Najstarejša hči pokojnega diktatorja Raghad, ki živi v izgnanstvu v Jordaniji, po poročanju britanskega The Independenta založnikom ponuja rokopis avtobiografije, katere vsebina sicer ni znana, šlo pa naj bi za pisanje samega Huseina. "To so edini pravi spomini, ki jih je Sadam Husein kdaj napisal, in izšli bodo takoj, ko bomo zanje našli založnika," je Raghadin odvetnik povedal za eno izmed arabskih televizij.

Knjigi bi najbrž težko napovedali astronomsko prodajo v Bagdadu - navsezadnje imajo vsi doma verjetno še tiste štiri romane, ki jih je Husein izdal, ko je bil še na oblasti. Zadnjega - z zgovornim naslovom Izginite, demoni - je menda dokončal dan pred ameriško invazijo, opisuje pa sionistično-krščansko zaroto za uničenje muslimanskega prebivalstva, ki sproži arabsko invazijo sosednje, sovražne države. Za knjigo se založniki presenetljivo niso ravno stepli; po očetovi smrti jo je Raghad poskušala izdati v Jordaniji, a so ji oblasti to prepovedale.

No, svoj krog bralcev bo knjiga, če bo kdaj ugledala luč sveta, gotovo našla. In če se knjige o diktatorjih vedno dobro prodajajo (pomislite samo, koliko literature obstaja o Hitlerju ali Stalinu), pa njihovim potomcem literarni uspeh ni zagotovljen. Ko je Stalinova hči Svetlana leta 1976 pobegnila v ZDA in tam skušala izdati svoje spomine, so sovjetske oblasti zagrozile z objavo neavtorizirane, "necenzurirane" različice, ki bi bila seveda natrpana z neresnicami.

Leta 1994 je Li Žisui, osebni zdravnik Maa Cetunga, izdal Zasebno življenje predsednika Maa, v katerem je med drugim razkril, da je bil veliki diktator prešuštniški hinavec z boleznijo dlesni. Kitajske oblasti so knjigo prepovedale, doktorjevo hišo pa zasegle.

In če književnost izpod peres političnih pošasti redko doživi širši uspeh - tu gre omeniti Karadžićevo poezijo in pisanje Pol Pota -, se založniki njihovim avtobiografijam iz strahu, da bi se avtor tako (še bolj) prelevil v narodnega junaka, raje izognejo v širokem loku.