Per Olov Enquist se je rodil 23. septembra 1934 v vasi Hjoggbole, daleč na severu Švedske. V svoji karieri je ustvaril več kot 40 del, ki so bila prevedena v več kot 30 jezikov, tudi slovenščino; pri založbi Beletrina sta izšla romana Knjiga o Blanche in Marie in Knjižnica kapitana Nema. Večkrat je za svoja dela prejel ugledna literarna odlikovanja, med drugim tudi prestižno Strindbergovo nagrado. Svoja dela je sicer pogosto osnoval na zgodovinskih dogodkih in osebnostih.

Njegova drama o Augustu Strindbergu Noč Tribad je z 200 ponovitvami zaslovela po vsem svetu, tudi na Broadwayu.

Leta 2001 je Avgustovo nagrado, najvišje švedsko literarno priznanje, dobil za roman Obisk kraljevega zdravnika, v katerem popisuje romanco med zdravnikom norega danskega kralja Kristijana VII. in kraljico. Isto nagrado je pozneje dobil še enkrat, za avtobiografijo Drugačno življenje (2008).

Mladost na asketskem Severu
Enquist je bil leta 2011 tudi na obisku v Sloveniji kot gost literarnega festivala Fabula. Takrat je pojasnil, zakaj je med drugim začel pisateljevati. Odraščal je namreč v mali vasici na severu Švedske, kjer so vaščani po njegovih besedah imeli dve izbiri: da postanejo globoko religiozni ali začnejo pisati. V svoje pisanje je pogosto vpletal izkušnjo odraščanja v strogo, dušeče religioznem gospodinjstvu. "Vzgoja, kakršna je bila moja, se v človeka vžge kot z razbeljenim železom, a je ne bi hotel spremeniti – tudi če bi jo lahko. Otroci iz sekularnih družin so lahko hodili v gledališče in v kino. Jaz nisem smel." A svojo mamo je imel rad, je vedno poudarjal, in tako odraščanje "brez motenj" se je izkazalo za zelo koristno za pisateljsko kariero.

Prvi roman, Kristalloegat (Kristalno oko) je izdal relativno pozno, leta 1961 – in pozneje rad govoril, da ga je šele pisanje potegnilo "iz črne luknje", v kateri je živel prvih 56 let svojega življenja.

Predtem, konec 50. let prejšnjega stoletja, je namreč tekmoval kot skakalec v višino in poskušal biti najboljši na svetu. Na švedskem atletskem državnem prvenstvu je zasedel četrto mesto, mediji pa so njegov dosežek opisali z besedami, da je bil "prvi med zadnjimi". Leta 1960 se mu ni uspelo uvrstiti na olimpijske igre v Rimu. "To me je zelo prizadelo in poskusil sem nekaj lažjega – pisati."

Se je pa zato udeležil olimpijskih iger leta 1972 v Münchnu – kot novinar je med drugim poročal o tragičnem incidentu, ko so palestinski teroristi ugrabili in ubili 11 članov izraelske ekipe.

Dolg boj z odvisnostjo
V mlajših letih se je dolgo bojeval s hudim alkoholizmom, zaradi česar je tudi prekinil svojo kariero za 13 let. Po dveh neuspelih poskusih rehabilitacije je v tretjem vendarle zmagal, šele po tem, ko je svoje skrbnike prepričal, da so mu priskrbeli računalnik. Na lastno veselje je ugotovil, da "je bil še vedno pisatelj". "Najbolj grozno pri pisateljskem poklicu ni pisanje, ampak to, da ne pišeš."

Leta 2016 ga je zadela kap, zdravje pa se mu je poslabšalo. Umrl je v spanju in po dolgi bolezni, je sporočila njegova družina.