Potem ko je v slovenščino prevedla tako rekoč temeljna dela španske sodobne književnosti, med njimi tudi dva nobelovca, Gabriela Garcio Marqueza in Mario Vargasa Lloso, pa Čilenca Roberta Bolana in zgodbe iz mehiške, venezuelske in kubanske literature, se je v zadnjih letih posvetila proučevanju in prevajanju katalonske literature. Med avtorji, ki jih je prevajala, so tudi Jaume Cabre, Albert Sanchez Pinol, Manuel de Pedrolo, Josep Maria Folch i Torres, Jordi Punti in Ramon Erra.

Te dni pa se v Sloveniji mudi katalonski pisatelj, literarni teoretik in profesor na Univerzi Ramon Llul v Barceloni Vicenç Pagès Jordà, čigar dva romana (Sreča ni popolna in Pismo angleški kraljici) je tudi prevedla Rotova. Knjigi sta izšli pri Sodobnosti, njun izid in pisateljev obisk pa je podprla Evropska komisija.

Po literarnih večerih v Mariboru, kjer je bil tudi osrednji gost Dnevov knjige, in Novem mestu, se nocoj v Hiši literature predstavlja še ljubljanskemu občinstvu. Z veroniko Rot smo se pogovarjali o njegovi literaturi, o njegovem svetovnem nazoru, filozofskih pogledih na svet in družbenopolitične razmere v Evropi, Španiji in Kataloniji ter o katalonski književnosti in kulturi, jeziku, zgodovini, katalonskem boju za neodvisnost in Barci.

Veronika, ker sva neke vrste sodelavca, se bova tikala. In za začetek te bom kot bralec prosil za en nasvet; kaj bi morali nujno vedeti o pričujočem pisatelju, preden se lotim branja njegovih romanov?
Vsak bralec h knjigi pristopi na svoj način. Nekateri želijo poznati okoliščine njenega nastanka, njenega avtorja, drugi knjigo dojemajo kot samostojno entiteto, ločeno od svojega idejnega kreatorja. Mislim, da sta verodostojna oba pristopa, a menim, da je branje in razumevanje določene literature delno odvisno tudi od te prvotne odločitve pristopanja k zgodbi. Glede Vicença Pagèsa Jordàja je dobro vedeti vsaj to, da je Katalonec in da piše izključno v katalonščini.

Kaj pa mora o njegovi književnosti vedeti prevajalka, preden sede za računalnik in začne nedvomno težaško delo?
Za prevajalko pa je priporočljivo, da pozna tudi nekoliko širši kontekst, v katerem določen avtor ustvarja. V primeru Vicença Pagèsa Jordàja je za razumevanje nekaterih njegovih del, pri tem mislim predvsem na roman Sreča ni popolna, treba vedeti, da gre za katalonskega avtorja, ki se je rodil in otroštvo preživel v diktaturi Francisca Franca, v kateri je bila Katalonija in katalonska kultura fašistično zatirana, da je tranzicijo v demokratično družbo doživljal v zgodnjih najstniških letih in da se je kot avtor začel uveljavljati v devetdesetih letih, ko je svet postajal vedno bolj globaliziran in je Katalonija živela v udobni demokraciji, ter da se trenutno kot Katalonec ponovno spoprijema s špansko centralistično politiko, ki njegovemu narodu in s tem tudi jeziku njegovega ustvarjanja krati in omejuje prostost. Pred samim začetkom prevajanja določene knjige je dobro prebrati tudi kaj o njej, saj različne interpretacije istega dela lahko razširijo pomensko polje in preprečijo preveč subjektivni in enostranski pogled na vsebino.

Je Jorda tipičen predstavnik katalonske literature?
Vsi smo tako ali drugače tipični predstavniki svojega časa, obenem pa je nemogoče vse metati v isti koš. Glede na zunanje okoliščine je Vicenç Pagès Jordà predstavnik generacije, rojenih v šestdesetih letih 20. stoletja, in tako kot marsikateri od teh pisateljev je tudi sam moral literarno obračunati z določenim časom in dogajanjem. Tukaj spet govorim o romanu Sreča ni popolna. V tem romanu Jordà skozi življenje protagonista opiše različna obdobja Katalonije znotraj Španije. Nedolžno otroštvo v času prav nič nedolžne fašistične diktature, torej neko podzavedno ponotranjenje dogem sistema, najstništvo – upor, zanikanje, osamosvajanje, vojaščina – vstop v nepretresljivo odraslost, v kateri se v vedno večjem, a tudi na neki način globalno uniformiranem svetu protagonist išče in izgublja … Morda je ta njegov roman najlažje označiti kot »tipičen« katalonski roman. Vendar pa je na primer v Horacijevem svetu veliko bolj filozofski, v Igralcih whista pa humoren in pronicljiv pripovedovalec. Pismo angleški kraljici pa je kategorija zase in veliko bolj univerzalen – vsaj zahodno evropsko univerzalen pogled.

Iz Pisem angleški kraljici tega morda niti ni toliko zaznati, toda iz romana Sreča ni popolna vendarle vsaj mestoma prebija na površje njegova družbena angažiranost, njegova politična podstat. Kam v tem kontekstu uvrščamo Jordàja?
Mislim, da je nek politični ali pa družbeno angažirani pogled na svet zaznati v obeh romanih. V Pismu angleški kraljici nas zavede protagonistova neizrazitost, zdolgočasenost, lagodnost, je pač nesmrten, na voljo ima toliko denarja, kot se mu ga zahoče, zato mu ničesar ni treba. A vendar je v njegovem opisu zgodovinskih dogodkov, izboru le-teh in izboru pomembnih zgodovinskih akterjev vidna zelo prodorna analiza zgodovine. In kritika človeške družbe, kritika kapitala in navideznosti svobode sodobne družbe. Davkarji nam pijejo kri, država nas nadzoruje. Tudi v evoluciji šaha je razvidno »marksistično« dojemanje zgodovine, čeprav Jordàju zato ne morem prilepiti nalepke »marksist«. Pravzaprav bi Jordàja opredelila kot humanista in ga ne bi utesnjevala z oznakami »levičar« ali »desničar«. V romanu Sreča ni popolna pa sta po mojem mnenju vidni predvsem subtilna obsodba diktature in izgubljenost posameznika v sodobnem svetu. Meni prav zastrašujoči pa sta brezciljnost in brezizhodnost njegovih protagonistov.Si gre sodobno katalonsko literaturo sploh predstavljati brez socialne angažiranosti, brez političnega predznaka?
Glede na trenutni položaj Katalonije, ki sicer ni edinstven, glede na trenutni položaj človeka v razvitem svetu, glede na vsa dogajanja tudi zunaj našega evropskega otočka, bi rekla, da je težko ustvarjati, ne da bi izražal tudi določeno politično, družbeno stališče. Vendar pa je literatura lisica, ni nujno, da izraža dejanska stališča avtorja, ta se morda zato, da bi ljudi zdramil iz miselne otopelosti, zateče k provokaciji. Bi pa rekla, da burne družbene okoliščine po navadi vodita v dve smeri: v njihovo problematiziranje ali pa v popoln odmik od njih. In tako nekako bi lahko razvrščali tudi sodobno katalonsko književnost.

Ker sem tudi sam prevajal iz tuje literature, vem, da so nekatera dela za prevajalca kot sprehod po parku, druga pa kot vzpon na goro. Kam sodi prevajanje Vicença Pagèsa Jordàja?
Zelo težko rečem, to knjigo je bilo enostavno, to pa težko prevesti. Vsaka dobra knjiga ima za prevajalca določene pasti. Na prvi pogled lahkotno pisanje te rado zavede v mišljenje, da bo tudi prevajanje resnično lagoden sprehod, a se hitro lahko zasopihaš. Pravzaprav je pri prevajanju najtežje doseči prav to lahkotno pretočnost besedila, branje brez zatikanja, brez mrščenja čela in zaustavljanja. Vicenç Pagès Jordà je premišljen pisec, skrbno izbira besede in jih opremlja s svojstvenimi pomenskimi podtoni – to mora vsekakor doseči tudi prevajalec.

Je mogoče vsa dela prevajati po istem kopitu?
Prevajanje ni rutina. Seveda postaneš z izkušnjami hitrejši, lažje se odločaš, ne dvomiš toliko o svojih odločitvah, postaneš pogumnejši, vendar pa moraš v prevodu ujeti ritem avtorja in ga ne smeš nevtralizirati. Prevajaš seveda lahko tako, da je vse poslovenjeno jezikovno korektno, a s tem lahko izničiš neko dodano vrednost pomena besed, zvez, stavkov, zgodbe. Obenem pa ne smeš vsiljevati svojega ritma, svojih poudarkov, svojega razumevanja. Vsaka knjiga sproži neki proces, ki je v tehničnem smislu enak – razumevanje besedila, izluščenje jezikovnih posebnosti, ponavljajočih se struktur in podobno, obenem pa je bistvena sinhronizacija z zgodbo in kontekstom, zato je z vsako knjigo malce drugače. Je pa dejstvo to, da so nekatere knjige večji, druge manjši izziv. Sploh v današnjem času se mi zdi, da je vedno več poenostavljanja, površnosti, da se besede trosijo v zrak brez trdnega idejnega temelja. In to ne samo v literaturi, povsod. Vedno več je pleteničenja, gostobesedenja. Zato je meni Jordà všeč – njegove besede, stavke so nosilke pomena, ki spodbuja razmislek, pa čeprav so na prvi pogled zgodbe preproste.

Kakšen je tvoj prevajalski kredo?
Prevajalstvo je vrvohodska umetnost. Nenehno loviš ravnotežje med izvirnim in ciljnim jezikom. A to je tudi lovljenje ravnotežja med izvirno in poustvarjeno zgodbo. Prevajalec je avtorjev najzvestejši bralec, obenem pa je tudi njegov največji izdajalec. Prevajanje ni zgolj pomen, je tudi učinek. Vendar pa se mora prevajalec tudi zavedati, da se pri prevodu neizogibno nekaj izgubi, nekaj pa doda. Prevajalec se mora znati brzdati, obenem pa se tudi prepuščati. Prevajalec je pisateljev uzurpator, le da zakoniti, saj ima pogodbo in založba plača avtorske pravice.

Hahahaha ...
Pogosto citirajo Garcío Márqueza, ki naj bi nekoč rekel, da je prevod njegovega romana Sto let samote v angleščino boljši od izvirnika, v bistvu pa je rekel, da je »dobesednejši«. Natančnost je bistvena, a obenem v prevajanju ni nič točnega, vse je približek.

Katera so tista tvoja najmočnejša prevajalska orodja?
Spoštovanje do avtorja, spoštovanje do knjige. No, slovarji tudi pridejo prav. In če sem domišljava, še občutek za besedo in zgodbo. In to, da prevajalstvo zame ni nadomestek za pisateljevanje, temveč je moj cilj, da s prenašanjem zgodb iz tujega jezika v slovenščino širim meje našega vedenja in razumevanja človeka in sveta.

Leta 2007 se je na Knjižnem sejmu v Frankfurtu Katalonija predstavila kot samostojna kultura, kot samostojna literatura brez države. Kako ti osebno razumeš to kulturo, to literaturo?
Katalonijo doživljam ali pa želim videti kot potencial, kot napoved za spremembo. Mislim, da je monarhična Španija preživeta, ostanek preteklosti in da so nujne spremembe. Želim si, da bi Katalonija našla neko novo pot enakopravnosti. Prav tako upam, da bo ta njen boj sposobna dojeti tudi Evropa. Kultura, literatura je bistvenega, odločilnega pomena, saj je v njej prisoten ne samo umetniški, temveč tudi družbeni in humanistični premislek dejanskosti, in želim si, da bi bilo v njej tudi vedno več vizionarskega duha, kakršnega je v svojem času imel Srečko Kosovel. To upam tako za Katalonijo kot za Slovenijo. Žal, glede na trenutno stanje otopelosti duha in širečega se nazadnjaštva pri nas, več upov stavim na Katalonijo.

Kakšna je katalonska literatura? Jo lahko razumemo kot del hispanske literature? Kje so njeni odkloni? Kaj so njene posebnosti?
Raje kot na vprašanje kakšna, bi odgovorjala, kaj je katalonska literatura. Pa še pri tem bi se hitro zapletla. Gre za literaturo, ki jo pišejo Katalonci, literaturo v katalonščini, literaturo o Kataloniji? Ne vem. Nekaj od vsega tega. Torej je katalonska literatura po tej logiki literatura sama zase in del hispanske literature in s tem del evropske, svetovne literature. Odvisno od stališča. Odvisno od avtorja. Odvisno od časa. Odvisno od ocenjevalca. Zelo zanimiv se mi zdi primer »katalonskega« pisatelja Alberta Sáncheza Piñola, ki je dva romana, v katerih ni prav nič katalonskega (Mrzla koža in Pandora v Kongu), napisal v katalonščini, roman Victus, ki pa je zgodovinski roman o izgubi katalonske samostojnosti leta 1713, pa je napisal v španščini.

Veš, kaj se mi zdi zanimivo; da so vsi trije velikani srednjeveške katalonske literature (Ramon Llul, Ausias March in Joanot Martorell), pravzaprav prihajali iz nekatalonskih dežel: eden s Palme de Mallorce z Balearskih otokov, dva pa iz Valencie. Predvsem prvi me zanima, ker velja za utemeljitelja katalonske literature. V katerem jeziku je sam pisal?
Vsi trije so Katalonci, o tem ni dvoma. Starši Ramona Llulla so se ob rekatolizaciji ozemlja, ki je bil pod arabsko nadvlado, preselili na Majorko in si tam ustvaril družino. Ramon Llull je bil torej rojen v katalonski družini in pisal je v katalonščini, latinščini in tudi arabščini.

Kakšne so bile takrat družbenopolitične razmere, ki so vplivale na njegovo delo? In od kod pri njem ljubezen do katalonščine?
To je bilo 13. stoletje in tudi Joan Ferrer nam v Pismu angleški kraljici pove, da so bile takrat jezikovne prepreke med romanskimi jeziki manjše. Katalonija je bila pod aragonsko krono do združitve katoliških kraljev, Izabele in Ferdinanda, ki sta leta 1492 naredila tri pomembne in za zgodovino Španije (pa tudi sveta) odločilne poteze: združila špansko ozemlje pod eno krono, izgnala muslimane in Jude ter financirala Kolumbovo odkritje Amerike.

Ramon Llull je torej živel, ko je bila Katalonija še samostojna, bil izobražen mož in velik mislec krščanske in tudi muslimanske teologije. Ustvaril je svoj sistem razmišljanja in zato je obravnavan kot utemeljitelj katalonske pisane besede.
Katalonski Primož Trubar!
Nedvomno!

V skladu z drugim členom španske ustave, ki španskim pokrajinam priznava in zagotavlja pravico do avtonomije v okviru avtonomnih skupnosti, je Katalonija v svojem novem Statutu o avtonomiji opredeljena kot nacija. Katalonski parlament je predlog statuta sprejel z več kot 90 % večino, toda španski parlament je predlog popravil in iz členov novega statuta črtal definicijo nacije. Kako sebe razumejo Katalonci?
Katalonci se dojemajo na različne načine. Nekateri kot zgolj Katalonce, drugi kot Katalonce po narodnosti in Špance po državljanstvu, tretjim je za vse te oznake figo mar. Se pa z zaostrovanjem političnega konteksta, z nerazumevanjem Španije, ki se vede do Kataloncev arogantno in pokroviteljsko, zaostrujejo tudi narodnostna vprašanja. K temu pa svoje prispeva še gospodarska kriza. Kataloncem, vsaj prvima dvema skupinama, ki tvorita visoko večino, se seveda to zdi zamalo. Jim ima Španija pravico odrekati pravico do samoodločbe, je pravzaprav vprašanje, ali ima Španija pravico odločati o katalonski identiteti. Jo lahko kar tako izbriše, ne priznava? Čeprav so zdaj oblasti na videz milejše, pa se je nekaj podobnega dogajalo s Slovenci – Primorci pod fašizmom. In to dobro poznamo tudi iz literature in besed Borisa Pahorja, tako da nam, predvsem nam, katalonski boj za pravico do samoodločbe, za pravico do samostojnosti ne bi smel biti nerazumljiv.

Podobno kot slovenščina v okviru nekdanje skupne države (in še prej drugih držav) je tudi katalonščina branik nacionalne identitete na Pirenejskem polotoku. Kako Katalonci sprejemajo svojo literaturo? Svoj jezik?
V luči političnih diskurzov se izostrijo tudi jezikovna vprašanja. Katalonci so po Francovi diktaturi, ko je bilo šolanje v katalonščini, javna raba katalonščine v prvih letih popolnoma prepovedana, potem pa močno omejevana vse do leta 1975, morali na novo postaviti svojo katalonsko jezikovno identiteto. Starejše generacije, tiste, ki so se šolale povsem pod Francom, na primer v katalonščini niso znale pisati. Šola je bila bistvenega pomena. Prav tako mediji, tisk, televizija. Zdaj je katalonščina nekaj samoumevnega. Priseljenci v Katalonijo se učijo katalonsko, piše, govori, bere se v katalonščini, obenem pa je Katalonija dvojezična, vsi znajo tudi špansko. Pravzaprav so katalonski rezultati na maturi v španščini boljši kot v preostali »španski« Španiji. Toda Španija je monarhija, je centralistična in kljub štirim desetletjem demokracije ima v sebi še vedno globoko zakoreninjene monarhične vrednote: Španija, ena, velika in svobodna. Španci gledajo na Katalonce kot na uporniške otroke.

Nekateri katalonski pisatelji pišejo zgolj v katalonščini, drugi v katalonščini in španščini. Pri tem gre morda tudi za vprašanje trga – če je knjiga v španščini, je potencialno število bralcev dosti večje.

Slovenci smo s pridobitvijo državnosti na svoj jezik nekako pozabili. Prav tako na literaturo, na umetnost, na kulturo. Iz prvih bojnih vrst se je kultura umaknila tja nekem v zaledje, kjer nikogar pretirano ne moti. Kaj nam to pove? Se kaj podobnega utegne zgoditi tudi Kataloncem, ki bodo – po mojem skromnem mnenju – slej kot prej izbojevali svojo samostojnost?
Kataloncem je Slovenija s svojo izboritvijo samostojnosti še vedno vzor. Čeprav mislim, da je ves naš entuziazem, vsa naša moč izpuhtela v tem boju. Katalonci imajo že zdaj močnejše kulturne mehanizme in prodornejšo kulturno politiko, kot jo imamo mi po petindvajsetih letih samostojnosti. Po eni strani imamo polna usta slovenstva, po drugi pa klečeplazimo in se udinjamo večjim narodom – vsaj v političnem smislu. Zavedati se svojstvene narodne identitete ni in ne sme biti nacionalizem, ne sme biti strah pred drugim in drugačnim in zavračanje drugega, temveč ponos nase brez občutkov manjvrednosti ali večvrednosti, temveč enakopravnosti. Pravico imamo, da se izražamo v svojem jeziku, jezik je tudi osnovna struktura našega miselnega sveta. Upam, da bodo Katalonci, ko bodo samostojni, pametnejši od nas.

Moti pa me tudi, da se izgublja občutljivost za lepo in pravilno slovenščino. Vedno bolj smo malomarni, površinski.

Inštitut, na katerem si tudi sama odsedela kar nekaj časa, Inštitut Ramona Llula, je neke vrste British Council, Goethejev inštitut, ki promovira ne le kulturo, ampak tudi katalonsko gastronomijo, običaje ...
Inštitut Ramon Llull si zelo prizadeva za širjenje katalonske literature. Mislim, da so bile z njihove strani subvencionirane vse knjige, ki sem jih prevedla iz katalonščine. Poleg tega so mi dvakrat že omogočili prevajalsko rezidenco v Barceloni, kar je bilo zame tudi zelo koristno, saj je stik z govorjenim jezikom prav tako nujen kot branje.

Za koga navijaš? Barcelona ali Real Madrid?
O nogometu vem samo to, da se dvajset odraslih moških podi za žogo, dva pa jo lovita v golih. In za to dobijo milijone! Absurd!

Z zadnjim delom tvojega stavka se popolnoma strinjam, o prvem pa ne bom niti debatiral. Pa vseeno; kultura ima izjemno politično moč, česar se dobro zavedajo Katalonci. Kultura jih dela prepoznavne. Ampak, ali je pomembnejša tudi od Barce?
Po mojem Barça obrača več denarja kot katalonski kulturni proračun. In kot vemo, je denar sveta vladar. Ampak ja, Katalonci se zavedajo, da je njihov adut kultura in vanjo vlagajo, jo promovirajo, se trudijo za čim večjo prepoznavnost, in to jim gre kar dobro od rok. Kljub vsemu pa kultura na širši ravni izgublja tekmo z ekonomijo.

Tadej Čater