Po besedah direktorice knjižnice Polone Brenčič jim je več tisoč evrov vredni dragoceni izvod Dalmatinovega izvirnika uspelo odkupiti od lastnikov zasebne zbirke. Knjiga nima uvodnega dela, manjka ji tudi nekaj listov. Po restavraciji, ki naj bi jo v ljubljanskem restavratorskem centru opravili prihodnje leto, bodo knjigo ustrezno shranili, je dejala.

Knjigo je knjižnica kupila z denarjem za redno knjižno nabavo. Ko bodo poskrbeli za ustrezne pogoje, jo bodo tudi na primeren način razstavili, je še povedala Brenčičeva.

V preteklih letih so v Krškem poskrbeli za znamenja, ki občane opominjajo na pomembne dosežke slovenske reformacije. V mestnem parku so leta 2006 postavili tudi doprsji Adama Bohoriča in Jurija Dalmatina.

Dolga pot od prevoda do knjige in mimo grmade
Slovenski prevod Biblije je začel nastajati kmalu po izidu Katekizma, prve slovenske tiskane knjige, ki jo je leta 1550 izdal utemeljitelj slovenskega jezika in verski reformator Primož Trubar. Jurij Dalmatin je Biblijo prevedel v petih letih, delo je končal leta 1578.

Po soglasju cerkvenih in posvetnih oblasti za natis in nekaterih težavah s tiskarji je padla odločitev za tisk Biblije v Wittenbergu. Dalmatin je bil imenovan za nadzornika nad tiskom in s sodelavci je odpotoval na Saško. V dobrih petih mesecih je 9. novembra 1583 tiskarjem uspelo dokončati knjigo, ki je obsegala 95 tiskarskih pol velikega formata. Dalmatinova Biblija je izšla z letnico 1584 v 1.500 izvodih, od tega jih je bilo 50 natisnjenih na boljšem papirju. Do konca leta je več wittenberškim knjigovezom uspelo zvezati približno 500 izvodov. Tisti na boljšem papirju so bili večinoma vezani v rdeče, belo in črno usnje s pozlato.

V času protireformacije je bilo sežganih mnogo slovenskih protestantskih knjig, toda Dalmatinova Biblija je bila največkrat izvzeta. Škof Tomaž Hren, ki se je zavedal pomena Svetega pisma v slovenskem jeziku, je pri takratnem papežu dosegel, da so ga smeli brati in uporabljati tudi katoliški duhovniki.