Gre za nagrado za najboljše literarno delo slovenskega avtorja v preteklem letu, posebne utemeljitve pa ob tem ne podajo, saj nagrajenca izberejo z glasovanjem. Dobitnika so razglasili v okviru Slovenskih dnevov knjige, pred razglasitvijo nagrajenca pa je v Atriju Pošte Slovenije potekal pogovor z vsemi tremi nominiranci.

Za nagrado sta bila nominirana še Kristina Hočevar z zbirko pesmi Naval, ki je izšla pri Škucu, in Miklavž Komelj s pesniško zbirko Liebestod, ki jo je izdala založba Goga.

Edina nagrada literarnih kritikov
Kritiško sito pa je tudi edina literarna nagrada, ki jo za najboljše literarno delo slovenskega avtorja v preteklem letu podeljujejo literarni kritiki. Pri izbiri nagrajenca sodeluje kritiški forum, kar pomeni, da imajo možnost "pretresanja sita" vsi člani društva, ki ocenjujejo vse knjige, ne glede na zvrstne, žanrske in druge opredelitve. Glasovanje poteka v dveh krogih, zmaga pa knjižno delo, ki prejme največ glasov kritiške žirije.

Letos so nagrado kritiško sito podelili sedmič, lani jo je prejela Mojca Kumerdej za roman Kronosova žetev. O nagrajencu je tokrat odločal kritiški forum v sestavi Tina Bilban, Matej Bogataj, Goran Dekleva, Leonora Flis, Ignacija J. Fridl, Ana Geršak, Jelka Kernev Štrajn, Aljaž Koprivnikar, Aljaž Krivec, Barbara Leban, Tadej Meserko, Tanja Petrič, Mojca Pišek, Goran Potočnik Černe in Jernej Županič.

88 Jesihovih pesmi za 88 Titovih let?
Zbirka Maršal, ki vsebuje 88 pesmi v jambskem enajstercu, je bila lani nominirana že za Jenkovo nagrado. Vse pesmi v zbirki so osredotočene na eno osebo - maršala. In kot so zapisali pri založbi Beletrina, pri kateri je knjiga izšla, ta "v svoji mnogoterosti prejkone zavzema mesto človeškega slehernika v vsakdanjih, smešnih, absurdnih, bizarnih, liričnih, najrazličnejših položajih".

Kot je povedal nagrajenec, se je sprva namenil narediti zabavno objavo za Literaturo ali Sodobnost, potem pa je videl, da se je siže matere in maršala ter njegove navzočnosti pri njunem razmerju nekoliko intenziviral in je sklenil, da bo še naprej ostal priča. Z namigovanjem na pokojnega jugoslovanskega maršala Tita, čeprav je njegov maršal Ljubljančan, se je odločil, naj bo pesmi 88, pri teh letih je namreč umrl Tito. Nato pa je še odkrito priznal: "Na koncu jih je bilo že malo težko narediti. Malo sem se tudi že naveličal tega sižeja." Tukaj so verzi ene izmed 88 pesmi:

Če je maršala zgrudila bolezen,
viroza kdaj pozimi ali gripa –
še vidim mamo, ki ob vzglavju hlipa,
kolne in moli in beblja brez veze:

"Ti pikec moj, vijoličica bela,
dobitnik ran, nosilec brazgotin,
nikar ne umri, dokler bom jaz živela,
in ne potem, dokler bo živ moj sin /…/

in nikar, bodi tukaj
s pravnuki mojega pravnuka,
ti in defektni tvoj režim …"
In takšno, vse brez repa in glave:

križal se je in rotil
in ji obljubljal, da bo zmeraj živ,
"daj, nehaj, precej ozdravim –
zapisnikar, vbeleži me med zdrave!"

Pa se je še bolj drla in jokala,
tako da je bolnik res vstal
in odmarširal iz špitala.

"Nič več ne vem kot bralci."
Po podelitvi nagrade pa je o identiteti maršala povedal še: "Nič več ne vem, kot bralci. Kar je napisano, drži, kar si pa zraven mislim, si mislim tako, kot si lahko še kakšen drug bralec." Zgodba po njegovih besedah nima realne podlage, se mu pa zdi, kot "žrtvi tiste osnovne šole", ko je tudi sam občudoval maršala, to pozno uresničenje sanj, da bi zahajal k njemu domov. To se mu zdi dražljivo. "Je taka všečna misel, ki mi je dala tudi nekoliko ognja za pisanje," je še dodal.

Kritika in književnost z roko v roki
"Če pesmi niso potrebne posamezniku, pa so nujno potrebne človeštvu," je prepričan Milan Jesih, po njegovih besedah se to izkazuje že več stoletij. Prepričan je tudi, da kritika in književnost že stoletja hodita z roko v roki, v pogovoru pa je izrekel še priznanje slovenski literarni kritiki, kar je podkrepil še z v uvodu zapisanimi besedami.