Koliko je za upad kritike v medijih kriv njihov šibki komercialni potencial? Kaj to pomeni za umetniška dela? Ali so spletne platforme učinkovito odgovorile in ukrepale proti popolnemu presihanju kritiških besedil? Upad kritiške misli in detekcijo današnjega odziva nam bodo razgrnili nekdanji in sedanji kritiki z dolgim poklicnim spominom: Petra Vidali, dr. Blaž Lukan, Urban Vovk in Igor Bratož.

Gledališko občinstvo je presenetil kritiški molk oziroma izjemno skop kritiški odziv ob nedavni premieri Mrakijade v ljubljanski Drami, čeprav je šlo med drugim za praizvedbo Razsula Rimljanovine Ivana Mraka, zadnjega dela njegove trilogije Rimljanovina. Petra Vidali, urednica kulturne redakcije časopisa Večer, edinega dnevnika, ki se je kritiško odzval na to uprizoritev: "Kritike nekaterih umetnosti sploh ni več. To ni več kriza kritike, ampak gre za čisti manko kritike."

Dr. Blaž Lukan, ki je bil pred leti ključno ime gledališke recenzije našega prostora, pravi, da je nehal pisati, ker po določenem času kritik izgubi svoj jezik, stvari se začnejo ponavljati, čeprav prihajajo vedno novi ustvarjalci, ki ti odpirajo vedno nove svetove. Zdaj predava na AGRFT-ju in o prevladujočem kritiškem molku govori s študenti: "Včasih jih vprašam: Kaj pa vam je danes merilo, po katerem lahko presodite, kako ste svoje delo opravili? Pa rečejo, da so to prijatelji, starši ali PR, ki ga je res ogromno, tudi prikritega."

Igor Bratož, kritik in novinar kulturne redakcije Dela: "Vsekakor je treba ugotoviti, da figura Josipa Vidmarja pri nas ali literarnega kritika Marcela Reich-Ranickega v Nemčiji danes ni mogoča, ampak občinstvo bo pa vselej potrebovalo nasvet nekoga, ki jih opozori na kaj dobrega. Vsaj v tej vlogi vidim kritiko tudi v prihodnosti."

Urban Vovk, prvi predsednik Društva slovenskih literarnih kritikov ter idejni oče nagrade kritiško sito, danes urednik založbe Beletrina, je mlade recenzente v okviru Šole kreativnega pisanja LUD Literatura pred leti učil, naj svojih jezikovnih spretnosti ne izkoriščajo za izmikanje jasnim kritiškim sodbam in naj se ne zatekajo k na videz prijaznim dvoumnostim: "Mladi avtorji raje objavljajo kritike v spletnih medijih, ki jih lažje delijo po družbenih omrežjih in s tem širijo glas o svojem delu. Honorarji pa so v spletnih medijih bistveno nižji kot pri tiskanih revijah. Pravkar je odprt razpis Javne agencije za knjigo, ki sofinancira kritiške vsebine v spletnih medijih. Morda je tudi to eden od potrebnih korakov, da se ta dva prostora – literarne revije in spletni mediji – nekoliko izenačita."

Dolgoletni srbski literarni kritik Saša Ćirić pa pojasnjuje, da v neodvisno kritiko verjame, ker verjame sebi: "Težko je obstati in biti pravi kritik. V tako majhnih državah ima to zelo slabe posledice. S kritiko se ukvarjam že 21 let. Delam na Radiu Beograd, 13 let pišem za portal Novosti, bil sem tudi urednik podlistka Beton, najudarnejšega kritičnega glasila v Srbiji. Izhaja kot priloga dnevnika Danas, ki je zadnja leta del družbe United Media. Vem, s kakšnimi težavami sem se srečeval zaradi kritike, ki sem jo pisal. Nikoli me denimo niso povabili v nobeno žirijo. To so posledice, ki jih moramo pravi kritiki in kritičarke sprejeti."