"Ni res, da so moje knjige težko razumljive," je Eco nekoč odgovoril na pripombo, da so njegova dela silno kompleksna in enigmatična. "Prav nasprotno, mislim, da stvari prav banaliziram. Zapišem nekaj težavnega, vendar dam bralcu ključ, s katerim lahko odklene skrivnosti."

Svetovno literarno slavo – že prej je bil ugleden znanstvenik, eden izmed vodilnih teoretikov na področju semiotike in komunikacijske teorije – je Umberto Eco nenadejano dosegel leta 1980, ko je pri svojih oseminštiridesetih letih izdal svoj romaneskni prvenec Ime rože (Il nome della rosa, 1980). Nenadni mednarodni uspešnici so sledili še Foucaultovo nihalo (Il pendolo di Foucault, 1988), Otok prejšnjega dne (L'isola del giorno prima, 1994), Baudolino (Baudolino, 2000), Skrivnostni plamen kraljice Loane (La misteriosa fiamma della regina Loana, 2004) in predlani še Praško pokopališče (Il cimitero di Praga), v katerem se loteva antisemitizma in usodnih teorij zarote. Vsi razen najnovejšega obstajajo tudi v slovenskem prevodu.

O čem trenutno piše, Eco sicer vedno ohranja v tajnosti. Za tovrstne izjave tako tudi v času okrog svojega rojstnega dneva ni bil na razpolago.

Zgodovinska kriminalka z elementi semiotike in literarne teorije (ki se je ne da odložiti)
V Imenu rože, napeti zgodbi o umoru v srednjeveškem samostanu v 14. stoletju, je Eco ustvaril prepričljiv dokument o relativnosti resnice in različnih perspektivah spoznavnega procesa. Roman, ki je preveden tudi v slovenščino, je bil prodan v več milijonih izvodov, po njem pa je leta 1986 Jean-Jaques Annaud posnel tudi film, v katerem je bil frančiškan Viljem iz Baskervilla nihče drug kot Sean Connery.

Obisk v Ljubljani
Leta 2007, ko je ob podelitvi častnega doktorata in izidu Zgodovine grdega – o knjigi več v nadaljevanju – obiskal Ljubljano, je imel Eco, mimogrede, na tiskovni konferenci za novinarje samo dve prošnji: naj ga za božjo voljo nihče ne sprašuje o filmu Ime rože ali pa o tem, kaj si misli o Berlusconijevi politiki (pa mu je pozneje vseeno "ušlo", da se mu zdi Sean Connery sicer izvrsten igralec, da pa nista na povsem enaki "valovni dolžini" – ko sta se na snemanju poznejše filmske uspešnice leta 1986 spoznala, je Škot hotel govoriti izključno o nogometu, "o čemer pa jaz nimam pojma".

Čeprav je zaslovel z romani, pa Italijan sebe vidi predvsem kot znanstvenika, v literaturi se šteje med "amaterje" – obenem pa prostodušno priznava, da sebe "ne prišteva k slabim pisateljem, ki zatrjujejo, da pišejo le zase".

Kot filozof se je Eco sprva ukvarjal z estetiko, pozneje pa s komunikacijo in z znakovno strukturo umetniškega dela. Med njegovimi deli o aktualnih filozofsko-teoloških vprašanjih velja omeniti Opera aperta (Odprto delo, 1962), La struttura assente ... (Definicija umetnosti, 1968), A Theory of Semiotics (Teorija semiotike, 1976) in I limiti della interpretazione (Meje interpretacije, 1990).

"Nič ni lepšega kot seznam"
V slovenščino imamo med drugim prevedeno delo Vrtinec seznamov, v kateri se Eco posveča tistim območjem v umetnosti, ki jih zaznamuje naštevanje, seštevanje, dodajanje, zbiranje in kopičenje elementov. Knjiga je izšla pri založbi Modrijan. Pod okriljem iste založbe sta izšla tudi prevoda "sestrskih monografij" Zgodovina lepote in Zgodovina grdega, pregleda prikazov lepega oz. grdega v zahodni civilizaciji.
Ecova obravnava upodobitev grdega sega od Miltonovega Satana do Goethejevega Mefista, od čarovništva in srednjeveške umetnosti mučenja do puščavništva, spokorništva in mučeništva, od izrodkov in iznakaženih teles do mitoloških pošasti in cirkuških spačkov, njen 'protipol' pa izhaja iz načela, da Lepota nikoli ni bila nekaj absolutnega in nespremenljivega, temveč si je v skladu z zgodovinskim obdobjem in deželo nadevala različne obraze.

Pri založbi Učila International je medtem izšla knjiga O literaturi. V njej je zbranih devet razprav o problemih, povezanih z literaturo, njenim ustvarjanjem in učinkovanjem. Pri tem se Eco osredotoča na tiste velikane svetovne književnosti, ki so ga najbolj zaznamovali: Dante, Nerval in Borges.

Umberto Eco se je leta 1932 rodil v mestu Alessandria v italijanski deželi Piemont. Leta 1954 je končal študij filozofije in se začel ukvarjati z novinarstvom. Po doktoratu iz srednjeveške filozofije in literature je bil Eco nekaj časa zaposlen na RAI-u, v kulturnem uredništvu televizije, pozneje je med drugim predaval estetiko na fakultetah v Torinu in Milanu ter semiotiko na univerzi v Bologni.