Tako bosta imela priložnost spoznati zanimive ustvarjalce, ti pa bodo odgovarjali na vprašanja, verjetno drugačna kot sicer, poslušalke in poslušalci pa bomo spoznali že znane avtorje v novi luči. Prvo epizodo podkasta (naslovnico je s precejšnjo mero igrivosti pripravila Eva Mlinar) je pripravila Zala Trebežnik – pogovarjala se je s slikarjem in pisateljem Arjanom Preglom, avtorjem pripovedne zbirke Dolga zgodba.

Prisluhnite podkastu:

Spodaj pa je pogovor z voditeljema Zalo Trebežnik in Jušem Dovjakom. Vabljeni k branju.

Kdo ste? Kako bi se predstavili s sedmimi besedami, kako s tremi?
Zala Trebežnik: To je res specifično. S sedmimi: sem dijakinja na gimnaziji Poljane, ljubiteljica lepega. S tremi: Sem Zala Trebežnik.

Juš Dovjak: Sem Juš Dovjak. Štejem polnih osemnajst let in se počasi bližam odraslosti, vendar imam v sebi še vedno pravo mero otroške naivnosti in najstniške upornosti. Svojo izobrazbo negujem včasih bolj, včasih manj uspešno na gimnaziji Poljane. Po srcu sem Ljubljančan in čisti centraš, kot bi mi rekli vrstniki.
Predstaviti se s sedmimi besedami mi je izredno težko. Izbral bi bolj besede, ki opišejo moj pogled na življenje in ne nujno mene. Moje besede se glasijo takole: Uživač tako grenkob kot sladkosti svojega življenja.
Z omejitvijo na tri besede je naloga veliko težja. Opisal bi se skozi verz pesmi Đorđa Balaševića: Ja luzer?, ki se glasi takole: Ja nisam luzer.

Kaj počnete v prostem času?
Zala Trebežnik: Ogromno pišem in ustvarjam glasbo. V preteklosti, ko sem imela več časa, sem se ukvarjala z dresurnim jahanjem, to precej pogrešam. Vsak trenutek dneva sicer rada preživim s psičko in pa kav in druženj s prijatelji mi ni nikoli dosti. Skratka: "Rada imam dolge sprehode po plaži."
Juš Dovjak: Svoj prosti čas preživljam zelo raznoliko. Živim v centru Ljubljane, zato popoldneve velikokrat preživim s prijatelji v lokalu na čaju. V času šole, ko je časa za druženje manj, se rad sam sprehajam po mestu in opazujem življenje. Velikokrat se v prostem času prepustim užitkom tehnologije: pregledujem družabna omrežja, gledam filme ali pa poprimem za kakšno videoigro. Da pa ni vse samo za hec, tudi prebiram knjige in raziskujem svet dramatike.

Zakaj ste se odločili, da sooblikujete podkast Jabolka, hruške in knjige?
Zala Trebežnik: Ne predstavljam si skoraj ničesar boljšega, kot govoriti z umom za nekim literarnim delom, to se mi je od samega začetka zdela kot res izjemna priložnost. Preko pogovorov z drugimi na splošno se po mojem ljudje lahko ogromno naučimo, se izpopolnimo, reflektiramo … Ko pa imaš pred seboj pisca, je, kot bi se ti svet ponudil na dlani.

Juš Dovjak: Za sodelovanju na radiu sem se odločil, ker mi je v čast biti del radijskega programa. Radio je tako lep in pomemben medij, ki ga na žalost mnogokrat spregledamo. Nad podkastom samim pa sta me navdušila inovativni pristop k nastanku oddaje ter sama tematika oddaje – literatura.

Ali se boste na podkast pripravljali sami ali vam bo kdo pomagal? Kdo?
Zala Trebežnik: Za zdaj sama! Ampak zagotovo bom v vsakem primeru deležna kakšnega 'sočnega' predloga, ki ga bodo prijatelji navrgli med kavo in se ga tudi ne bom branila!
Juš Dovjak: Na podkast se bom pripravljal v veliki večini sam. V oddaji bom uporabljal lastne koncepte in ideje. Edina pomoč, ki jo mislim uporabiti, je moj oče, ki ga vedno izprašam o kvaliteti svojih zamisli, saj ima resnično mnogo izkušenj na vseh literarnih in kulturnih področjih.

Kako boste izbirali in izbrali knjige, ki jih boste predstavili v podkastu?
Zala Trebežnik: Dobrodošlo bo, kar v človeku vzbudi močna čustva, tudi tista bolj neprijetna. Izbirala bom, za kar bom verjela, da mora biti izpostavljeno svetu, dela s tematikami, o katerih je sicer premalo govora ipd.

Juš Dovjak: Knjige, ki jih bom predstavil v podkastu, bom v veliki meri izbiral po srcu. Vsake toliko v svojem prebiranju naletim na kakšno knjigo, ki se me zares dotakne in o njej razmišljam še več tednov. Za podkast mislim izbrati take knjige. Nekaj jih imam že v mislih, nekatere pa še čakajo, da jih odkrijem.

Ali boste podkast promovirali v digitalnem okolju? Kako?
Zala Trebežnik: Dobro vprašanje – z veseljem bi sicer rekla "seveda", vendar sem se pred nekaj meseci s socialnih omrežij prikladno umaknila ... Vrnitev se ne obeta! Ampak morda zavoljo kakšne promocijske objave vseeno pokukam spet na Instagram.
Juš Dovjak: Pojma promocije zares ne maram, vendar je v naši družbi promocija na žalost obvezna. Podkast nameravam napovedati na svojih osebnih družbenih profilih in profilih kulturne skupine svoje gimnazije, ki sem jo tudi sam ustanovil.

Kaj pričakujete od Radia Slovenija, kaj od podkasta?
Zala Trebežnik: V glavnem občutek svobode, da lahko vprašam, kar želim in sem, kdor sem – določeno mero zaupanja, morda.
Juš Dovjak: Od Radia Slovenija pričakujem samo in edino, da ostane suverena in nepristranska ustanova. V času vse hujših napadov na medije in vse večjih posegov politike vanje je to nadvse pomembno. Do podkasta pa imam zmerna pričakovanja. Z njim bom zadovoljen že, če obudi ljubezen do literature samo v enem človeku, če pa mu uspe več, bom presrečen.

Kako premagujete tremo?
Zala Trebežnik: Za zdaj mi ni povzročala nekih preglavic, sva prijateljici – pojavi se kvečjemu kot občutek neke blage vzhičenosti, ker vem, da sem tik pred tem, da bom počela nekaj, v čemer uživam. Mislim, da pomaga že ta odnos, ki sem ga vzpostavila do treme; zastavim si jo kot nekaj čudovitega in potem tudi je.
Juš Dovjak: Prave treme že veliko let nisem občutil. Po določenem številu komaj zimproviziranih govornih nastopov v šoli me javnega govora in sramote ni več ravno strah. Vseeno pa še vedno začutim cmok v grlu pred vsakim nastopom. Pomaga, da naredim globok vdih in si rečem, da huje, kot je bil referat za nemščino v drugem letniku, ne more biti.

Katerega vprašanja ne boste nikoli zastavili?
Zala Trebežnik: Pred kratkim sem gostu rekla, da mu ne želim nastaviti 'slepe ulice'; nekega vprašanja, ki ga ne vodi v nikakršno smer, takega s 'topim koncem'. Izogibala se bom torej vprašanj, ki jih ni možno razviti. Kar pa se tiče tem, se raje ne zarečem. Upam, da bom lahko to počela čim dlje in če bo res tako, bo (kot bi rekli Angleži) "no stone left unturned".

Juš Dovjak: Zdi se mi, da ni vprašanja ali teme, ki si ga ne bi želel nikoli zastaviti/odpreti. Moje osebno prepričanje je, da je treba govoriti o vsakršnih tabujih in jih razbijati ter včasih zastavljati predrzna vprašanja. Seveda pa morata biti pristop in ubeseditev vprašanj spoštljiva in primerna. Boljše vprašanje je verjetno, katerega vprašanja mi uredniki ne bodo pustili zastaviti*.

*Pripis urednika: Zagotovo ne bomo dopuščali sovražnega govora.