Eden izmed tistih, ki jim je dovoljeno, da - seveda le z rokavicami na rokah - listajo po velikih srednjeveških kodeksih, inkunabulah in drugih knjižnih delih, pomembnih koščkih mozaika slovenske knjižne zgodovine, je vodja Rokopisne zbirke in zbirke redkih tiskov NUK-a, Marijan Rupert. MMC-ju je predstavil bogastvo zbirke in tista najdragocenejša dela, ki jih hranijo, pa tudi vestno vzdrževanje primernih pogojev, s katerimi omogočajo knjigam čim daljše 'življenje'.

"Rokopisna zbirka je namreč najbolj zaprt oddelek in je v prvi vrsti namenjena strokovni javnosti -zgodovinarjem, literarnim zgodovinarjem in drugim strokovnjakom, ki potrebujejo takšno gradivo," pravi Marijan Rupert, ki zaradi tega samo zbirko primerja z muzejem. Ta sicer daje v uporabo to gradivo, a le, ko je to strogo namenjeno študiju in raziskovanju.

Skladišče, kjer so najdragocenejša dela, je pod videonadzorom in varovano z alarmnim sistemom, rokopisov pa ne dajo kar tako na ogled. Dandanes je proučevanje starih srednjeveških kodeksov - prav dela iz tega tisočletnega obdobja predstavljajo posebej pomemben del NUK-ove zbirke, a o tem pozneje - lažje, saj je marsikaj dostopno v faksimilirani obliki. Hkrati skrbijo tudi za digitalizacijo knjig in zapisov, s pomočjo katere je vedno več gradiva dostopnega na spletu.
Knjige, ki le redko ugledajo dnevno svetlobo
Bogato zbirko rokopisov in tiskov hranijo v skladiščnih prostorih, za katere Rupert pravi, da so vedno premajhni. "Imamo posebno skladišče v kleti, kjer imamo računalniško vodeno klimo in najdragocenejšim predmetom omogočamo vseskozi enako temperaturo in vlago. Gre za pogoje, ki so za stvari na papirju in na splošno za muzejske eksponate najbolj primerni – približno 19 stopinj Celzija in od 45- do 55-odstotna vlaga." Takšni pogoji so zagotovljeni le za najdragocenejše rokopise, saj trenutno ni možnosti, da bi to omogočili za vso hranjeno gradivo. V prihodnje pa nameravajo klimatizirati tudi skladišče v drugem nadstropju.
A zagotavljanje idealnih pogojev seveda ni preprosto, saj je nenazadnje povezano tudi z visokimi stroški. Treba je paziti na ustrezno temperaturo, vlago zraka in svetlobo. Prav zadnjo dragoceni eksponati le redko ugledajo, saj so hranjeni v škatlah, ki jih odprejo zgolj ob posebnih priložnostih, to pa pomeni, da smejo takšna dela razstavljati zgolj enkrat na nekaj let. "Starejše so stvari, boj so občutljive na te klimatske pogoje, tako da skušamo izpostavljanje drugačnim pogojem na neki način omejiti," pojasnjuje Rupert.
Od karolinške minuskule naprej
Najstarejše delo, ki ga hranijo, je spis Gregorja Velikega, ki je staro okoli 1200 let. Gre za najstarejši kodeks v NUK-u in nasploh vsej Sloveniji. Gregorjevo Moralio, zapisano v karolinški minuskuli, pa so torej prepisali v prvi polovici 9. stoletja. Pravzaprav hranijo tudi starejše stvari, na primer fragment nekega klinopisa, vendar gre za dela, ki jih nekako ne štejejo kot delo slovenske zbirke. Kakšno je torej osnovno poslanstvo rokopisne zbirke NUK-a? "Kot nacionalna knjižnica zbiramo predvsem gradivo, ki je povezano s slovensko književnostjo in zgodovino, ki se je dogajala na naših tleh. Hranimo torej bolj ali manj sloveniko. Moram reči, da je naša zbirka neke vrste arhiv ali pa celo muzej slovenske literature," še dodaja vodja zbirke.
Zbirko lahko razdelimo v dva dela. Prvi del predstavljajo srednjeveški rokopisi, ki jih imenujemo kodeksi, in fragmenti kodeksov. To so najstarejši pisni dokumenti, ki so nastali na območju današnje Slovenije, torej od 9. stoletja naprej, in tvorijo prav poseben korpus. Gre seveda za majhen del tega, kar je ostalo od srednjeveškega slovstva pri nas. Velika večina je napisana v latinskem jezik, ohranilo pa se je zelo malo slovenskih stvari, saj se je v slovenskih besedah takrat zapisovalo zelo malo, pravi Rupert in dodaja, da hranijo tudi nekaj knjižnih spomenikov južnoslovanskih narodov, napisanih v glagolici in v cirilici. Gre za srednjeveške rokopisne knjige iz Hrvaške, Bosne, Srbije, Bolgarije in Makedonije.
Najpopolnejša zbirka slovenske protestantike
Drugi del zbirke obsega novoveške rokopise, torej besedila od renesanse oziroma humanizma naprej. Še preden zakorakamo proti današnjim časom, je treba omeniti pomembno zbirko najstarejšega tiskanega gradiva - inkunabule. Gre za dela, ki strogo časovno vzeto sodijo še v srednji vek, ampak so že tiskana. NUK je tako dom najpopolnejše zbirke slovenske protestantike in najstarejšega redkega tiskanega gradiva.
Zbirka, ki še vedno diha
Del, ki sodi v kasnejša stoletja, pa predstavljajo predvsem zapuščine, rokopisi, korespondence naših pesnikov in pisateljev. "Povedati moram, da imamo najpopolnejšo zbirko rokopisov slovenske literature. Pri nas hranimo rokopise praktično vseh največjih slovenskih pesnikov in pisateljev, od Valentina Vodnika kot prvega takega pa vse do literatov današnjih dni."

A tudi rokopisna zbirka NUK-a ostaja živa in se vedno dopolnjuje, saj mu literati še vedno prepuščajo v oskrbo svoje arhive. V zadnjem času so tako med drugim bogatejši za literarni arhiv Borisa Pahorja in Cirila Zlobca, nekaj mesecev nazaj so prejeli tudi arhiv Marka Švabiča, Svetlane Makarovič itd.
Iz Budimpešte v Ljubljano in obratno
Letos je v NUK-u s svojimi knjižnimi zakladi gostovala Univerzitetna knjižnica iz Budimpešte, prihodnje leto pa bodo slovenske knjižne dragocenosti na ogled v madžarski prestolnici. Tja bodo na ogled poslali izbor najdragocenejšega gradiva NUK-a od srednjega veka naprej. Kot pojasnjuje Rupert, bodo v Budimpešti postavili na ogled tudi nekaj kodeksov in predvsem predstavili knjige in rokopise pomembnih Slovencev od humanizma naprej.
Knjige, ščitene z milijonom evrov zavarovalnine
A prevoz in razstavljanje kulturne dediščine sta zahtevna, saj zahtevata tako ustrezno finančno zavarovanje kot prevoz del v ustreznih pogojih. "Srednjeveški kodeksi so izjemno redki in dragoceni, približna vrednost rokopisov od 12. do 15. stoletja se giblje okoli milijona evrov. Ko smo imeli pred leti na ogled znamenite Brižinske spomenike iz münchenske nacionalne knjižnice, je bil ta primerek ocenjen na šest milijonov evrov," pravi Rupert.

Med zapisi 16. stoletja
In če se vrnemo k primerjavi zbirke z muzejem, sovpada s tem tudi redno razstavljanje posameznih delov zbirke, kar omogoča javnosti, da 'pokuka' v dragocenosti, ki jih 'skriva' skladišče. Potem ko so se junija v NUK-u spomnili 200-letnice rojstva pesnika in kritika Stanka Vraza, bo v poletnih mesecih, natančneje med 15. julijem in 3. avgustom, na ogled razstava redkih tiskov iz frančiškanskega samostana v Novem mestu. Ta je lani praznoval 540-letnico od prihoda prvih frančiškanov v novomeško škofijo. Gre za eno pomembnejših slovenskih zgodovinskih knjižnic, ki hrani zelo lepe primerke, pojasnjuje naš sogovornik. "Šestnajsto stoletje je zelo pomemben čas tudi za nas. Takrat smo dobili slovenski knjižni jezik. In ravno knjige iz tega obdobja kažejo na duhovno obzorje tedanjih izobražencev pri nas, ki so bili seveda tudi frančiškani. Veliko tedanjega intelektualnega življenja se je odvijalo predvsem znotraj samostanskih zidov in ohranjene knjige zelo lepo kažejo, kakšno je bilo duhovno obzorje takrat."

Septembra se bomo podali med srednjeveške pisarje
Če smo na začetku omenili, da so le redki tisti, ki smejo te dragocene kodekse vzeti v roke, ne moremo mimo Nataše Golob, ene naših najboljših poznavalk srednjeveških rokopisov in ene redkih slovenskih strokovnjakinj, ki ima dostop do listanja po starih knjigah tudi v tujih knjižnicah in zbirkah. Z lansko dobitnico Trubarjevega priznanja NUK jeseni pripravlja prav posebno razstavo, ki bo pospremila Kolokvij Mednarodnega komiteja za latinsko paleografijo, ki bo prvič potekal v Ljubljani. Ob tej priložnosti pripravljajo dve razstavi. V NUK-u se bodo osredotočili na vprašanje kolofonov in pisarjev, torej tistih sekundarnih informacijah v knjigi, ki so jih običajno zapisovali v marginalijah. "So pa to zelo pomembni podatki, kako je knjiga nastala, kje je knjiga nastala in kdo jo je napisal," pojasnjuje Rupert. Osrednja razstava pa bo na ogled v Narodni galeriji in bo pokazala izbor najlepšega in najpomembnejšega srednjeveškega materiala na slovenskih tleh, ki ga hrani NUK.

Kaj pomeni NUK II za rokopisno zbirko?
Še skok v prihodnost. Kaj bo za rokopisno zbirko prinesel sicer že (pre)dolgo načrtovani NUK II? "Rokopisna zbirka ostaja v Plečnikovi stavbi. Okoli nove stavbe je cela vrsta zapletov. Prvič že konceptualno - ne ve se niti, ali bo šlo za NUK II ali za Univerzitetno knjižnico Ljubljana. Verjetno bo tam univerzitetna knjižnica. Nova stavba potrebuje tudi povsem nov koncept, ker le živimo v dobi računalnikov. Uporabnikom knjižnice bo moralo biti dostopnega več gradiva. Sam upam, da bo ostala Plečnikova stavba kot narodna knjižnica, torej kot tista zbirka zgodovinskega knjižnega gradiva, ki bo zbirala gradivo še naprej in hkrati najbolj pokazala ta razvoj slovenske pisne in tiskane besede," nam še pojasni Marijan Rupert, preden se vrne k svoji vsakdanji skrbi, da prihodnjim generacijam ohrani tisto, kar je po njegovih besedah "iztočnica za zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, je kulturna zgodovina Slovencev in nasploh del celotne zgodovine Slovencev".