V začetnem nagovoru se je predsednik Slovenskega društva za primerjalno književnost Alen Širca ob šestnajsti izvedbi kolokvija najprej navezal na tokratno izjemno kompleksno temo, ki prevprašuje odnos med literaturo in družbo, in zbrani publiki in govorcem zaželel uspešno izvedbo simpozija vse do njegovih izvorno platonskih korenin. Temu je sledila predstavitev revije Primerjalna književnost, ob kateri se je Brane Senegačnik dotaknil tudi lanske izvedbe kolokvija, ki je potekal ob tematiki evropskega humanizma in njegovih izzivih v sodobnem času ter katerega prispevki so objavljeni v zadnji številki omenjene publikacije. Besedo je nato prevzel Marcello Potocco, predsednik organizacijskega odbora, ki je v uvodu h kolokviju povedal, da je njegov namen obravnava razmerja med literaturo oziroma, širše gledano, umetnostjo ter njunim kontekstom v družbi. Glavno izpostavljeno vprašanje je pri tem bilo, kako književnost sodeluje v opomenjanju družbenega področja, hkrati pa kako slednje uporablja, ponekod tudi zlorablja literaturo ter njene prakse pri ustvarjanju pomenov ali specifičnih ideoloških narativ, ki jih nato poustvarja v družbenem kontekstu. Cilj letošnjih prispevkov sicer ni bil v izogibanju teoretičnemu ozadju, a kot je dejal Potocco, so se z izborom osredinili predvsem na bolj konkretne primere literarnega in družbenega opomenjanja, pri čemer so posebno pozornost namenili obdobju po drugi svetovni vojni. V tem so poskušali predstaviti in primerjati delovanje diskurzivnih praks na obeh straneh nekdanje blokovske delitve med Zahod in Vzhod, njunima različnima ideologijama ter kulturnima modeloma. To je bilo dobro vidno tudi v predstavitvenih sklopih prispevkov, saj se je velika večina v svojih izhodiščih navezala na že prej omenjeno politično, kulturno ter geografsko mejo med Zahod in Vzhod, preostanek pa je potekal v raziskavanju teorije, pri čemer ne gre pozabiti nekaj osamelcev, ki niso pripadali ne prvi ne drugi skupini.

Z Zahoda na Vzhod
Pričetek predstavitev dognanj na letošnjo temo je prvi dan pripadel izrednemu profesorju Univerze na Primorskem Jonatanu Vinklerju ter njegovemu prispevku »Svoji k svojim« ali »V štacuno nemškutarjevo ne hodi«, ki se je osredotočal na mednacionalni boj med Slovenci ter Nemci kot posledice posameznih nacionalnih identitet ter identifikacij na Kranjskem v poznem 19. stoletju. Pri tem je v središče svoje razprave postavil diskurzivne prakse in narative nacionalizma v družbenem podsistemu, ekonomiji, ob različnih fazah gradnje identitete iz kulturne v politično in nato ekonomsko pa dokazoval, da je prav z zadnjo fazo identitetno vprašanje slovenskega jezika osmišljalo vse prej omenjene družbene podsisteme. Janez Strehovec, direktor Inštituta za nove medije in elektronsko literaturo, je na drugi strani iz zgodovine bolj izrazito prešel v današnji čas ter v prispevku Slovenski literarni nacionalizem kot ideološki aparat slednjega povezal z Althusserjevim konceptom, ki po njegovo v primeru slovenske države nima nič opraviti z literarnostjo, poetiko, estetiko ter ustvarjalnostjo, ampak ga zanima predvsem ideologija, saj literaturo dekonstruira za svoje politične-propagandne namene. Avtor je ob navezavi na primere iz slovenske polpretekle zgodovine in sodobnosti dokazoval, da ima literarnost še v današnjem času izjemen družbeni položaj, a je tudi hkrati generator ideologije same, vendar je v svojem prispevku ob tem žal večkrat zapadel v pretirano posploševanje ter v svoji uporabi ne vedno pravilno opredelil pojem nacionalizma.

Od slovenskega prostora so se v nadaljevanju odmaknili Valter Milovan, docent na Vseučilišču Juraja Dobrile v Puli, Roland Orcsik, pesnik, esejist, kritik ter prevajalec in Maka Elbakidze s tbilisijske Državne univerze Ivaneja Javahišvilija. Medtem ko je prvi svoj prispevek osredotočil predvsem na Piera Paola Pasolinija ter njegove pogoste škandalozne govore o nosilcih oblasti v Italiji, o vlogi fašizma ter Cerkve v italijanski družbi, o svetu drog in kriminala, je Roland Orcsik predstavil nekdanjo madžarsko literarno, umetniško in politično revijo Új Symopsion, ki še danes velja za najbolj progresivno (neo)avantgardističino glasilo, ob tem pa ob možnosti in oblikah umetniške avtonomije, problema večkulturnosti in provincialnosti nekdanjega jugoslovanskega območja tudi težave s katerimi se sooča manjšinska književnost.

Maka Elbakidze je na drugi strani nakazala smer prihodnjih prispevkov, ki so se še bolj odločilno premaknili na Vzhod nekdanje komunistične Evrope ter v svojem govoru predstavila gruzijsko književnost od prevzema komunistične oblasti v letu 1921, pri tem pa v svoje ospredje postavila znanstveno delovanje Victorja Nozadzeja ter njegovo prizadevanje pri umešanju gruzijske književnosti v kontekst svetovne civilizacije. Do tega je pristopala predvsem prek delovanja nekdanjega sovjetskega ideološkega mehanizma, ki je ustvarjanje omenjenega avtorja prepovedal in ga za dalj časa odstranil iz zavesti literarnega kanona kot tudi gruzijskih bralcev. Z državnim aparatom ter zapovedano književnostjo tedanjega časa so se nadalje ukvarjali asistent za romunsko literaturo in literarno teorijo Ștefan Baghiu iz Univerze Lucijana Blaga v Sibiu, profesor književnosti Andrei Terian ter Irma Ratiani, gruzijska literarna zgodovinarka, urednica, prevajalka ter predstojnica Inštituta Rustaveli za gruzijsko literaturo. Prvi je v ospredje postavil razlikovanje med socialističnim realizmom in zahodnim leposlovjem, pri čemer je uporabil mejo med množično ter visoko literaturo in slednje pokazal tudi prek stopnje literarnosti oziroma estetskega napora v nasprotju z družbenim namenom. V svojem prispevku je preučil zvrsti in podvrsti social-realističnega leposlovja ter ponudil vpogled v njegov družbeni namen in samo literaturo. Pri tem se je osredotočil predvsem na izide prevodov v Romuniji in Vzhodni Evropi ter ob primerkih popularnega leposlovja ugotovljal, da zev med Zahodom in Vzhodom na omenjenih primerih vseeno ni bila tako izrazita.

Na področju romunske književnosti je ostal tudi govornik Andrei Terian, ki je svojo raziskavo naslonil na rekodiranje modernizma v romunski literarni kulturi v obdobju "liberalnega" komunizma ter to dobrodošlo dopolnil s primerjavo razvoja poznega modernizma v zahodnih književnostih, ki se od prvega loči predvsem po svojem cilju oporekanja oblasti in izzivanju politične disrupcije. V območju vpliva nekdanje Sovjetske zveze je svoj prispevek prav tako izgradila Irma Ratiani ter ga naslonila na čas po koncu druge svetovne vojne, ko v celotni Sovjetski zvezi nastopi čas odjuge ter slednjega navezala na tedanje gruzijsko literarno življenje. Pri tem je v omenjenem obdobju na eni strani opisala očitno nostalgijo po Stalinu, na drugi pa krepitev specifičnega modela neorealizma in vzpon pisanja ženskih avtoric. Gruzijsko književnost je nadalje raziskoval tudi predstojnik oddelka za literaturo in primerjalno književnost Državne univerze v Tiblisiju Gaga Lomidza, ki se je v svojem predavanju posvetil razkrivanju razmerja moči v gruzijski po-sovjetski literaturi, pri čemer je med seboj soočil diatetični pristop, metodo novega historizma, kulturnega materializma ter kulturnih študij in na primerih analize gruzijskih avtorjev oziroma njihovih del prikazal znake družbenih in političnih sistemov. Kot zadnji govornik prvega dne, Marcello Potocco, pa je pri tem iz območja Vzhoda v svojem predavanju ZDA kot »drugi« v kanadskem nacionalizmu odšel daleč na Zahod in na primeru dveh nacionalnih ideologij predstavil mehanizme sprejemanja in zavračanja vplivov dominantnejše književnosti in kulture nasproti manj dominantni ter njune (ob)literarne napetosti med drugim razložil tudi na primeru poezije Archibalda Lampmana.

Slovenska dramatika, novi teoretični pristopi in severnoameriška staroselska književnost danes
Sklop drugega dneva kolokvija je prinesel nekoliko porušeno dramaturgijo prispevkov ter se na samem začetku glede na dan poprej prestavil nazaj v slovensko kulturno področje. Dramaturg in gledališki teoretik Tomaž Toporišič je svoj prispevek začel bolj teoretično ter se v njem ukvarjal z vprašanjem ali lahko umetnost v času globalnih negotovosti poseže v diskurzivni pretok (dez)informacij, pri čemer je uporabil dva primera, in sicer romanov Winfreda Georgea Sebalda ter del Oliverja Frljića. Prek njih je poskušal izrisati teren sodobne subjektivnosti, hkrati pa ob prikazu, kako umetnost poganja, modulira ter sodeluje pri diskurzivnem pretoku dezinformacij, prevpraševal, na kakšen način in če se sodobna umetnost ukvarja z realnim. V sklopu gledališča sta ostajala tudi prispevka preučevalca sodobne svetovne in slovenske dramatike, predavatelja Filozofske fakultete Gašperja Trohe in Maje Murnik, nekdanje asistentke na Fakulteti za humanistične študije ter urednice revije Maska, pri čemer je prvi v slovenski dramatiki v času socializma ter danes dobro prikazal njuna kontrasta ter družbeno podstat primerjal ob dramskih tekstih Dušana Jovanovića ter Simone Semenič. Slednji se je posvetila tudi Murnik, ki je v prispevku izhajala iz zavedanja, da v zadnjih desetletjih med dramatiko in gledališčem ni več smiselno strogo ločevati, ob performativnih razsežnostih tekstov pa osvetlila družbeno angažiranost in političnost njunega dometa. Zadnji sklop predavanj Špele Virant, izredne profesorice za književnost v nemškem jeziku Filozofske fakultete v Ljubljani, ter Ane Beguš, ki svojo predavateljsko in raziskovalno delo posebno posveča poudarku analize razmerja med besedilom, diskurzom in tehnologijo, je pri tem kot že rečeno dodobra porušilo dramaturško zasnovo samih predstavitev. Prva se je namreč v svojem prispevku ukvarjala s koncepcijo družbenih funkcij literature v sodobnih besedilih severnoameriških staroselcev, se osredotočila na njihovo razpetost med anahronizmom ter globalizirano družbo in izpostavila podrejen položaj, v katerega so omenjeni postavljeni, temu pa je sledil potop nazaj v teorijo. Ana Beguš je namreč v zaključku kolokvija lotila tematike Tehnološka mediacija žanrov in literatura, med seboj povezovala pojme žanra, tehnologije in remediacije. Ob orisu današnjega tehnološkega ekosistema in žanrskih razmerij je v njem ponudila analizo vaporwava kot primera novega žanra, pri čemer pa dobrodošlo izpostavila pogosto spregledan tehnološki vpliv na literaturo. Zaključku predstavitev je nato kot pričakovano ter kot se spodobi za vsak simpozij sledilo območje debat, ki pa so sicer večji čas ostajale zgolj znotraj akademskega področja.

Zaprašenost akademskega sveta in nezainteresiranost ljudi
Letošnja izvedba kolokvija je tako v Ljubljano in na Festival Vilenica prinesla veliko število zanimivih govorcev, hkrati pa med publiko (ta je resnici na ljubo bila večinsko sestavljena iz letošnjih organizatorjev, govorcev, fotografinje festivala in pišočega kritika) ni bila deležna večjega zanimanja. Četudi je sama organizacija na trenutke izkazovala šepavost, denimo v dramaturški zasnovi predavateljskih blokov (pri čemer gre v bran organizatorjem povedati, da je v zadnjem trenutku prišlo do nekaterih sprememb programa in na govorniškem odru niso nastopili vsi letošnji udeleženci) ter v nekaterih manj uspelih prispevkih, pri katerih so se pogosto vzpostavljali pomisleki izbora ter ali kvantiteta resnično pomeni tudi kvaliteto, bi si večji del kolokvija vsekakor zaslužil večjo pozornost javnosti. Seveda je ob takšnih dogodkih iluzorno pričakovati množice ljudi, a se hkrati zaradi nekaterih izvrstnih prispevkov gre vprašati, zakaj glavni organizator ni poskrbel za večjo promocijo ali dostopnost laični javnosti, se morebiti vprašal, kako slednjo tudi bolje nagovoriti, pri čemer je prejeto znanje tako zopet ostalo zamejeno v lastnih krogih akademskega sveta.