Najverjetneje ne. Za oboževalce je svet Smrkcev, malih modrih risanih likov, nekakšna idila, a francoski akademik Antoine Buéno ruši to prepričanje, saj pravi, da je domnevna utopija Smrkcev, ki si jih je belgijski ilustrator Peyo (s pravim imenom Pierre Culliford) zamislil "davnega" leta 1958, izraz najhujših predsodkov, njihovo družbeno ureditev pa primerja celo s stalinizmom in nacizmom. Njegove poglede v Spieglu predstavlja Stefan Simons.

Smrkci se, vsaj na prvi pogled, zdijo precej nedolžni: ti miniaturni liki složno živijo v majhni vasici v gozdu, njihov pravljični svet ogrožata le zlobni lik Gargamel in njegov plenilski maček Azrael. A Smrkci se s humorjem, prefinjenostjo in pod vodstvom njihovega "poglavarja" ata Smrka spopadajo tudi z najhujšimi izzivi. Tako njihov videz kot njihov govor, v katerega se pogosto vpletejo variacije s predlogo "smrk" (na primer "smrkastično"), delujeta še najbolj grozeče, ko gre za možnost prevelikega odmerka sladkorja, ugotavlja Simons.

A nato predstavi misli filozofa Antoina Buena, raziskovalca in predavatelja na pariškem inštitutu za politične študije, ki pravi, da se pod svetlomodro prevleko nekakšne idealne družbe skrivajo totalitarizem, rasizem in ljudomrznost, ki prežemajo kulturo Smrkcev. V svojem novem delu z naslovom Mala modra knjiga: Kritična in politična analiza družbe Smrkcev je na 177 straneh razjezil nostalgične ljubitelje Smrkcev (pravijo, da jim "uničuje sanje"), saj trdi, da je njihov idealni svet bolan konstrukt, v katerem kar mrgoli stereotipov in predsodkov.

Bueno pravi, da je družba Smrkcev "arhetip totalitaristične utopije" z elementi stalinizma in nacizma. Celo dobrohotni lik ata Smrka, vodje klana, ki uživa neizmerno zaupanje, je po njegovih namigovanjih sumljiv. S svojo brado Buena spominja na Josefa Stalina ali Karla Marxa, pri tem pa to, da se oblači v rdeče (drugi Smrkci nosijo bela oblačila), ni ravno olajševalna okoliščina.

Od njihovega "rojstva" leta 1958 so dobrovoljni Smrkci nastopili v več kot 50 stripovskih albumih, ki opisujejo njihove zabavne dogodivščine, ti muhasti liki so postali prave popkulturne ikone, nastopali so v oglasih in prodajali vse, od piškotov do bencina. Prav njihova povezava z bencinom - v 60. so na bencinskih postajah BP-ja na Nizozemskem strankam delili brezplačne figurice Smrkcev ob vsakem nakupu, akcija pa se je nato razširila v druge države - je sprožila pravo "smrkomanijo", zaradi katere so na bencinskih postajah nastajale dolge vrste. Slovencem je morda najbolj znana risana serija, ki je lepšala nedeljska jutra več generacijam otrok. Trženje plastičnih figuric, plišastih igrač ter videoiger pa je slavne modre like poneslo med najdonosnejše v stripovski industriji in posel cveti še danes, pa čeprav je njihov "oče", Peyo, mrtev že skoraj 20 let. Posle je prevzel njegov sin Thierry Cullliford.

Bo Buenova knjiga zamajala pravljično zgodbo o uspehu? Avtor ilustratorja Peya sicer ne obtožuje namernega polnjenja likov s stereotipi, a oboževalci Smrkcev so se mu vseeno postavili v bran. Na Buenovo pisanje so se razjarjeno odzvali in njegove argumente raztrgali po točkah. Menda naj bi mu celo grozili, kot je povedal na nekem francoskem radiu.

A po drugi strani se številni opazovalci strinjajo, da dobro utemeljuje svoje argumente. Smrkci živijo v samozadostnem in strogo urejenem svetu, ki mu vladajo moški. Skupaj gradijo mostove in hiše ter ne poznajo zasebne lastnine ali denarja. Ata Smrk ima absolutno moč. Ta dejstva Bueno povezuje v ugotovitev, da so Smrkci prikrit poklon kolektivizmu in čaščenju kulta osebnosti, kar ga privede celo do nacističnega vodje, Adolfa Hitlerja. Smrketa, edini ženski lik med Smrkci, pa naj bi s svojimi svetlimi lasmi ustrezala arijskemu idealu, ki vzbuja poželenje med moškimi Smrkci.

A Bueno se ne ustavi tukaj, analiziral je tudi primer, ko se junaki z modro kožo soočijo z grožnjo v obliki črnih Smrkcev, ki komunicirajo le z "debilnim" jecljanjem in grizenjem modrih Smrkcev, zaradi česar ti mutirajo v temnopolte ter neumne različice nekdanjih modrih Smrkcev. Za Buena je ta boj med modrimi in črnimi smrkci odraz postkolonialne ideologije in odkrito rasističen. Gargamela, večnega sovražnika Smrkcev, pa vidi kot antisemitsko karikaturo. Pogoltni zlobnež in amaterski alkimist ima za glavni cilj ujeti Smrkce, saj so nujna sestavina za napoj, ki ga uporablja za izdelavo zlata.

Buéno, uspešna TV-osebnost in predavatelj na univerzi v Franciji, je skušal razpravo s svojo tezo o Smrkcih zanetiti že pred šestimi leti, takrat v obliki romana, a večjega odziva ni bilo. Mala modra knjiga pa bo, kot kaže, postala velika uspešnica, ki je izšla ob ravno pravem času, saj v kinematografe prihaja film Smrkci 3D z Neilom Patrickom Harrisom v glavni igrani vlogi. Risani ata Smrk bo Jonathan Winters, spogledljivi Smrketi bo glas posodila pevka Katy Perry, kot Gargamel pa bo "strašil" Hank Azaria.

Kontroverznost je zagotovljena, ugotavlja Simons, a dodaja, da Bueno pravi, da je njegova analiza le nekakšna spodbuda za igrivo intelektualno debato. Ni pa prvi, ki je omadeževal nekoč kot solza čisto podobo Smrkcev, na Facebooku obstaja skupina Les Schtroumpfs: l'interprétation marxiste (Smrkci: marksistična razlaga) z okoli 25.000 oboževalci, ki z veseljem razčlenjujejo marksistična nagnjenja Smrkcev. Pred štirimi leti pa se je politični znanstvenik Damien Boone s francoske Univerze v Lillu lotil potencialnega pomena Smrkcev za politično znanost v besedilu na 127 straneh in z več kot 250 opombami.

V priloženem videoposnetku si oglejte napovednik za prihajajoči igrano-animirani film Smrkci 3D.