V zbirki Beletrina je pravkar izšel prvi od dveh delov avtobiografskih zapisov in refleksij Janka Kosa. Umetniki in meščani so v primerjavi s knjigo, ki še sledi, veliko bolj osebno delo, saj popisujejo leta do Kosovega konca gimnazije oz. začetka študentskih let.

Avtor, ki je bil med odraščanjem v tesnem stiku z umetniškim krogom svojega očeta in po drugi strani del materinega meščanskega miljeja, na poti do svojih študijskih let opisuje svet sodobnikov, med katerimi v manj znani luči spoznamo filozofa Franceta Vebra, mladega Tarasa Kermaunerja, Daneta Zajca, ki je bil Kosov bratranec, in mnogo drugih. "Ko sem razmišljal o tem, kako naj se dela lotim, sem ugotovil, da je moje življenje kompleksne, dvojne narave - z ene strani zasebno, z druge javno. Obojega ni mogoče združevati v isti knjigi. Umetniki in meščani so knjiga o življenju dečka in mladostnika, torej zasebnika. Tudi o javnih ljudeh, ki v njej nastopijo, govorim po zasebni plati." Prek gimnazijskih let v nemirnem času druge svetovne vojne nas zgodba vodi v obdobje Kosovega študija in poklicne poti, ki ga bo podrobneje opisal prihajajoči drugi del spominov Ideologi in oporečniki; najverjetneje bo izšel v sodelovanju s Filozofsko fakulteto.

Za knjigo "krivo" zgolj vztrajno prigovarjanje
Kos je odločitev za pisanje "odlagal kar nekaj let", priznava danes. Pravzaprav je tehtnico zanj prevesilo šele prigovarjanje nekdanjega študenta, danes urednika Mitje Čandra, ki je prebral profesorjev zapis ob smrti Dušana Pirjevca; zdel se mu je literarno močen in razmišljati je začel o pričevanjski moči profesorjevih spominov. "Pregovarjati me je začel, naj kaj napišem, češ da je Taras Kermauner prav tako naredil nekaj podobnega. Najprej sem se strinjal, a si nato premislil in nekaj let misel na projekt odlagal. Ker pa je Čander vsako leto ponovil isto zahtevo, sem ugotovil, da bo knjigo treba napisati. Samo zato. Odkrito povedano, nikoli nisem pomislil na to, da bi napisal kake spomine."

Kako zapisati nikoli dokumentirano življenje?
Tudi pričujoča knjiga niso ravno spomini v klasičnem pomenu besede. "Podnaslov knjige je spominjanja, ne spomini. Spomini so nekaj stvarnega, dokončnega, spominjanje pa je akt negotovega spomina, ki skuša na plan priklicati zakrite reči, a vendarle ne s popolno zgodovinsko točnostjo. V primerjavi z mnogo drugimi, ki so pisali o sebi ali celo objavljali svoje dnevnike, si sam nikoli nisem delal niti zapiskov o tem, kje sem bil in kaj se je dogajalo. Vsi moji spomini so tako res sad spominske domišljije. Nekatere zgodovinske osebe, imena in letnice sem moral rekonstruirati in pri tem nisem bil popolnoma prepričan, a v glavnem stvari stojijo, tudi če je kak detajl mimo. Moja knjiga je bolj kot kar koli drugega duhovna avtobiografija ... Čeprav seveda ne taka kot tista, ki jo je napisal sv. Avguštin (smeh)."

Vsak od nas se mora kdaj v življenju vprašati, kdo je, od kod prihaja in kam gre, slavne Gauguinove besede parafrazira Kos. "Zame je ta knjiga odgovor na ta bistvena vprašanja." Zanj je odgovor na vprašanje rodu dvoplasten: materin rod je bil izrazito kmečki in katoliški, očetov rod iz Moravškega, v katerega je spadal tudi Dane Zajc, pa veliko bolj svobodomiseln in liberalen. "To dvoje se je v naši družini spajalo. Ni bilo ravno v nasprotju, je pa dvojnost gotovo vplivala name in na moja brata."

Očetov lik je bil v njegovem otroštvu zelo izrazit, čeprav se je večinoma posvečal svojemu delu in ni bil zapleten v vsakodnevne pripetljaje svojih sinov. Ob tem je treba povedati, da je bil avtorjev oče znani slovenski kipar Tine Kos. "Mislim, da v knjigi pravilno podajam analizo obdobij njegovega ustvarjanja, od začetnih časov do časa, ko je zaslovel kot kipar kmečko-delavskega sveta in do poznejših let, ko je delal po naročilih, tako za državo kot za Cerkev. Njegov razvoj v slovenski umetnostni zgodovini nikjer ni natančneje podan, zato se mi je to zdela moja naloga."

Vedno vedel, da bo pisal o literaturi, ne literature
"Strast, ki sem jo v sebi odkril že v šestem ali sedmem razredu klasične gimnazije, je bila strast do pisanja - a ne strast do pisanja literature, pač pa strast do pisanja o literaturi, kot kritik, esejist, zgodovinar in teoretik," v Umetnikih in meščanih piše Kos. "Ko razmišljam, kaj me je nagnilo k takšnemu delu in poklicu, si ne morem kaj, da ne bi razloga iskal v neki značajski, podedovani ali pa pridobljeni lastnosti, ki se ji pravi sramežljivost. Pri nas doma smo se sramovali, svoje dobre ali slabe plati postavljati na ogled. (...) Pesnik in pisatelj lahko pišeta o marsičem, vedno pa se zraven pritakne kakšna človeška poteza, dobra ali slaba, ki jo nosita v sebi, in v literarnem delu se pokaže pri belem dnevu. Tudi to je posebna oblika nečimrnosti."

Težka, a edina mogoča odločitev
Obenem pa je Kosova odločitev za književnost dozorevala ravno v prvih povojnih letih, "trdih", ideoloških časih, ko se je bilo z njo težko ukvarjati na sproščen, svoboden način. "Odločitev za pisanje o literaturi je bila v tistih časih težka," se danes spominja Kos, "a je bila zame tudi edina možna. Na to pot sem se podal z upanjem, da se bo pojavilo kaj boljšega, in po letu 1950 se z revijo Beseda ter kasneje z Revijo 57 in Perspektivami tudi je."

Sledi premik v javno sfero
Z današnje perspektive je jasno, da je Kos eden od članov izredno močne literarno-filozofske, t. i. "kritične generacije", v kateri so poleg Kosa, Tarasa Kermaunerja in Daneta Zajca delovali še Primož Kozak, prav tako Kosov tesen prijatelj, in mnogo drugih. (Kos obljublja, da se v drugi knjigi dotika tudi svojih srečanj z nekaterimi drugimi ključnimi akterji takratnega javnega življenja, o katerih ni še nikjer spregovoril - na primer z Edvardom Kocbekom, Josipom Vidmarjem in Borisom Ziherlom). "V prvi knjigi so stvari razmeroma nedolžne, živopisne in prijazne."