Že predzgodba h knjigi Hitler nakaže, kakšna zgodovinska enigma je bila Adolf Hitler. Britanski zgodovinar Ian Kershaw pravzaprav nikoli ni razmišljal o tem, da bi raziskoval nacizem. Do sedemdesetih let je bil namreč medievalist in kot mlad, še ne tridesetletni zgodovinar je v Nemčijo odpotoval, da bi študiral nemške kmečke upore. A Kershawavo osebno zgodovino, obenem pa tudi sodobno zgodovinsko znanost je na glavo postavil na prvi pogled obstranski dogodek v Münchnu. München in Bavarska sta seveda bila gnezdo nacizma, a česa takega Kershaw verjetno ni pričakoval … V neki münchenski kavarni – in bilo je leta 1972 – ga je, Angleža, starejši moški začel prepričevati, da so bili Angleži popolni tepci, ker niso paktirali z nacistično Nemčijo. Skupaj bi lahko premagali Sovjetsko zvezo in zavladali Zemlji. Pribil je še: "Židje so gnide." Kot bi bili kakšnega leta 1932 in ne 1972 … V tistem trenutku je Kershawa bolj kot srednjeveško socialno vrenje začelo zanimati, kako je bilo mogoče, da so Nemci v nekem trenutku bili pripravljeni sprejeti nacionalsocializem. Del razlage poda že Kershawova izjava: "Pot do Auschwitza je gradilo sovraštvo, tlakovana pa je bila z brezbrižnostjo."
O tem je ob izidu prevoda Hitlerja v pogovoru, ki je nastal ob pripravi prispevka za oddajo Osmi dan, razmišljal tudi akademik Jože Pirjevec, tudi avtor predgovora k slovenski izdaji Hitlerja: "Vse to je bilo možno zaradi stiske, v kateri se je znašel nemški narod po uničujočem porazu v prvi svetovni vojni leta 1918. Dovzetnost za nacistično demagogijo sta potem ohranjali še dve gospodarski krizi, prva velika ekonomska kriza in obdobje hiperinflacije v Weimarski republiki, nato pa še druga, ki je sledila zrušitvi Wall Streeta in ki je močno udarila tudi Nemce. Ta nemški narod je bil popolnoma zbegan in je iskal rešitelja. In nenadoma se je kot rešitelj pojavil ta demagog brez obraza. Tako nekako kot v Musilovem romanu Der Mann ohne Eigenschaften (Mož brez posebnosti). No, to je bil človek brez lastnosti. In ta človek brez lastnosti se je pojavil s par najbolj klišejskimi idejami in te ideje so vžgale."

Pravzaprav bi lahko skoraj 900 strani debelo biografijo o Hitlerju povzeli kot zgodbo o psihološki enigmi z imenom Adolf Hitler. Resnično je namreč neverjetno, kako se je na vrh v nekem obdobju največje evropske sile povzpel mož, ki je bil v zasebnem življenju pravzaprav nemočen, brez prijateljev, brez vsake čustvene iskrivosti, nem, skoraj brezobličen. Kako je ta isti neizobražen in len mož, ki je v sanjarjenju o karieri vélikega umetnika, ob fantaziranju o sanjskih germanomanskih Wagnerjevih svetovih in ob pravzaprav popolni kapitulaciji pred zahtevami realnega življenja, katerega vrhunec je bilo nekajletno bivanje v samskem domu na Dunaju, kjer je končal na popolnem dnu, pravzaprav na cesti, prišel na položaj, na katerem je odločal o usodi desetin milijonov; več milijonov pa tudi poslal v smrt? Kako je nastala situacija bivanja v popolnem obstranstvu in v capah okoli leta 1909 do življenja v razkošju in momenta, v katerem je Hitler na predvečer vojne napovedi Poljski samozavestno govoril in pri tem pravzaprav niti ne govoril čiste neresnice: "V bistvu je vse odvisno od mene, od mojega obstoja, zaradi mojih političnih talentov. Nadalje je tudi dejstvo, da verjetno nihče več ne bo užival zaupanja vsega nemškega ljudstva, tako kot ga uživam jaz. Verjetno v prihodnosti ne bo človeka, ki bi imel večjo avtoriteto od mene. Moj obstoj je torej dejavnik velike vrednosti. Toda v vsakem trenutku me lahko eliminira zločinec ali norec."
Leta okoli začetka druge svetovne vojne so bila leta vrhunca Hitlerja kot firerja: in v tem obdobju je megalomanija njegovega ega dosegla vrhunec tudi v oziru, da je sam sebe postavljal nad ustaljena etična načela. Svojo filozofijo je tedaj povzemal: "Ko začneš vojno ali se spustiš vanjo, ni pravica tista, ki šteje, pač pa zmaga. Zaklenite srca pred sočutjem. Bodite brutalni. Osem milijonov ljudi mora dobiti tisto, kar jim gre. Njihovo življenje moramo zaščititi. Pravica je na strani močnejšega." Delno bi tej izjavi gotovo pritrdili tudi Hitlerjevi generali; še bolj elita oddelkov smrti, oddelkov SS. Vendar pa se prav v reakciji generalov vermahta na Hitlerjeva dejanja in odločitve avgusta 1939, ko je bilo jasno, da Nemčija povsem oborožena za veliko vojno ne bo do leta 1942, izkazuje to, da psihološka enigma ni bil le Hitler, ampak je bila to tudi celotna Nemčija. Država, ki je iz druge industrijske revolucije izšla kot tehnološko najmodernejša velesila, ki je veljala za znanstveno in intelektualno središče Evrope na začetku 20. stoletja, je ob vzponu Hitlerja ravnala kot pravi fatalist. Oziroma je tako ravnal nemški narod. To sijajno podčrta naslednja misel Wernerja von Fritscha, elitnega generala, ki ga je Hitler odstavil zaradi domnevnega spolnega škandala: "Ta človek - Hitler - je usoda Nemčije za dobro ali zlo. Če se izkaže, da drsimo proti breznu, nas bo s sabo potegnil vase. Ničesar se ne da storiti." Ničesar …?
O knjigi Hitler bi seveda lahko popisali še več strani. Veliko jih je že bilo popisanih, zato tukaj končajmo in v nadaljevanju besedo ponudimo še Pirjevcu.

Kaj bi lahko povedali o Hitlerju oziroma o njegovem psihološkem profilu?
Prvič, Hitler je bil iz izredno skromne družine iz Linza. Ni imel prav nobene prave izobrazbe. Povsod so ga vrgli. Bil je faliran študent oziroma je bil kar faliran človek. Mislim, da ga je prav to dejstvo, da se ni znal vključiti v neko profesijo, v neko delovno razmerje, zelo pogojevalo. Zaradi tega je šel v radikalizem. To je dokaj pogosto, da človek, ki se ne zna nekako uveljaviti, potem se okleneš radikalnih idej, si prepričan, da je ves svet proti tebi. Začneš sovražiti določene aspekte tega sveta, ki te motijo. V primeru Hitlerja predvsem so seveda to bili Židi, pa tudi Slovani.

Ker ste ravno omenili Slovane. Kakšno usodo jim oziroma nam je namenil Hitler?
Kar se nas tiče, končali bi kot nekakšni heloti. Saj poznate zgodovino atenskih sužnjev. Torej, v šolo bi hodili le toliko, da bi bili koristni in da bi znali prebrati, kakšen … recimo kažipot. Naši otroci pa, če bi izgledali primerno raščeni, bi imeli možnost, dobiti status rasnega Nemca. V tem oziru človek ne more, da se ne bi vprašal, kako je bilo mogoče, da je en del slovenskega naroda stopil na stran Mussolinija in Hitlerja. In tudi ne moreš ne opaziti, ko bereš Mein Kampf - sam sem ga prebral za uvod v branje Kershawa -, kako blizu so bile Hitlerjeve ideje idejam našega katolicizma v tridesetih letih. Oboji so vodili križarsko vojno proti boljševizmu. In se sprašujem, ali je sploh kje v Evropi Hitler imel tako v ideološkem oziru bližnje sodelavce kakor pri nas. Pri nas sicer skoraj ni bilo Židov in zato tudi ne antisemitizma, vendar pa je bila ideja te križarske vojne ista. Ne da bi se ljudje vprašali, kaj bo po zmagi, kakšna bo ta nova Evropa, ki jo je želel Hitler ustvariti.

Kot zgodovinar, ki se ukvarja z novejšo zgodovino, ste se gotovo že srečali s knjigami o Hitlerju, kakšna pa se vam zdi Kershawova biografija; ste v njej izvedeli kaj novega?
Me je presunila ugotovitev, da Hitlerju ni bilo treba nič ukazati. Je izdelal svoje ideje, jih širil – njegovi sodelavci so potem enostavno udejanjali te grozote. In jih še po svoje interpretirali in izvajali na sadističen način. Resnično, človek se sprašuje, kakšna je bila ta nemška družba, kako je mogoče, da se je sredi naroda, ki je bil na špici evropske civilizacije, ki je bil pismen, izobražen, razgledan, da so se potem pojavili takšni stvori. Kajti Hitler ni bil sam. Obstajala je cela plejada takih stvorov, ki so z njim sodelovali in udejanjali te ideje, ki jih je razglašal.

Vsaj zame je bilo ob branju presenetljivo spoznanje, da je na čelu nacistične Nemčije, za katero si večina predstavlja, da je bila to po vojaško organizirana napredna in moderna ter sistematična država, stal zelo diletantski vodja. Neverjetno se zdi, da se Hitlerju pravzaprav ni ljubilo sestankovati s svojimi ministri in da so si ti le stežka priborili avdienco in možnost za razpravo o perečih težavah.
Saj v bistvu nacistična Nemčija kot državni sistem nikoli ni zares funkcionirala. Ta sistem je funkcioniral predvsem zaradi močne militaristične tradicije. Vojska je verjetno dobro delovala, vse ostalo – kot jaz razumem iz te in tudi iz drugih knjig – pa je bilo precej razpuščeno in neorganizirano. Celotna administracija ni nikoli prav dobro in usklajeno delovala in to se je potem seveda začelo opažati med drugo svetovno vojno, ko je sistem počasi začel razpadati. Ob tem je Hitler v svoji zagnanosti in tudi zabitosti z lastno voljo do oblasti imel možnost premagati vse ovire in je tako vsiljeval to svojo lastno voljo svojim generalom, ki so bili sicer pametnejši od njega, a so morali iti v operacije, ki jih je ukazal ta slab strateg.

Vzpon Hitlerja na vrh Nemčije je pravzaprav pomenil vnos neke druge mentalitete v nemško politiko. Dunajske mentalitete bi lahko rekli. Na Dunaju vendar Hitler tudi postavi antisemitizem za kleč svoje ideologije.
Mislim, da je bil Dunaj res topla greda, v kateri se je Hitler oblikoval. Ta Dunaj sam dobro poznam, sem tam tudi preživel nekaj časa. Po eni strani je Dunaj velemesto z občudovanja vredno kulturo, po drugi strani pa je to tudi malomeščansko in tako zatohlo mesto, kot nikjer drugje nisem opazil. Hitler ni živel s tisto dunajsko visoko kulturo z začetka 20. stoletja. Kultura secesije, Freuda, Mahlerja, ki je bila močno zaznamovana z židovskim fenomenom na Dunaju, ni bila Hitlerjeva kultura. On je živel v sozvočju z liberalnim nacionalizmom. En fenomen te kulture so bile na primer študentske skupine, ki so se oblačile po vojaško. Ti mladeniči so se še mečevali in imeli so dvoboje. Živeli so v nekakšnem zapoznelem romantizmu, ki se ga je Hitler nalezel. Ni torej naključje, da tudi termin firer nastane na Dunaju. Za svojega firerja so sicer ti študentje razglasili Schillerja. No, na žalost je Schillerja nasledil Hitler, ki ni imel njegove veličine.

Pri svojem delu ste preučevali več diktatorjev, navsezadnje je lani izšla tudi vaša velika biografija o Titu. Kateremu izmed drugih avtokratskih voditeljev dvajsetega stoletja je po vašem mnenju Hitler osebnostno najbolj podoben?
Po mojem sta si najbolj podobna Hitler in Stalin. Za oba je bilo značilno popolno nespoštovanje do človeka. Nihče od njiju ni med vojno zares šel na fronto. Hitler je šel le enkrat, pa še tedaj ni imel kontakta z nobenim vojakom in oficirjem. Oba sta vodila vojno iz svojih generalštabov, ne da bi zares spoznala, kaj je človeško trpljenje in kaj vojna prinaša. Na te zadeve sta gledala popolnoma abstraktno. V tem sta si tudi sorodna. Zanju človek ni bil nič. Niti ena divizija, milijon vojakov ne pomeni nič. Pomembno je le boriti se za veličino svojega naroda.

Knjiga Hitler Iana Kershawa velja za najpopolnejšo Hitlerjevo biografijo do zdaj. Ali vi v njej vseeno kaj pogrešate?
Pričakoval sem, da bo Kershaw kaj več povedal o partizanskem gibanju. Medtem ko precej nadrobno opisuje dogajanje na zahodni in vzhodni fronti, pa skoraj popolnoma ignorira bojevanje v Severni Afriki, še bolj Italijo, Balkana skoraj ne omeni. Vendar pa je bil upor naših partizanov že leta 1942, še bolj pa leta 1943 zelo pomemben. Šlo je praktično za drugo fronto, ki jo je Stalin zahteval od Churchilla. In zdi se mi nekoliko neprijetno, da je avtor na ta boj pozabil. Tita denimo omeni le dvakrat.

V knjigi vidimo, da je bil Hitler tudi velik fatalist. Da je verjel, da se stvari nekako vedno zgodijo same od sebe. Kako se je potem odzival na postopen potop v nič v zadnjem obdobju vojne, ko je bilo očitno, da je poraz in z njim njegov konec neizbežen.
Zanimivo je, da Hitler nikoli ni izgubil strasti do umetnosti. Tudi v zadnjem obdobju je še vedno sanjal in bil prepričan, da je še mogoče ustvariti mogočne stavbe. Razmišljal je o tem, da se bo kot firer v pokoju vrnil v Linz, ki bo tedaj prav tako sijajno mogočno mesto. Tudi ko je bilo praktično že konec vojne, je imel pri sebi maketo in sanjal, kako bo ustvaril novo mesto. No, povsem na koncu pa se prepriča, da nemški narod njega ni vreden in da so ga Nemci izdali. In tako konča, kot se spodobi za vojščaka, ki bo šel v Walhallo. Se ubije.
Polona Balantič