveh krogov, enega na drugem, so srednjeveški učenjaki s pomočjo sila kompleksnih, zapletenih enačb naposled lahko opisali gibanje planetov, ne da bi se jim bilo treba odreči prepričanju o krožnicah in popolnosti nebesne sfere. Ta je s stališča cerkvenih dogem veljala za nespremenljivo in večno. To ni bilo nič nenavadnega, saj so ljudje verjeli, da je nebo v domeni Boga in angelov. Zemlja, na drugi strani, pa je veljala za nepopolno in grešno, v skladu s tem nazorom smo si ljudje lahko obetali kvečjemu približevati se oziroma po svojih najboljših močeh posnemati večne in nespremenljive lastnosti teles, ki jih je bilo mogoče videti na nebu.

K vsemu temu je treba še dodati, da je v srednjeveških predstavah Mesec veljal za nebesno telo, ki je nekje na polovici poti med nepopolno zemljo in popolnimi nebesi. Zdaj me boste najbrž vprašali, kako so vedeli, da je Luna Zemlji bliže kakor zvezde? - Tu so si pomagali s tako imenovano paralakso. Srednjeveški učenjak je namreč dobro vedel, da se ob opazovanju oddaljenih objektov ozadje opazovanega telesa na videz spremeni, če opazovalec zamenja točko, s katere opazuje. Če je opazovani predmet relativno blizu, tedaj se bo njegovo ozadje precej spremenilo. Če pa je tak predmet zelo oddaljen, tedaj bo njegovo ozadje ostalo nespremenjeno, ne glede na to, kako daleč je ena točka, s katere na Zemlji astronom zre v nebo, od druge take točke. Tako so torej vedeli, da je Mesec Zemlji razmeroma blizu, vsekakor bližje od zvezd. Poleg tega so srednjeveški ljudje opazili, da Lunina površina ni povsem gladka in enovita. Danes vemo, da so to posledice trkov asteroidov, no, srednjeveški človek pa je v njih prepoznal znamenje, da Mesec - pa čeprav oddaja svetlobo kakor druga nebesna telesa - vendarle še ni čisto popoln. Tako so torej sklenili, da je Luna na pol poti med Zemljo in nebom.

V to urejeno sliko stvarstva, z nepopolno Zemljo v središču, popolnimi, večnimi in nespremenljivimi nebesnimi sferami, ki krožijo okrog Zemlje, in Mesecem nekje na polovici poti med obema, pa je leta 1572 kot strela z neba treščila supernova, o kateri sva govorila. S pomočjo paralakse so namreč hitro ugotovili, da je ta nova zvezda na nebu od nas precej oddaljena, da še zdaleč ni relativno blizu Zemlji kakor Luna, ampak je globoko v sferi zvezd, kjer bi morali vladati izključno zakoni večnosti, nespremenljivosti, nebeške popolnosti. V očeh tradicionalne učenosti je bilo to nezaslišano, saj je pomenilo, da je sprememba vdrla v svet večnosti in ga skazila. Opazovanje supernove iz leta 1572 se je s stališča starega kozmološkega sistema torej izkazalo za naravnost katastrofalno in danes verjamemo, da je prav ta supernova pomembno pripomogla k dokončni razgradnji srednjeveških predstav o svetu. To pa je seveda vodilo v smer znanstvene revolucije, ki je položila temelje našemu današnjemu svetu.

Če se lahko še malo pomudiva pri supernovi iz leta 1572; ugotovila sva, da je njen izbruh resnično zamajal ptolemajski sistem in z njim tudi cerkveno kozmološko doktrino. Toda Ptolemaja je že prej, leta 1543, v knjigi O revolucijah nebesnih sfer napadel Nikolaj Kopernik. Ko se je trideset let pozneje na nebu pojavila supernova, smo torej že imeli dve nasprotujoči si razlagi vesolja. In zlahka si predstavljam, da je izbruh te supernove dal novega zagona ljudem, kot sta bila Giordano Bruno in Galilejo Galilej, ljudem torej, ki so zagovarjali Kopernikov heliocentrizem. Ampak, kot vemo, zagovarjanje te teorije na prelomu med šestnajstim in sedemnajstim stoletjem ni bilo brez nevarnosti; slej ko prej je namreč potekalo v senci goreče grmade. Zato me zanima, kako hitro so se v takšnih okoliščinah Brunove in Galilejeve ideje sploh širile po tedanji Evropi?

Prav imate; zavzemati se za Kopernikovo teorijo je bilo nadvse nevarno. Sprva je sicer kazalo, da bo srednjeveška Cerkev do Kopernikovega učenja razmeroma strpna. A 16. stoletje je bilo tudi čas reformacije, ki je v Evropi povzročila globoke verske in politične napetosti, proti katerim zgodnja moderna znanost s svojimi idejami in teorijami preprosto ni bila odporna. Poglejte samo Galileja - njega so cerkvene avtoritete preganjale natanko v času velikega spopada med protestanti in katoličani v nemških deželah. To je bila vojna malodane apokaliptičnih razsežnosti. Obseg ubijanja in uničevanja je bil tolikšen, da ga Evropa potem ni videla vse do začetka prve svetovne vojne. Razmere so bile naravnost grozljive, saj je vojna divjala kar tri desetletja, med letoma 1618 in 1648. No, Galileja pa so začeli preganjati sredi tridesetih let 17. stoletja, v času torej, ko preprosto ni bilo mogoče uganiti, katera izmed vojskujočih se strani bo v tej vojni zmagala. Cesarskim silam, se pravi katoliškim silam pod vodstvom Habsburžanov, so se na severu Nemčije po robu postavile čete protestantskega švedskega kralja Gustava Adolfa in vojna sreča je bila naklonjena zdaj enemu zdaj drugemu taboru. In sredi vsega tega je potekal proces zoper Galileja!

Pa Galilej ni bil edini izmed pionirjev moderne znanosti, na katerega življenje je močno vplivala ta, tridesetletna vojna. Nekaj podobnega lahko rečemo tudi o francoskem filozofu Renéju Descartesu in nemškem astronomu in matematiku Johannesu Keplerju. Kdor koli je namreč s svojimi raziskavami postavljal pod vprašaj filozofska in dogmatska stališča Cerkve - in ptolemajski kozmološki sistem je gotovo sodil v to kategorijo -, je kaj lahko obveljal za nevarnega, za nekoga, ki ogroža tako notranjo stabilnost Cerkve kakor avtoriteto tistih posvetnih oblasti, ki so se v sporu med Rimom in protestanti postavile na katoliško stran.

Vse odkar je sredi tridesetih let šestnajstega stoletja kralj Henrik VIII. pretrgal stike s papežem, z rimsko Cerkvijo, je Anglija postala eno izmed žarišč protestantizma. Pa me zanima, ali je to na kakršen koli način olajšalo širjenje novih znanstvenih teorij na Otoku? So bili nemara angleški intelektualci dojemljivejši za ideje, ki so prihajale s kontinenta, preprosto zato, ker so bili odvezani vsakršne lojalnosti Rimu?

Na to ni mogoče odgovoriti enoznačno. Luthru, na primer, ni bilo Kopernikovo učenje, da se Zemlja vrti okoli sonca, prav nič všeč. Protestanti so namreč trdno verjeli, da se je treba vrniti k Svetemu pismu kot najvišjemu viru resnice. Zato je bil Luther naravnost ogorčen, ko je Kopernik razvil svoj heliocentrični sistem, saj je ta v neposrednem nasprotju s starozavezno zgodbo o Jozuetu, ki je Soncu ukazal, naj obmiruje. Še več; poznamo celo primere, ko so zagovornike novih znanstvenih teorij preganjali protestanti oziroma protestantske posvetne oblasti. Po drugi strani pa je treba reči, da so Kopernikovi podporniki včasih naleteli na razumevanje tam, kjer ga ne bi pričakovali. Jezuiti, denimo, so bili na neki način precej dojemljivi za te nove teorije. Descartes, na primer, ki se je šolal pri njih na kolegiju v La Flèchu, poroča o tem, kako so jezuiti nekoč učence oprostili pouka, da bi tako proslavili Galilejevo odkritje Jupitrovih lun, ki jih Evropejci pred izumom teleskopa pač niso poznali.

Vse to nam seveda govori o tem, kako zapletene in pogosto protislovne razmere so pravzaprav vladale v Evropi v času spopadov med katoličani in protestanti. In ko se že pogovarjava o teh stvareh, se velja spomniti tudi nesrečne usode Giordana Bruna. Bruno namreč ni le zagovarjal Kopernikovega sistema, ampak je celo trdil, da je vesolje neskončno. No, to je šele bila nevarna misel, saj je ideja, da kozmos nima nikakršnih meja, še bolj kakor kopernikanski heliocentrizem agresivno spodkopavala stare predstave o vesolju, v katerega središču je Zemlja, okrog katere potem v preglednem redu krožijo nebeške sfere. Brunova stališča so, drugače rečeno, pod človekovimi nogami naenkrat odprla pravcati prepad neznanega. In to je Bruna navsezadnje stalo življenja. Na grmadi so ga sežgali na začetku leta 1600, to pa nenavadno lepo sovpada s časom, v katerem je nastal tudi Shakespearov Hamlet. Literarni zgodovinarji namreč domnevajo, da je ta tragedija nastala nekako med letoma 1599 in 1603. V njej avtor Hamletu v usta položi te besede: "O Bog, v orehovi lupini bi se štel za kralja brezmejnega prostorja." Ta besedna zveza, brezmejno prostorje, je bila, kot je zgovorno pričal Brunov primer, v tistem času sila nevarna. Tudi zato jo je najbrž dramatik uporabil na tako zelo učinkovit, previden, a tudi eleganten način.

Če še malo ostaneva pri Hamletu, doktor Firth ... Govorili ste o tem, kako je v tragediji o danskem princu mogoče razbrati odmeve številnih tedanjih znanstvenih teorij. Mene pa zanima, ali ne bi bilo mogoče pravzaprav trditi, da Hamlet sam na neki način spominja na lik znanstvenika? Hočem reči, ko bi bila tragedija napisana sto let poprej, si je zlahka mogoče predstavljati, da bi Hamlet, ko mu duh pokojnega očeta enkrat naroči, naj maščuje njegovo smrt, te besede vzel za suho zlato in bi se nemudoma lotil obračuna z morilskim stricem Klavdijem. A to se v Shakespearovi drami ne zgodi. Hamleta namreč muči dvom in besede očetovega duha hoče najprej preveriti sam. Zato naroči skupini igralcev, ki po naključju prav takrat obiščejo grad danskih kraljev, naj pred Klavdijem odigrajo dramski prizor, ki močno spominja na okoliščine, v katerih je bil Hamletov oče umorjen. In ko igralci igrajo to sceno, Hamlet zelo pozorno opazuje, kako se Klavdij nanjo odziva. Kaj ne spominja to na neke vrste eksperiment?

Drži; John Masefield, angleški pesnik in pisatelj prve polovice dvajsetega stoletja, je nekoč pripomnil, da ga prebiranje Hamleta vedno znova zbega, saj da ta igra govori natanko o zbeganosti. Ja, Hamlet se resnično že zdi moderen človek - očetov duh mu postreže z nekaj skopimi informacijami, za svojo smrt obdolži svojega brata, Hamletovega strica, a Hamleta še naprej gloda dvom. Zato se odloči, da bo stvari, ki mu jih je povedala prikazen na obzidju, preveril sam. Dvom in preizkus pa sta dve ključni besedi, če sploh hočemo razumeti obdobje na prelomu med 16. in 17. stoletjem. Descartes je svojo metodo utemeljil na dvomu, Galilej se je svojih raziskav loteval tako, da je svoje teorije preverjal s praktičnimi eksperimenti. Skratka, vse to govori o tem, kako zelo moderen človek je Hamlet.

Hamleta skoraj zagotovo lahko označimo ne le za najslavnejšo, ampak tudi za najvplivnejšo izmed Shakespearovih dram. Toda - ali lahko tudi v drugih Shakespearovih igrah najdemo odmeve znanstvenega in filozofskega vrenja, ki je razgibavalo tedanjo Evropo?

V Shakespearovih dramah lahko najdete številne resnične osebnosti, seveda predelane na literaren način. Raziskovalci tako po večini soglašajo, da je lik Prospera, čarovnika iz igre Vihar, dramatik zasnoval po osebi vsestransko fascinantnega doktorja Johna Deeja. Ta je po eni strani sicer veljal za enega najodličnejših angleških intelektualcev šestnajstega stoletja, po drugi strani pa so ga njegovi številni sodobniki šteli za nenavadnega čudaka. Na portretu, ki se nam je ohranil, je Dee s svojo dolgo, belo in koničasto brado, pa s črno kapo na glavi in intenzivnim pogledom, uprtim nekam v daljavo, videti nenavadno podoben čarovniškemu Prosperu.

Pa se podobnosti med obema tu še ne končajo. Dee je bil zelo dober matematik, napisal je odmeven predgovor k Evklidovim Elementom, slavni antični razpravi o geometriji. Močno se je zanimal za probleme morske navigacije. Prijateljeval in strokovno sodeloval je z znamenitim flamskim kartografom Mercatorjem. Privlačila pa ga je tudi alkimija, ki jo je študiral v Pragi, pri ljudeh, ki so hoteli iz železa pridobiti zlato. Skratka, lahko bi rekli, da ni bilo področja človekovega udejstvovanja, na katerem se John Dee ni preizkusil. Ukvarjal se je celo s politiko. Bil je trden zagovornik angleškega imperializma, goreče se je zavzemal za to, da bi Anglija razvila močno mornarico, s katero bi navsezadnje zavladala svetovnim morjem. Prepričan je tudi bil, da bi se pod vlado Elizabete prve Anglija mogla razviti v novo evropsko središče kulture, duha in omike.

Če drži, kar zatrjujejo raziskovalci, da je Prospero povzet po figuri resničnega Johna Deeja, tedaj se seveda lahko utemeljeno vprašamo, kdo je dejansko napisal tako igro Vihar kakor tudi druge drame, ki jih po tradiciji pripisujemo Shakespearu. Avtor namreč, ki se odloči, da bo v svoje pisanje na tak način vključil družbeno vplivne, pa vsaj malo tudi strah vzbujajoče ljudi, kakršen je bil politik in alkimist John Dee, no, tak avtor mora biti precej drzen. Po mojem mnenju si je kaj takega lahko upal samo nekdo, ki je Deeja poznal osebno in se v njegovi družbi počutil domače ...

Vi torej verjamete, da je Shakespearove drame v bistvu napisal nekdo, ki se je gibal v kar najvišjih krogih tedanje angleške družbe in bil temeljito seznanjen z znanstvenimi spoznanji, političnimi intrigami in vsakovrstnimi drugimi informacijami, ki so v tistem času zaposlovale angleško elito. Kdo, konkretno, pa bi po vašem mnenju utegnil biti ta skrivni avtor Shakespearovega opusa?

Ko bi nekdo, ki ne bi vedel ničesar o uradni razlagi, ki avtorstvo Shakespearovih dram pripisuje igralcu Shakespearu, iskal mogočega pisca teh iger in bi se razgledoval po angleški izobraženski eliti druge polovice šestnajstega stoletja, bi mu skoraj zagotovo v oči padel en mož, absolutno briljanten mož. Rojen je bil v zelo vplivno družino vsega štiri leta pred igralcem Shakespearom. Pri komaj dvanajstih se je vpisal na Cambridge, na tamkajšnji kolidž svete Trojice, svoj študij pa je nato nadaljeval na univerzi v Poitiersu. V mladih letih je po dolgem in počez potoval po Evropi in se družil z ljudmi iz najvišjih družbenih slojev. Bil je dobro podkovan v pravu, natančno pa je bil seznanjen tudi z vsemi idejami, ki so razgibavale tedanje evropske intelektualce. Slovel je kot eden največjih filozofov svojega časa. Še razmeroma mlad se je sicer pridružil angleškemu dvoru in se navsezadnje povzpel do zelo visokega položaja lorda kanclerja, nekakšnega ministra za pravosodje v elizabetinski dobi. In ko je leta 1603 velika kraljica umirala, je bil prav on zadolžen za to, da bo prenos oblasti z Elizabete prve na njenega oddaljenega sorodnika in dediča, škotskega kralja Jakoba šestega, potekal brez zapletov.

Mož, ki je vse to storil, je bil Francis Bacon. Pomenljivo se tudi zdi, da Baconu svet gledališča ni bil neznan. Vemo, da je osebno napisal nekaj dramskih besedil, da je poznal številne ljudi na gledališki sceni in da je pri nekaterih uprizoritvah celo prevzel naloge producenta. Predvsem pa se njegov profil zelo lepo sklada s predstavo, ki jo imamo o tem, kako izobražen, pisateljsko vešč in duhovno tenkočuten je moral biti človek, ki je napisal Shakespearove drame. O možnosti, da je prav Bacon dejanski avtor Shakespearovih iger, so številni priznani strokovnjaki do zdaj napisali že prav lepo število prepričljivih in učenih knjig. Obstajajo tudi posebna društva, v katerih se zbirajo vsi tisti, ki ne verjamejo uradnim razlagam glede Shakespeara. Meni pa, ki k tej problematiki pristopam od zunaj, iz sveta fizike, se zdi vsaj malo nenavadno, da se navkljub vsem tem tehtnim kritičnim glasovom, ki opozarjajo na Bacona, predstava o igralcu iz Stratforda še naprej tako dobro drži.

Ampak Francis Bacon se je v svetovno kulturno zgodovino med drugim zapisal s temle citatom: "Če nam je dospeti do gotovosti, ki ne pozna dvoma, in do resnice, ki je ne kazi nobena pomota, tedaj kaže našo vednost utemeljiti na matematiki." To pa se mi ne zdijo ravno besede nekoga, ki bi dovolj visoko cenil književnost in gledališče, da bi bil pripravljen v pisanje dram vložiti toliko časa, truda in ustvarjalne energije, kolikor bi je bilo treba, da je navsezadnje nastalo tisto, čemur pravimo Shakespearov opus ...

Ključno se mi zdi to, da se je družbena vloga gledališča v elizabetinski dobi pomembno razlikovala od vloge, ki pripada sodobnemu gledališču. Danes hodimo v gledališče predvsem zato, da bi se tam razvedrili. Na prelomu šestnajstega in sedemnajstega stoletja pa je gledališče - čeprav seveda ne gre zanikati, da so ljudje tudi takrat po večini obiskovali predstave v iskanju razvedrila - vendarle imelo neki višji namen. Tudi zato so tedanji mogočniki gledališče nadzorovali, kolikor je le bilo v njihovi moči. Ena prvih potez, na primer, ki jih je povlekel kralj Jakob, ko je na prestolu nasledil Elizabeto, je bila ta, da je angleška gledališča podredil svojemu neposrednemu nadzoru. Želel si je namreč, da bi v gledališčih - kolikor je le mogoče - pogosto igrali drame, ki bi prikazovale Britanijo kot trdno, sklenjeno, nedeljivo geografsko celoto. Razlog, ki tiči za tem, je razmeroma preprost. Po Elizabetini smrti je Jakob, ki je predtem že bil škotski kralj, postal tudi vladar Anglije in Walesa. V njegovi osebi torej sta bili ti dve kraljestvi, angleško in škotsko, povezani.

Toda Angleže in Škote je še naprej ločevalo mnogo stvari in zveza med obema kraljestvoma je bila dejansko zelo ohlapna. V podobnem položaju se je, mimogrede rečeno, znašel tudi Jakobov tast, danski kralj Kristjan, ki je prav tako vladal različnim, med seboj le rahlo povezanim območjem. Da bi različna kraljestva, katerih vladar je bil, tesneje povezal med seboj, je Jakob stavil natanko na moč gledališča. V tem smislu so mu bile blizu predvsem zelo spektakularne uprizoritve, igre torej, v katerih je do izraza prišla resnično razkošna in vpadljiva scena, ki je prikazovala britansko krajino v vsej njeni slikovitosti in mogočnosti. Obiskovalci predstav so morali ob pogledu na oder dobiti neizbrisen vtis, da je Britanija nekaj zelo konkretnega in otipljivega. Tako naj bi, kot zatrjujejo poznavalci, Jakob hotel daljnosežno vplivati na predstave, ki so jih o politiki imeli navadni ljudje. Želel je, da bi ga obiskovalci gledaliških predstav ne dojemali več kot vladarja Angležev ali kot vladarja Škotov, ampak kot kralja vsega britanskega otočja. Drugače rečeno, Jakob je upal, da bo gledališče pozornost njegovih podanikov preusmerilo od tistega, kar jih ločuje, k tistemu, kar jih povezuje. V tem konkretnem primeru so to bile skupne geografske danosti.

Vse to je bilo pomembno tudi zato, ker v Angliji na začetku sedemnajstega stoletja ni manjkalo posameznikov, celo zelo vplivnih posameznikov in družin, ki so po tihem še vedno sanjali o tem, da bi na angleški prestol v bližnji prihodnosti namesto škotskega protestanta ponovno sedel katoliški monarh. V tem smislu so proti Jakobovi oblasti vseskozi rovarili tudi številni španski agenti. Potem pa so bili tu še ljudje, ki so trdili, da je bilo sorodstvo, ki je povezovalo Elizabeto prvo z Jakobom, preveč oddaljeno, da bi se Jakob sploh smel imeti za kraljičinega legitimnega dediča. Da Jakobovi strahovi niso bili iz trte izviti, se je pokazalo kaj kmalu po začetku njegovega vladanja, leta 1605, ko so proti njemu skovali tako imenovano smodniško zaroto, v kateri so zarotniki z Guyjem Fawkesom na čelu skušali v zrak vreči poslopje angleškega parlamenta ravno v trenutku, ko je bil v njem Jakob. In prav proti tej prikriti družbenopolitični nestabilnosti je Jakob, kot opozarjajo znanstveniki, ki so preučevali angleško kulturno zgodovino tistega časa, skušal uporabiti moč gledališča. Želel je spremeniti obstoječe javno mnenje glede te nove zveze med Anglijo in Škotsko, da bi tako navsezadnje spremenil javno mnenje o lastni kraljevski oblasti.

Smem torej domnevati, doktor Firth, da je bil Francis Bacon navdušen zagovornik kraljestva Velike Britanije, ki naj bi nadomestilo do takrat med seboj ločeni kraljestvi Anglije in Škotske?

Prav res; številni strokovnjaki so celo prepričani, da je bil prav Bacon tisti, ki je sploh skoval izraz Velika Britanija. Bacon je bil gotovo v tesnih stikih z Jakobom še v času, ko je Jakob sedel le na škotskem prestolu. Z njim je imel številne zaupne in občutljive pogovore, ki so zadevali razmere tako na škotskem kot na angleškem dvoru. Pozneje, ko je že bil angleški kralj, pa je Jakob Bacona povzdignil v viteza. Ta je tako postal sir Francis Bacon. Sicer je bil Bacon nečak lorda Burghleyja, glavnega svetovalca kraljice Elizabete. Tako je imel izjemen vpogled v vsa dogajanja okoli angleškega prestola od srede šestnajstega stoletja pa vse tja do konca vladavine kralja Jakoba.

In ko že govorimo o povezavah med Baconom in Jakobom, kaže omeniti še nadvse zanimivo teorijo, ki govori o tem, da je bil lik Hamleta iz istoimenske Shakespearove tragedije izpisan z mislijo na resnično osebo. Poglejte, Hamlet je najprej priča umoru svojega očeta. Njegova mama se nato prav na hitro - in morda pod pritiskom - poroči z očetovim morilcem, mladi fant, ki je nenadoma ostal brez očeta, pa se mora ves izgubljen znajti, kakor ve in zna. Zdaj pa poglejte zgodbo kralja Jakoba. Njegova mama je bila kraljica Marija I. Škotska, njegov oče pa njen drugi mož, Henry Stuart, lord Darnley. Ta je bil umorjen, ko je imel Jakob vsega sedem mesecev. Govorilo se je, da je bil eden izmed Darnleyjevih morilcev earl Bothwell, s katerim se je kraljica Marija poročila pičle tri mesece po smrti prejšnjega moža. No, ta poroka se je precej verjetno zgodila pod prisilo. Potem je izbruhnila še državljanska vojna, Marija je izgubila nekaj bitk, to pa jo je prisililo zbežati na jug, saj se je nadejala, da ji bo Elizabeta pomagala sesti nazaj na škotski prestol. Toda Angleži so jo namesto tega aretirali. Vrsto let je nato preživela v hišnem priporu, nazadnje pa jo je Elizabeta dala obglaviti. Vse to nam daje slutiti, da je bilo Jakobovo otroštvo zelo, zelo težko. Staršev tako rekoč ni poznal, bil je scela prepuščen samemu sebi, zaupati tudi ni mogel nikomur, saj so ga prav vsi škotski velikaši hoteli napraviti za ubogljivo igračko v svojih lastnih rokah. Da bi v takih razmerah sploh preživel, se je moral mladi Jakob najbrž že zelo zgodaj naučiti, kako prikriti svoja resnična čustva in svoje misli. Najbrž se je moral tudi naučiti, da nikomur ne gre verjeti na besedo, da je o motivih leporečnih ljudi, ki so ga obdajali, treba sistematično dvomiti.

Ko s tega stališča motrimo Jakobova deška leta, se podobnosti med Jakobom in Hamletom zdijo naravnost očitne. Sam sem prepričan, da te vzporednice med obema princema niso plod golega naključja, da je torej dramatik popolnoma zavestno Hamleta oblikoval tako, da se je v njegovi zgodbi zrcalila Jakobova usoda. Pisati tako, pa je bilo na začetku sedemnajstega stoletja - v času, ko je kralj Jakob skrbno pazil, kaj igrajo v angleških gledališčih - gotovo precej tvegano početje in ne znam si predstavljati, da bi se dramatik sploh lotil svojega dela, če ne bi dovolj dobro poznal svojega kralja in vedel, da bo vladar tako pisanje visoko cenil.

Saj to, kar govorite, zveni prav prepričljivo, a vendar nisem prepričan, da bi javnemu pogledu izpostavljen človek, kakršen je bil Francis Bacon, uspel tako temeljito in učinkovito prikriti, da poleg vsega drugega, kar počne, piše tudi dramska dela. In da to počne v velikem obsegu. Zidovi imajo namreč ušesa, ljudje govorijo in preprosto si ne morem predstavljati, da bi taka skrivnost mogla dolgo ostati skrivnost ...

Mislim, da ne manjka dokazov, ki kažejo na to, da so ljudje to Baconovo skrivnost poznali, le da o njej niso ne odkrito govorili v javnosti ne neposredno pisali v pismih. Pomenljivo se mi zdi, da je pesnik Ben Johnson, ki je živel v zgodnjem sedemnajstem stoletju, zdaj govoril zelo omalovažujoče o Shakespearu, spet drugič pa ga je na vse pretege hvalil. V literaturi tistega časa najdemo tudi celo kopico drobnih namigov, ki nam dajejo slutiti, da so se književniki zelo jasno zavedali razlike med igralcem Shakespearom, ki ga po vsem sodeč niso imel prav posebej v čislih, in tistim drugim Shakespearom, resničnim avtorjem tragedij in komedij.

Peter Dawkins, filozof in zgodovinar, se je pred nekaj leti sistematično lotil preučevanja mnenj in stališč, ki so jih o Shakespearu zapisali njegovi sodobniki, in rezultati, do katerih se je dokopal, se mi zdijo prav fascinantni. Tako rekoč vsi, ki so kaj zapisali o Shakespearu, vedno znova nihajo med odločnim zavračanjem in vnetim navdušenjem. Je pa k vsemu, kar sem do zdaj povedal, najbrž treba še dodati, da je Peter Dawkins prepričan, da Francis Bacon vendarle ni edini avtor Shakespearovih iger. Dawkins namreč sumi, da je šlo za več ljudi, ki so te drame ustvarjali kot nekakšen skupinski projekt. Ta ideja se zdi zanimiva, ker bi tako lahko brez posebnih težav pojasnili, kako je mogoče, da so literarni zgodovinarji do zdaj že celo kopico Shakespearovih sodobnikov osumili, da so dejanski avtorji Shakespearovih dram. Če pa so vsi ti osumljenci - ali vsaj njihov dobršen del - pravzaprav pomagali ustvarjati Shakespearova dela, no, to bi se mi zdelo nekako smiselno.

No, pa saj menda lahko rečemo, da na koncu koncev niti ni pomembno, kdo je dejansko napisal Shakespearove drame. Več kakor njihovo avtorstvo najbrž štejejo lepota, moč, globina, prodornost, tehtnost, inovativnost, tudi pretresljivost teh del, kajne?

To je seveda res, a obenem ne gre pozabiti, da so te plasti, te skrite plasti pomena fascinantne, saj nam Shakespearove drame pokažejo v drugačnem, nemara bogatejšem kontekstu. Če namreč to ali ono Shakespearovo igro prebiramo z mislijo na to, da je prav mogoče, da jo je napisal nekdo drug, ne človek, za katerega so nas v šoli učili, da je njen avtor, tedaj nemara bolje začutimo splošnega duha dobe, elizabetinske dobe, v katerem je dotična drama nastala. Ko sem njega dni prebiral Hamleta, se nisem prav dolgo mudil ob besedah, kakršne so tiste o kralju brezmejnega prostorja. Mislil sem si, da gre kvečjemu za lepo prispodobo, za bežen umislek pesnikove razbohotene domišljije. Zdaj pa, ko se mi zdi docela verjetno, da gre tu pravzaprav za aluzijo na Giordana Bruna, ki je plačal strašljivo ceno za to, da je te besede izrekel, no, zdaj tu čutim ostrino in globino, ki ju prej nisem.

Pa še nekaj je; če je resnični avtor Shakespearovih del Francis Bacon, to tudi njega osvetli v popolnoma novi luči. Saj je res, da ga še danes štejemo za enega izmed velikanov filozofije, a to je slej ko prej rokohitrska ocena, ki nas, ko jo enkrat izrečemo, odveže tiste žive, neposredne nuje, da bi njegova dela dejansko vzeli v roke. In tako se zdi, da dandanes nimamo čisto natančne predstave o tem, kako pravzaprav je Bacon vplival na razvoj filozofije in znanosti. Skratka, ko bi se izkazalo, da je Bacon spisal Shakespearova dela, bi to zbudilo zanimanje - moje prav gotovo, upam pa, da tudi zanimanje drugih - in bi se ponovno posvetili njegovim drugim spisom, recimo tistemu o napredovanju učenosti. Ta dela bi nenadoma prebirali s svežimi očmi, dojemljivi bi bili za v njih do zdaj še neodkrita bogastva.
Goran Dekleva, 1. program Radia Slovenija

Tokratni Kulturni fokus je posvečen morda največji teoriji zarote, ki jo pozna svet književnosti. Na tem mestu povejmo le, da se tiče Williama Shakespeara, izbruha supernove 3C10 in visokega uradnika, ki je leta 1603 pazil, da bi v trenutku, ko je na angleškem prestolu dinastijo Tudor nadomestila družina Stuart, ne šlo kaj narobe. Če vas zanima, za kaj pri tej teoriji zarote pravzaprav gre, kliknite na spodnji posnetek.