Rushdie, ki v svoji knjigi med drugim opisuje urjenje muslimanskega fantiča za sveto vojno, je prepričan, da je džihad posledica dveh popolnoma različnih pogledov na resničnost. Pri pisanju mu je pomagala lastna izkušnja življenja v izgnanstvu; zaradi smrtne obsodbe, fatve, ki jo je nad njegovo glavo leta 1989 izrekel iranski verski vodja ajatola Homeini, se je moral devet let skrivati pred javnostjo. V tem času je spoznal kar nekaj močnih "igralcev iz zakulisja" politične arene, ki jih je prikazal tudi v novem romanu.

Nikoli ne reci nikoli
Vseeno pa pisatelj zatrjuje, da je preteklost že davno pustil za seboj, da teme fatve v svojih delih ne namerava več obravnavati in da mu ni nikoli padlo na pamet, da bi napisal avtobiografijo. “Sem pa shranil dnevnik iz tistega obdobja," je priznal pisatelj in dodal, “nikoli se ne ve … morda mi bo šlo na stara leta bolj za nohte.”

Izzivalna tematika ni sama sebi namen
Klovn Shalimar iz naslova novega romana je protagonist, ki ga izguba ljubljene ženske pripravi do tega, da se zateče k terorizmu in naposled celo ubije ostarelega ameriškega veleposlanika v Indiji. Tema terorizma, ob omembi katere širša javnost vedno malo pozorneje prisluhne, pa je po avtorjevih besedah bolj postranskega pomena. “Zanimalo me je predvsem,” je na novinarski konferenci pojasnil Rushdie, “kako se posameznik bojuje proti izdaji in maščevanju, ter vprašanje, ali v življenju obstajajo dejanja, ki jih ni moč nikoli odpustiti”. Dogajanje je postavljeno v pokrajino Kašmir. Pisatelj se je hotel dotakniti ideje maščevanja izgubljene časti, za katero ima po njegovem muslimanski svet precej bolj izostrene čute.

“Vprašanje globalizacije me zanima predvsem s človeške plati,” pravi Rushdie, “in ne z vidika ekonomije. Ne morem se načuditi temu, kako ljudi usoda pripelje na čisto drug konec sveta od tistega, ki jim je bil namenjen ob rojstvu”.